Matej Oražem se je poslovil od Domžal: “Najbolj si bom zapomnil ljudi, moje sodelavce, brez katerih nič ne bi bilo mogoče”

Objavljeno 29. junija 2025 29. junija 2025

Foto: Matic Klanšek Velej / Sportida

Sobota je pri enem od najbolj tradicionalnih slovenskih klubov postregla s tektonskimi premiki. Domžale so kot naslednje šle v tuje roke, prihodnost rumene družine bo povsem drugačna. Predvsem pa v njej ne bo več prostora za Mateja Oražma. Slednji se je po več kot 15 letih poslovil od nekdanjega slovenskega prvaka. A dejansko je bil z Domžalami povezan še precej dlje. Skoraj tri desetletja! Ob slovesu je spisal dolgo, čustveno pismo, s katerim je poskušal zajeti svoj domžalski nogometni opus.

Matej Oražem ob slovesu od Domžal:

Ko sem pri 10 letih prišel na prvi trening na peščeno pomožno igrišče, si niti v sanjah nisem predstavljal, da bom v tem klubu preživel skupaj skoraj 28 let. Vse od prvih treningov pri Darku Oraču, s katerim smo se uvrstili v 1. kadetsko in mladinsko ligo, pa vse do debitantskih nastopov v tem tekmovanju pod vodstvom Darka Birjukova me je draž nogometa vse bolj prevzemala.

Tako sem že sredi študija leta 2009 pobiranju žog, prodaji dresov in pijače ter občasni pomoči pri organizaciji tekem dodal resno in redno delo. Moj prvi cilj je bil domžalsko mladinsko šolo postaviti na sam vrh slovenskega nogometa. 16 let kasneje imamo v vitrinah 6 mladinskih, 4 kadetske naslove in 4 naslove v kategoriji U-15. Kot prvi smo odprli Akademijo, v tem času pa je šlo skozi naše vrste nepregledno število mladinskih in članskih reprezentantov Slovenije in drugih držav, nenazadnje jih je 7 našo državo zastopalo na lanskem Evropskem prvenstvu, v mladi reprezentanci jih je bilo letos še dodatnih 8.

Kot cilj pa smo si postavili tudi uspešno delovanje članske ekipe. 566 ligaških tekem, 229 ligaških zmag, 830 ligaških točk, 9 uvrstitev v evropska tekmovanja, 36 evropskih tekem, 9 evropskih nepozabnih gostovanj, Marseille, London, Freiburg, Malmo, Trondheim, Tallin, Reykjavik, Soligorsk, Ufa in mnoga druga mesta smo skupaj obiskali na naši evropski poti. 2 slovenskas pokala, nepozabna tekma v Ljubljani proti Mariboru in zmagoslavje proti Olimpiji v Kopru, 1 superpokal in predvsem številni igralci in trenerji, ki so skozi naše vrste gradili delček njihovih bogatih karier.

Najbolj pa mi v spominu ne bodo ostale tekme, stadioni, navijači in niti ne goli. Najbolj si bom zapomnil ljudi, moje sodelavce, brez katerih nič ne bi bilo mogoče. Moja soborca iz uprave Tina in Grega, s katerima sem preživel celotno profesionalno pot, Katarina, ki je že pred časom odšla novim izzivom naproti, Martin s katerim se poslavljava skoraj sočasno, vzdrževalci in vsi ostali so bili ključen del v uspešnem delovanju vsa ta leta. Kot tudi žal že pokojni a nikdar pozabljeni Miran Kralj, Filip Filipovski in Lado Vavpotič. V poseben ponos mi bo ostalo sodelovanje z Luko Elsnerjem in mojim kapetanom Zenijem Husmanijem. Luka, Marko, Grega, Erik, Aljoša, Rok, Sead, Viki in ostali hvala da ste mi s svojo energijo vsak lep dan polepšali in vsak temen trenutek pomagali razsvetliti. Hvala vsem naštetim in še bolj vsem tistim, ki vas nisem uspel izpostaviti, saj je seznam mojih sodelavcev v 16 letih predolg za eno objavo. Hvala Nogometni zvezi Slovenije, hvala agentom, staršem, zastopnikom in vsem s katerimi smo v številnih letih sodelovali.

Posebna zahvala gre seveda mojemu očetu Stanetu, ki mi je izkazal zaupanje, ko mi ga ne bi nihče in ki mi je stal ob strani, ko so mi obračali hrbet.

Na koncu se moram zahvaliti še moji družini, prijateljem in moji Anji, predvsem v zadnjem času je bilo veliko težkih trenutkov, ki jih brez vaše podpore ne bi uspel prebroditi.

Hvala navijačem, podpornikom, hvala vsem, ki imate radi slovenski nogomet!