KOLUMNA: Olimpija želela varčevati na trenerju, ki je nosil zlata jajca, nato pa zaradi Portugalca skozi okno vrgla 300.000 evrov
Tekst: David Klemenc. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Ob presenetljivih novicah se po navadi uporabi stavek kot strela z jasnega. Ob udarni novici današnjega dne pa je bolj primeren stavek – hvala bogu, končno. Kratki, manj kot dvomesečni eksperiment, imenovan Jorge Simao, se je na današnji dan, v veselje slovenske nogometne javnosti in predvsem navijačev Olimpije, klavrno zaključil. A kako naprej?
Odpustiš trenerja, adekvatne zamenjave pa (še) nimaš. Vsi seveda sanjajo eno ime – Victor Dal Amo Sanchez. Toda to ne bo ravno najlažja naloga za ljubljansko vodstvo. Vsi se še spomnimo, kako se je ta zgodba končala. Na ne ravno najbolj prijateljski način, kot da aferi Igor Bišćan in kasneje Albert Riera nogometnih odločevalcev v Ljubljani nista nič izučili. Očitno je, da mora vsak, ki osvoji lovorike na klopi zmajev, oditi. V razočaranje navijačev in nerazumno veselje uprave. Zakaj pride do tega, mi nikakor ni jasno.
Do današnje situacije je – po mojem skromnem mnenju – pripeljalo skopuštvo uprave, in trdno stojim za temi besedami. Sanchez je resda zahteval novo, boljšo pogodbo (saj konec koncev mu ni mogoče ničesar zameriti, opravil je namreč vrhunsko delo), njegov drugi pogoj pa je bil, da se investira v igralski kader in se za tekočo sezono postavi višje cilje. Torej: vsaj liga Europa liga ali z malo sreče celo Champions League.
Odgovor pa je bil – kot pri prej omenjenih Bišćanu in Rieri – negativen.
No, to skopuštvo uprave je na koncu dejansko pripeljalo do novega finančnega minusa, pri katerem izgubljenega denarja ne bi bilo prav nič težko porabiti precej bolje. Jorge Simao je imel enoletno pogodbo v višini približno 150 tisoč evrov, približno enak znesek pa je pripadel tudi njegovim pomočnikom. To pomeni skupno 300 tisoč evrov, ki jih bo treba skoraj zagotovo izplačati do zadnjega centa.
Olimpija je s prodajo Marcela Ratnika in Raula Florucza ter z evropskimi nagradami v klubsko blagajno spravila okoli 15–16 milijonov evrov, kar je rekorden znesek. Če želiš tak uspeh nadgraditi, denar investiraš naprej. Ne nujno vsega, a že 30 odstotkov tega zneska bi zadoščalo za konkretne okrepitve in brez težav bi tudi letos igrali evropsko jesen na višji ravni kot v prejšnjih dveh sezonah, ko je bila na meniju konferenčna liga.
In kaj je naredila uprava? Pripeljala Jošta Urbančiča, ki ga je – po domače rečeno – razsul zdaj že bivši strateg. Pripeljala je “larifari trenerja” iz druge galaksije. In kot bombastično okrepitev za rekordno odškodnino in z mastno plačo angažirala najdražjega turista v zgodovini Olimpije in Ljubljane, ki bo letos stal okroglega milijončka.
Ko zdaj pomislim na Sanchezove besede o konkurenčni ekipi, bi bilo dovolj že obdržati nekatere igralce. Odhoda Florucza in Ratnika za zajetno odškodnino sta razumljiva in nesporna. A pustiti Jorgeja Silvo, Justasa Lasickasa in Davida Sualeheja, ker se niso uspeli dogovoriti o novi pogodbi, je popoln amaterizem. Prav tu bi teh 300 tisoč evrov, zmetanih skozi okno za portugalski štab, prišlo še kako prav. Sploh ko pomislimo, da je Sualehe raje končal v Armeniji kot ostal v Ljubljani.
Pred ključno tekmo z Egnatio je Olimpija brez dirigenta. Začasno bosta glavna Ivan Senzen in Antonio Delamea Mlinar iz mladinskega mošttva. A glavno vprašanje in skrb ostajata: kdo bo naslednik Portugalcev? Od domače stroke se vsakič znova v takšnih primerih omenja Dejan Grabić, prosti so še na primer Anton Žlogar, Oliver Bogatinov ali Darjan Slavic, a se uprava menda znova bolj nagiba k tujcu. Ali tudi: pustimo se presenetiti! Toda naj bo to čim prej.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
