Damir Skomina razkril, da bi lahko sodil tudi na Kitajskem: Primorcu so ponujali pravo bogastvo, v eni sezoni bi postal milijonar
Foto: Matic Klanšek Velej / Sportida
Časi, ko je pravico na nogometnih zelenicah delil Damir Skomina, so že minili. Primorec, ki je sodil tudi finale lige prvakov, zdaj uživa v pokoju, v intervjuju za časnik Večer pa je razkril tudi zanimivost. V času, ko je še sodil, je dobil astronomsko ponudbo za selitev na Kitajsko, kjer bi že v prvi sezoni dejansko postal milijonar. Kljub temu jo je zavrnil.
“Sodnik je plačan približno enako kot leta 2000, torej skoraj 25 let nazaj, okrog 5000 evrov. Pa govorimo o ligi prvakov, o najbolj eminentnem tekmovanju v vseh športih. Treba se je pa vprašati, kaj si lahko leta 2000 kupil za ta denar in kaj leta 2024. Leta 2000 si si lahko privoščil približno petkrat več za ta denar. Veliko neskladje. Od sodnika se iz leta v leto, iz meseca v mesec pričakuje več, plača pa se ga bistveno manj. Velika krivica za sodnike, ampak tako je. Na tem področju sem skušal nekaj spremeniti, se pri vodilnih za te stvari potegovati, ampak sodniki se bojijo za svoje kariere in tega na glas ne izpostavljajo, nezadovoljstvo izražajo le med seboj. To je eden od vzrokov, da sem se v zadnjih letih počutil na neki način necenjenega,” se je Damir Skomina v intervjuju za Večer uvodoma dotaknil dejstva, da so sodniki po njegovem mnenju slabo plačani.
V nadaljevanju je Damir Skomina obudil tudi spomin na nesramno bogato kitajsko ponudbo: “Dve leti zapored sem dobil ponudbo iz Kitajske, kjer bi v osmih mesecih zaslužil več kot v celotni mednarodni karieri, pa se nisem odločil za to, v prvi sezoni bi zaslužil 1,3 milijona bruto, pa sem zavrnil, za vsako tekmo bi dobil okoli 40.000 evrov. Za eno tekmo kitajske lige! Takšno je neskladje. Denar mi ni bil vodilo, je pa s tem nekdo z drugega konca sveta pokazal, koliko te ceni. Leta 2018 na sestanku s Kitajci sicer niti nisem vprašal, za kakšen denar gre, saj sem rekel, da želim soditi v finalu lige prvakov, kar mi je na koncu sezone tudi uspelo. Za ta finale sem zaslužil 6000 evrov, toliko za primerjavo s Kitajsko, kjer bi na tekmo dobil 40.000 evrov. Naslednje leto je bila ponudba še bistveno višja in se tudi nisem odločil. Bil sem povsem psihofizično izpraznjen. Na koncu tiste sezone sicer sploh ni bilo, saj je prišel covid.“
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
