KOLUMNA: Misel o srčnem spodbujevalniku, komentar o javnem linčanju na letališču in jasno sporočilo obema, ki sta še ostala
Tekst: David Klemenc. Foto: Nik Moder & Blaž Weindorfer / Sportida
Kako je lepo v tem trenutku biti navijač slovenskih klubov v Evropi. Seveda, če nimaš srčnega spodbujevalnika, saj bi to lahko bilo sila nevarno…
Se razume, da tukaj nisem ciljal na celjsko tekmo. Ta je bila odigrana zgolj zato, ker tako velevajo pravila. Zmagovalec je bil znan že prejšnji teden, zato nas poraz ne sme nikakor razočarati. Sam sem ga tudi pričakoval, in to z dvema zadetkoma razlike. A tu nikakor ne mislim nič slabega o Rierini bandi, ravno nasprotno. Čaka jo tekma z Aluminijem in kasneje še en nov zgodovinski večer proti češkemu Baniku.
Vseeno verjamem pa, da bo španski velemojster imel par krepkih za povedati svojim fantom po tem, ko so vodili z 2:1 in prejeli tri gole proti koncu tekme. A kljub vsemu – kapo dol grofom. Tistim na igrišču, na klopi, ob igrišču in v pisarnah. Hvala, ker dvigate ugled našega nogometa.
Potem pa pridemo do naših zmajčkov – zakaj bi normalno napredovali, če se lahko igrajo z živci navijačev?! Verjetno res ne bi bilo zanimivo.
Da bi začetek tekme opisali kot katastrofalen, bi bili še preblagi. Kako sploh razložiti tistim, ki si niso ogledali začetka, da so v prvih osmih minutah prejeli štiri zadetke? Hvala bogu – oziroma bi lahko bili kot stari Grki in Rimljani, ki so imeli bogove za vsako panogo – in se zahvalili vsem njim, da je sodnik priznal le enega.
Kako slabo je to izgledalo, najbolje opiše oster komentar enega najstarejših Olimpijinih navijačev, ki je na najbolj priljubljenem družbenem omrežju pikro zapisal: “Simao, vrni se!” Nato je celo pozival ostale privržence, naj se zberejo na letališču in linčajo tako igralce kot upravo… Nasilja ne podpiramo nikoli in nikakor, a omenjene besede po videnem v samem začetku tekme povsem razumemo. In morda čisto malo toleriramo…
Nato pa preblisk oziroma mali čudež v obliki darila domačega vratarja, ki je, ironično, na koncu celo postal najboljši igralec tekme. Pri ne posebej nevarnem strelu Jelenkovića je posredoval medlo in to je bilo dovolj, da sta ekipi odšli v garderobe z izenačenim izidom. Takrat sem si rekel: “Olimpija gre naprej!” In če me vprašate, zakaj, vam to zlahka argumentiram.
Olimpija je bila tako slaba in razglašena, na ravni na novo deložirane tretjeligaške Svobode iz Viča, da sem si rekel: “Slabše pač ne gre!” In se jim bo po neki kataklizmi v drugem polčasu uspelo uvrstiti naprej. In tako je bilo. Čeprav, spet, imeli so vodstvo in igralca več, pa so vseeno uspeli priti do podaljškov. Ker ja, ne bi pustili navijačem, da bi po 90 minutah enkrat odšli veseli spat.
Podaljšek je postavil stvari na svoje mesto – dva gola in zmaga s 4:2. Veseli me, da je imel novi trener Erwin van de Looi dober nos za menjave, saj so kar tri (odločilne) zadetke dosegli rezervisti.
Sedaj pa Noah – nevarni Noah, ki o Ljubljančanih ve dosti več kot oni o njem. V Stožice se vračata Eric Boakye in David Sualehe, z njima pa še en stari znanec, ki je ob zadnjem obisku v Ljubljani zadel za zmago Kopra nad zmajčki. Nardin Mulahusejnović.
Srečno obema. Naredite nas, tako kot lani, ponosne.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
