Vijol’čna megla nad Ljudskim vrtom: Maribor po zaslugi turških odločevalcev iz tedna v teden večja tarča posmeha in zgražanja
Tekst: David Klemenc. Foto: Žan Pak
Quo vadis, Maribor? Ali v prevodu: kam greš, Maribor… Navijači tega odgovora zagotovo ne poznajo in vse bolj tavajo v temi, a občutek, ki redko vara, daje slutiti, da ne le oni, ampak tudi vodilni v klubu nimajo ravno jasne poti pred seboj. Čeprav se nahajajo na Štajerskem, v teh dneh okrog stadiona blodijo v tisti močni, gosti megli, tipični za njihovo rivalsko ljubljansko kotlino.
Po tem, ko so na zadnji dan poletnega prestopnega roka pripeljali štiri okrepitve, od katerih je en mladinec, en pod sankcijami FIFA zaradi zlorabe nedovoljenih substanc, in en je veteran, ki je zadnjo tekmo odigral pred točno enajstimi meseci, njegov gleženj pa je še vedno, milo rečeno, vprašljiv, to spominja na isto obdobje lani. Spomnite se lanskega zadnjega dneva prestopnega roka, ko so bombastično v Ljudski vrt prišli Sheyi Ojo, Andre Sousa, Georgy Komaromi (in še kdo) ter bili opisani najmanj kot Messi, s katerimi bi se Mariborčani lahko sprehodili do naslova. Še posebej Komaromi; kako bo le kratek čas tu in mu bo štajerski oder zgolj kot odskočna deska za eno od najmočnejših lig v Evropi. Čas je pa pokazal svoje, liga 5 pa se pri nekaterih igra le na priljubljeni konzoli PlayStation.
V ponedeljek se je nato po dolgih treh tednih čakanja (kako neresno je to za tako velik klub?!) obetalo ustoličenje novega trenerja. Seveda smo pričakovali besede, kako je prišel pravi človek za klub in da so ga dalj časa spremljali, kar seveda ne more in ne drži, glede na to, da je Radomir Đalović prišel na trg šele pred par dnevi, ko je izgubil službo pri Rijeki… Pa vendarle se je nekje uspelo zalomiti: prišel je in se nasmejan objemal s klubsko legendo, odšel pa s kletvicami… No, nekaj pa res postaja stalnica na Mladinski 29, in to je, da turška politika nikoli ne preseneti.
Radovan Karanović se je zjutraj poslovil od igralcev, a bo te besede za kak dan verjetno moral požreti. Nehote jih bo pojedel kot zarečeni kruh. Spet se je Acun Ilicali lotil računanja brez krčmarja, a tudi ko krčmar pride, se še vedno ne ve, kdo pije in kdo plača. Največ pa zagotovo vse skupaj stane mariborske navijače, saj so živci neprecenljivi.
Nekoč naj bi nekdo v centru Maribora izjavil: “Naredite mi to deželo zopet nemško!” Dolga leta po tem dogodku pa se še išče junak tipa Rudolf Maister, ki bo udaril po mizi in rekel: “Naredite mi ta klub zoper mariborski!” Le Ažbe Jug ne bo dovolj, če ima ob sebi kar 15 soigralcev, ki prihajajo iz drugih kontinentov. Vijol’čni DNK, kaj je že to? Žal nekaj, kar je pozabljeno in odsluženo, tako kot nekoč slovenski tolar… Vemo le, da je nekoč obstajal. In mariborska slava tudi…
Danes naj bi v Ljudskem vrtu sledil nov krog pogajanj med vodstvom kluba in Radomirjem Đalovićem. A četudi se bo Črnogorec dejansko usedel na klop najtrofejnejšega slovenskega kluba, je bila škoda že narejena. Maribor je bil spet tarča posmeha. Nihče ne šteje več, kolikokrat se je to že zgodilo, odkar ga vodi Acun Ilicali…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
