KOLUMNA: Zahović? Najprej bi moral od propadlega SCT-ja odkupiti 20 bagrov, da bi sploh lahko začel čistiti to blato in nesnago!
Tekst: David Klemenc. Foto: Žan Pak
Po (ne)prespani noči je čas, da kaj povemo tudi o nogometnem klubu Maribor. Saj bi v tokratni kolumni uporabil izraz “o vijoličastih”, a da bi ga uporabil, bi moralo biti na Mladinski 29 vsaj nekaj te barve… Pa vsi vemo, da temu ni tako. Tudi največji “stiskalci oči” se počasi zavedajo, da je famozni vijolični DNK tako močno mutiral, da bi ti fantje lahko nosili drese Slavena Belupa, pa nihče ne bi opazil razlike.
Seveda so navijači besni, jezni, razočarani… Pa imajo pravico do tega? Seveda, saj spremljajo klub povsod, kupujejo vstopnice, artikle itd. Povsem druga debata pa je, ali imajo dejansko podlago, da so lahko razočarani. Ali obstaja vsaj kak tehten razlog, da si lahko razočaranje privoščijo? No, to je že neka druga zgodba – in moj edini logični odgovor je, da te podlage žal nimajo. Zakaj?
Enostavno kot pasulj, bi rekli… Ker Maribor nima ekipe, ki bi lahko bila konkurenčna. Še v Sloveniji težko, kaj šele na kakšnem resnem evropskem odru. Vsi, ki jim bije srce za – nekoč – vijoličasti klub, kot da živijo v neki iluziji in preteklosti. Vsi mislijo, da so še vedno Maribor. Tisti pravi Maribor. Recimo iz let 2010–2018. Najbolj zlato obdobje tega kluba… In posledično si pred začetkom vsake evropske sezone v glavo postavijo imperativ uvrstitve v skupinski del.
Ko jim še šarlatanski investitorji obljubijo gradove v oblakih, si ti zvesti navijači že delajo filme v glavi… A so ti filmi nekaj med tragikomedijo in znanstveno fantastiko.
Moj čuden hobi je, da po vsaki tekmi obiščem družbeno omrežje določenega kluba in se malce pozabavam s prebiranjem komentarjev pristašev, ki znajo biti zelo hudomušni in zanimivi. Tako sem se včeraj lotil tudi komentarjev po tekmi s Paksijem. Ogromno je bilo negativizma – žal povsem realnega. Velika večina komentatorjev srž problema vidi v trenerju, ki ga imajo za marioneto sonarodnjakov v pisarnah. Vedno manj navijačev verjame, da je novi lastnik prava oseba za dolgoročni uspeh. Seveda pa se najdejo tudi komentarji, ki omenjajo zelo slabe tuje okrepitve – in mislim, da se z njimi kar strinjam. A o tem nekoliko kasneje.
Eden najbolj všečkanih komentarjev je bila pripeta fotografija Zlatka Zahoviča z jasnim sporočilom: “Vrni se!” A sam menim, da je to utopična misel. Ne verjamem, da bi se ZZ v trenutni situaciji spustil v to brezno brez dna. Najprej bi moral od propadlega SCT-ja odkupiti kakšnih 20 velikih bagrov, da bi sploh lahko začel čistiti to blato in nesnago, ki bo ostala, ko bodo nekateri enkrat odšli.
V obdobju kraljevine Zlatka in Darka Milaniča se je točno vedelo, kdo pije in kdo plača. Od tistih časov sta danes v klubu še vedno gospoda Ban in Cotar, ki pa ju po vseh teh letih, kar sem vpet v ta šport, še vedno ne uspem razumeti – kaj predstavljata in zakaj jima je, kot človekoma brez hrbtenice, sploh dovoljeno, da se še vedno gibljeta okoli kluba.
Pa nadaljujem z modusom operandi iz tistega obdobja. Zlatko je pripeljal vse mogoče slovenske igralce, od izkušenih do mladih upov, poleg pa dodal še kvalitetne tujce. Samo naj spomnim na imena: Volaš, Rajčević, Viler, Vršič, Mejač, Filipović, Dervišević, Šme, Mertelj, Handanović, Stojanović, Hotić, Šuler, Milec… Pa Tavares, Mendy, Ibraimi, Arghus, Sallalich, Kabha… To, dragi moji, se imenuje “dream team”. Vrhunsko sestavljena ekipa, s katero je bilo realno naskakovati celo Ligo prvakov.
Kaj pa imamo danes? No, naj kot primer začnem kar pri včerajšnjem nasprotniku Paksiju, ki je za Evropo prijavil 25 igralcev, in na seznamu je ikona v obliki zastave. Vsaka od teh zastav je madžarska. Medtem pa ima mariborski seznam več različnih narodnosti, kot je zastav pred newyorško stavbo Združenih narodov. In kdo so te okrepitve? Igralci iz XY nižjih evropskih lig, vrhunec norčevanja iz navijačev pa je zadnja okrepitev – rezervni vratar reprezentance Madagaskarja, ki je prišel iz četrte francoske lige. Tu je treba potegniti črto, udariti po mizi in se zraven zadreti: “Dovolj je!”
Ti isti igralci, ki danes “ponosno” nosijo mariborski dres, v zgoraj omenjenem obdobju ne bi mogli priti niti na tedenski preizkus, ko se je ekipa pripravljala v Moravskih Toplicah!
Pa seveda ne moremo mimo “zvezdniških” okrepitev, kot je recimo Ojo, ki naj bi nekoč igral za Liverpool. Moja zdrava logika mi pravi: če bi bil res tako dober, bi ostal v Liverpoolu, ne pa končal v slovenski ligi. Ali pa pompozni prihod Komaromija, za katerega so dejali, da mu bo Maribor le odskočna deska do ene izmed “top 5” lig. Moje skromno mnenje? Trenutno je bližje posoji v Aluminij do konca sezone kot selitvi v Anglijo.
Skoraj prepričan sem, da je imel Zaho v svojem obdobju na voljo precej manj denarja, kot ga ima klub danes. Pa mu je uspelo pripeljati pravo kombinacijo izkušenih igralcev iz domače lige in nekaj vrhunskih mladincev, ki so kasneje naredili lepe kariere po Evropi – Hotić, Stojke, Luka, Zaho… S takšno ekipo si si lahko upravičeno drznil sanjati o Evropi. S tujci iz četrtoligaškega nogometa pa bodi zadovoljen, če boš sploh med prvimi tremi.
Pred leti sem vedno trdil, da je Maribor v prednosti pred drugimi klubi, ker je v lasti Mariborčanov in ni odvisen od drugih. In to je največ, kar šteje. Žal pa ste lahko danes navijači zadovoljni že s tem, da ste sploh odigrali evropsko tekmo. Za kaj več bo treba spremeniti marsikaj. Začenši v pisarnah. Iskreno si želim, da vam uspe. Slovenija potrebuje konkurenčne vijolice. In ne tole, kar gledamo zdaj…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
