Vse bolj pereča težava slovenskega klubskega nogometa: Ne na mladih, pri nas svet stoji na sumljivih tujcih, ki jih je iz leta v leto več
Tekst: David Klemenc. Foto: DALL-E
Število 238 označuje tuje nogometaše, ki trenutno nastopajo v prvi in drugi slovenski ligi. Gre za približno število, saj nekateri igralci še niso uradno zabeleženi na Transfermarktu, zato lahko dejanska cifra nekoliko niha. Je to veliko ali malo? Za 26 klubov? Presodite sami, a večina navijačev se bo verjetno strinjala, da je številka zaskrbljujoča in občutno previsoka.
Sama prisotnost tujih nogometašev seveda ni ne problem ne problematika. Prav nasprotno. Tujec je velik adut, če je – kot smo v nogometu nekoč radi rekli, a gre za vse bolj pozabljene besede – vsaj dvakrat boljši od domačega nogometaša in resnično naredi razliko na igrišču. Če teh kvalitet nima, kakšen smisel ima torej, da ga nekdo pripelje? Prevelike koristi ni, hkrati pa “ukrade” minute domačemu igralcu, ki ga klub vzgaja. Posledica tega je pogosto boleča: domači nogometaš se velikokrat najprej znajde na stranskem tiru, nato še na borzi dela. Marsikatera sicer obetavna kariera gre zaradi tega po zlu.
Nekoč je bil tujec dodana vrednost
Starejši ljubitelji nogometa se zagotovo spominjajo zlatih let italijanske Serie A v začetku 90-ih, ko so klubi lahko imeli le tri tuje igralce v postavi. AC Milan je imel Franka Rijkaarda, Ruuda Gullita in Marca van Bastna – trio, ki je postal legendarni simbol kakovosti. Inter je v tem času pripeljal Darka Pančeva, evropskega in svetovnega prvaka s Crveno zvezdo ter najboljšega strelca tedanje izjemno močne jugoslovanske lige. A kljub njegovim kvalitetam je Pančev pogosto ostajal na tribuni, saj so bili v klubu močnejši ali bolj uveljavljeni tujci, recimo Matthias Sammer, Igor Šalimov in Ruben Sosa. Ta primer nazorno pokaže, kaj pomeni biti resnično kakovosten tujec – ni dovolj ime, ni dovolj reputacija, odločilna je dodana vrednost na igrišču.
V Sloveniji smo v zgodovini našega prvenstva brez dvoma imeli kar nekaj tujcev, ki so dejansko naredili razliko. Olimpija je nekoč pripeljala Roberta Prosinečkega, ki je blestel s pol moči, Koper je imel Juana Vitagliana, Maribor se bo spomnil Stipeta Balajića, pozneje tudi Marcosa Tavaresa in Agima Ibraimija. Celjani so imeli Faika Kamberovića, ki je v 1. SNL na 103 tekmah zabil kar 67 golov. To so imena, ki bodo z zlatimi črkami zapisana v slovenski ligaški nogomet. A našli bi se tudi številni drugi; od Miroslava Radovića do Daria Zahore in tako dalje in tako naprej. Tudi danes seveda v Sloveniji igrajo tudi dobri tujci. Ti niso problem. Problem so vsi ostali, za katere se človek vpraša, kdo pri zdravi pameti jih je pripeljal sem…
A če smo nekoliko sarkastični in pogledamo 30 let kasneje, se zdi, da je danes za biti tujec v slovenskem nogometu dovolj že, da imaš v priimku nekaj soglasnikov, kot so W, H, Z ali Y – in že te cenijo bolj kot domačega mladeniča. Toda zakaj? Ker so res dobri? Ah, dajte, no… Saj jih klubi niti ne poznajo! Ali pa so v ozadju v resnici predvsem takšne in drugačne agentske igrice? Zagotovo.
Ponovno: problem ni imeti tujce, temveč način, kako se to izvaja. V zadnjem obdobju je v slovenske klube prišlo na desetine mladih nogometašev iz afriškega kontinenta. Za tiste, ki delajo v mladinskih pogonih, je to kot pljunek v obraz. In postavlja se vprašanje: zakaj sploh potrebujemo mladinsko Eon NextGen ligo, v kateri naj bi se mladi nogometaši kalili za skok v članski nogomet, če kasneje k nam pridejo tujci, ki jih niti Google ne najde, kaj šele resne strani, kot je Wikipedia, ter zasedejo pozicije v članskih in – zaskrbljujoče (!) – mladinskih ekipah od prve do druge in žal vse pogosteje tudi tretje lige.
Angleška Premier League je imela nekoč jasno pravilo glede tujcev: delovno vizo si dobil le, če si imel ustrezne reference. Najpogosteje je to pomenilo, da si moral biti reprezentant svoje države. Nič ni pomagalo, če si bil “samo dober igralec” – brez statusa mednarodnega reprezentanta nisi mogel igrati v Angliji. To jasno pokaže, kako pomembna sta kakovost in dodana vrednost. Slovenski nogomet se žal premika v nasprotno smer. Klubi vse bolj spominjajo na ekipe iz lige NBA, ki nimajo lastnih mladinskih pogonov, temveč zgolj pobirajo igralce od drugod.
Slovenska reprezentanca do 21 let nas je letos zastopala na evropskem prvenstvu, ki se je igralo na Slovaškem, kadetska se je malce pred tem mudila na Euru na Madžarskem – to je zagotovo uspeh. A če se bo trend uvažanja tujcev dvomljive kakovosti nadaljeval kot po tekočem traku, se postavlja resno vprašanje: bomo čez desetletje sploh imeli dovolj domačih igralcev, da sestavimo reprezentanco? Domači nogometaši ne bodo videli smisla v nadaljevanju kariere, če bodo tretirani kot drugorazredni.
Nekateri se zgražajo zaradi pravil NZS, ki želi zaščititi mlade nogometaše. Resnica je, da bi morala biti še bolj rigorozna.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
