Zvoni. In zvok je prekleto neprijeten: Propad Domžal ni le tragedija, je boleča diagnoza stanja, ki bi lahko vodilo v pravo epidemijo
Tekst: David Klemenc. Foto: Nik Moder / Sportida
Ura je bila deset dopoldne. Ponedeljek. Običajno čas za regeneracijo, za analizo vikenda, za kavo v klubskem bifeju in klevetanje o sodnikih. A danes ob Kamniški Bistrici niso pili kave. Danes so pili pelin. Čistega. Grenkega. Tistega, ki ga spiješ, ko ti nekdo pove, da je zabave konec. Da moraš domov. Da hiše, v kateri si živel, ni več. “Zgodba je končana,” so rekli. Hladno, birokratsko, dokončno.
In z enim stavkom je umrl klub, ki nam je dolga leta služil kot alibi. Ko smo se pritoževali nad apokalipsi po Zahoviću v Mariboru, nad cirkusom v Olimpiji ali nad pomanjkanjem ambicij v manjših sredinah, smo vedno pokazali s prstom na Domžale. “Poglejte tja,” smo govorili. “Tam se dela. Tam ni denarja na pretek, a je sistem. Tam je šola. Tam je red.” Danes je ta red le še ruševina. In to je tisto, kar mora skrbeti vsakega, ki mu je mar za slovenski nogomet.
Domžale: V katerem žepu so vsi ti milijoni danes?
Če bi propadla “umetna tvorba”, če bi propadel klub, ki živi od danes do jutri na krilih sumljivega kapitala, bi rekli: “Saj smo vedeli.” Ampak Domžale? Dvakratni državni prvaki? Klub, ki je “izpljunil” Benjamina Šeška, Adama Gnezdo Čerina, Jana Mlakarja in še pol reprezentance? Klub, ki je v zadnjem desetletju z odškodninami zaslužil milijone?
Kje so ti milijoni danes? V katerem žepu? To je vprašanje, ki bi moralo nekoga preganjati v spanju. Kako je mogoče, da “tovarna denarja” bankrotira? Kako je mogoče, da klub, ki je bil sinonim za stabilnost, postane berač, ki mesece prosi za miloščino in čaka na fantomskega investitorja, ki ga – kakšno presenečenje – nikoli ni bilo?
Pravljice o stricih iz tujine s polnimi kovčki denarja so namreč točno to – pravljice. V slovenskem nogometu so investitorji kot Jeti. Vsi govorijo o njih, videl pa jih ni nihče. Ali pa so prišli, pobrali, kar se je pobrati dalo, in pustili pogorišče. Domžale so čakale rešitelja, dobile pa so rablja. Tišino. Ignoranco. In na koncu ključ v ključavnico.
A propad Domžal ni le tragedija enega kluba. Je diagnoza stanja. Je klofuta Nogometni zvezi Slovenije in njenemu licenčnemu sistemu. Papir prenese vse, realnost pa je kruta. Kako lahko klub pridobi licenco, nato pa sredi sezone ugasne? Kdo to nadzoruje? Ali pa je važno le, da so obrazci pravilno izpolnjeni in takse plačane, medtem ko se v pisarnah dogaja finančni mrk?
Njih nihče ne vpraša, kako bodo plačali položnice
Slovenska liga z današnjim dnem postaja farsa. Kaj zdaj? Bomo igrali z lihim številom klubov? Bomo brisali točke? Bomo gledali, kako se igralci kot na tržnici sredi sezone razbežijo v Nafto, Triglav ali Avstrijo? Regularnost prvenstva je vržena v smeti.
Najbolj pa boli usoda “malega človeka”. Igralci se bodo znašli. Haris Vučkić bo že dobil klub, mladi talenti bodo našli nova okolja. Kaj pa trenerji v mladinski šoli? Kaj pa ekonom? Kaj pa ljudje v administraciji, ki so mesece delali zastonj v upanju na boljše čase? Njih nihče ne vpraša, kako bodo plačali položnice.
Danes so ugasnile Domžale. Klub, ki je bil “prevelik, da bi propadel”. Pa je. In če so padle Domžale, potem v tej ligi, na tem majhnem, finančno podhranjenem vrtičku, ni varen nihče. Ne sprašujte se, komu zvoni. Zvoni marsikomu. In zvok je prekleto neprijeten.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
