KOLUMNA: Ko je žoga pametnejša od milijonov (sploh tista, za katero se podijo varovanci španskega trenerja Alberta Riere…)
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: NK Celje
Če sem povsem iskren, sem bil pred prvo evropsko tekmo z Luganom nekoliko skeptičen glede možnosti Celjanov za napredovanje. Morebitni izpad ne bi bil nobena nogometna tragedija – vsaj ne, če pogledamo številke. Po oceni Transfermarkta je kader Celja vreden 9,2 milijona evrov, Lugano pa letos dosega kar 71 milijonov evrov. Razlika, ki je na papirju kar očitna. Več kot očitna. Na papirju…
A nogomet, stara resnica, ni igra številk, temveč okrogle žoge. In ta je bila tudi tokrat – še enkrat – na strani pogumnih. No, pogumnih. Boljših. Zakaj bi slepomišili.
V pretekli sezoni je Albert Riera s svojo zasedbo Švicarje senzacionalno izločil po dramatični loteriji enajstmetrovk, čeprav so bili takrat nogometašu Lugana izraziti favoriti. Pričakoval sem, da bo Lugano v novi sezoni in po vsem tem, kar se je dogajalo, bolje pripravljen. Okrepili so kader, zvišali proračun, iz savdskega Al Nassra se je vrnil izkušeni Ezgjan Alioski …
Medtem so Celjani po koncu sezone 2024/25 ostali brez hrbtenice ekipe: brez Sešlarja, Matka, Svetlina, Nemaniča, tudi brez Delaurier–Chaubeta, pa seveda Armandasa Kučysa, ki je bil tedaj odločilen, zdaj pa ga že dolgo ni na igrišču. Klub je sicer pripeljal nekaj novih imen, a denimo hrvaško-slovenski vratar se je že huje poškodoval, medtem ko je sicer odlični Andrej Kotnik zaradi težav z mišico tudi tokrat manjkal.
In ko sem seštel vse skupaj… Preprosto. Dišalo je – brez zamere – po švicarski zmagi.
A potem se je zgodilo nekaj, kar zna samo Albert Riera. Kot bi želel ponoviti stožiško pravljico – 0:1, 0:2, 0:3, 0:4 … in, zakaj pa ne – še 0:5. Petarda v Švici. Brezkompromisno. Brez milosti. In seveda nepozabno.
Edina stvar, ki lahko v tem trenutku nekoliko žalosti, je tista grenka noč v Larnaki. Tista, ki jo bomo lahko še dolgo obžalovali.
V vsakem primeru pa: NK Celje, chapeau. Klobuk dol.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
