Kaj bosta ponudila Celje in Olimpija: Večer za finale, finale pred finalom, španski temperament in nova reklama za slovenski nogomet?
Foto: Urban Meglič / Sportida
Četrtkov polfinale pokala Pivovarna Union med Celjem in Olimpijo napoveduje spektakel z vsemi elementi prave nogometne drame: dve maksimalno ambiciozni moštvi, dva prodorna španska stratega in le ena vstopnica za veliki finale. Na eni strani dinamično Celje pod vodstvom Alberta Riere, na drugi čvrsta, disciplinirana, na trenutke železna Olimpija z Victorjem Sanchezom, obema pa je skupna skorajda bolehna želja po zmagi. Vse je pripravljeno za večer, v katerem bo odločal vsak detajl. In vsak trenutek navdiha. Večer za finale. Ali, kot bi rekel marsikdo: finale pred finalom.
V četrtek ob 18.00 bo stadion Z’dežele prizorišče drugega polfinalnega spopada letošnjega slovenskega pokala. Prvi je že pripadel Kopru, ki je s prepričljivih 3:0 odpravil Bravo in tako kot prvi finalist že čaka svojega tekmeca. Bo to Celje ali Olimpija? Zanimivo: Koper se je s Celjem v finalih že meril dvakrat in obakrat slavil, z Olimpijo pa ni igral še nikdar.
Da bodo številne oči v knežjem mestu uprte v trenerska mojstra s Pirenejskega polotoka, ni nikakršnega dvoma. Na eni strani stoji Albert Riera – karizmatični, samosvoji nekdanji zvezdnik Liverpoola, ki iz Celja ustvarja organiziran in predvsem atraktiven stroj. Na drugi strani Victor Sanchez, precej bolj pragmatični taktik z izkušnjami iz La Lige, ki z Olimpijo le redko izgubi. Dvoboj z vonjem po tapasih, temperamentu in tihi tenziji (ali pa morda celo zelo glasni, pri Rieri je vse možno…) dveh precej različnih pogledov na sodoben nogomet.
“Ne oziram se preveč na to, da sva oba trenerja Španca. Ključno je, da svojo ekipo na tekmo pripravim tako dobro kot za vsako drugo. Želimo si zmagati, tako kot vedno. To je moje delo, da smo stoodstotni na igrišču. Vaše delo, delo medijev pa je, da ustvarjate zgodbe,” je ob omembi “španskega pridiha” ostal ravnodušen trener Olimpije Victor Sanchez, ki je glede gostovanja v Celju dodal: “Obe ekipi rasteta v zadnjem obdobju. Pri analizi nasprotnika je pomembno, kako smo oboji igrali na zadnjih tekmah, ne takrat, ko smo se zadnjič srečali med sabo, to je daleč v preteklosti. Te zadnje tekme so najbolj merodajne. Je pa priprava seveda nekoliko drugačna kot na prvenstveno tekmo, ta dvoboj je kot finale, samo eden lahko gre naprej. Pomembno je samo to, da zmagaš. Tu se točke ne štejejo, za remi na dobiš ničesar, ampak moraš zmagati. Ali po devetdesetih minutah ali po podaljšku ali po enajstmetrovkah. Kakorkoli, zmagati moraš.”
Celjani so na poti do polfinala izločili tudi Maribor in na tekmi v Ljudskem vrtu s prepričljivo predstavo dokazali, da so mojstri igranja takšnih tekem. Torej pomembnih tekem, ki odločajo o skorajda vsem. V tej sezoni so jih odigrali kar nekaj in navdušili na tisoč in en način.
“Če želiš med najboljših 8 v katerem koli evropskem tekmovanju, moraš iz svojega slovarja izbrisati besedo pragmatičnost… Pogum in samozavest, slog in identiteta – to so naše vrednote,” je po slovesu od Evrope poudaril Albert Riera, ki očitno “dobi ošpice” ob omembi besede pragmatičnost, ki jo med drugim obožuje tudi Zlatko Zahović. In, jasno, v določeni meri tudi Victor Sanchez. Zato pa… Morda bosta trčila dva španska strokovnjaka, a trčila bosta tudi dva povsem drugačna pogleda na nogomet.
Zgodovinsko gledano ima Olimpija precej boljši pokalni pedigre od Celja, a v pokalu – kot radi pravijo Angleži – trenutna forma pogosto leti skozi okno. In ko gre za enkratno tekmo, pri kateri gre za vse ali nič, odločajo trenutki. Trenutek mojstrstva, napake ali prebliska. Ali kot bi v studio kakšne od otoških TV-postaj verjetno rekel kultni Gary Lineker: “Don’t blink. You might miss it.” In zdi se, da bi bilo res škoda zamuditi to, kar nas čaka… (lb)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
