KOLUMNA: Že stari Rimljani so vedeli, kaj govorijo, Riera (in tudi Guberac) sta dokaz, da kruh ni dovolj. Ljudstvo je lačno tudi iger!
🅰️ Avtor kolumne: David Klemenc. 📸 Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Termometer na stožiški lepotici je nekaj trenutkov pred začetkom epskega dvoboja kazal popolnih – za nogomet seveda – 18 stopinj Celzija. V premičnem studiu tik ob zelenici je nekdanji odlični krilni napadalec Mitja Viler jasnovidno napovedal, da nas čaka tekma, ki je ne bomo tako zlahka pozabili. In da bo – skoraj zanesljivo – imela tudi tretji polčas. No, tretji polčas? To je preblaga beseda. Primerjati ga s tretjim polčasom, je kot primerjati kamilični čaj z domačo rusko vodko.
Tisti, ki smo bili pred malimi zasloni – nekoliko več nas kot na oddaljeni tribuni C -, smo videli tretji, četrti, peti polčas. V enem večeru. V obliki prerivanja, pretepanja in tragikomične novinarske konference. Če ji tako sploh lahko rečemo. Tisti, ki so naivno pričakovali, da se bo zadeva čudežno pomirila zjutraj, po prespani noči, so se – milo rečeno – zmotili. Dočakali smo še sedmi, osmi in deveti polčas. Konca ni in ni bilo videti.
Slovenija je že dolgo razklana. Tokrat pa ne le med levi in desni politični pol, temveč med tiste, ki Alberta Riero povzdigujejo v nogometnega vizionarja, in one, ki ga prezira(jo). Sredin udar velikanov, Riera proti Gubercu, je dvignil situacijo na povsem novo raven. Tako nogometno kot družbeno. Takšno, ki si je pred nekaj leti v Sloveniji ne bi upali niti zamisliti.
Oboji – podporniki Riere in tisti, ki stojijo ob strani Ivici Gubercu – verjamejo, da imajo prav. In morda ga celo imajo. Vsaj delno. Resnica, kot vedno, leži nekje vmes.
Podporniki Riere opravičujejo njegov izbruh, ko je verbalno obračunal z izbranimi novinarji. Nekateri “pisuni”, kot bi se marsikdo izrazil, so ga resda redno kritizirali, predvsem njegovo metodologijo dela. In ko se je odločil za – nogometno rečeno – dupli pas in protinapad, so izbruhnili vik, krik in še jok za povrh. Rierin odgovor je bil oster, a verjetno posledica dolgo kopičene frustracije. Da je egocentrik, ni vprašanje. Da je konflikten, je jasno kot beli dan. Da je posebnež, je dejstvo.
In to dejstvo mu je prineslo dvojno krono z Olimpijo, pokal s Celjem in fotofiniš izpad pred pragom polfinala konferenčne lige. Prišel je v Slovenijo kot trener z nalogo – biti garancija za uspeh. In to nalogo je izpolnil. Njegovi izbruhi? Kolateralna škoda, ki je ne bomo našli v statistiki. Tam so zapisane le lovorike. In teh ima več kot večina njegovih kritikov.
Ne pozabimo: njegov karakter je hkrati del recepta za uspeh. Bi Jose Mourinho postal Jose Mourinho, če bi bil nekonflikten pacifist? Če na Old Traffordu ob tistem famoznem golu ne bi kot napadalec zadrsal po kolenih? Bi bil zagrebški Dinamo danes evropski klub z zlatimi temelji, če ne bi vajeti v rokah dolga leta držal Zdravko Mamić? Če ne bi preklinjal novinarjev, če ne bi kričal nanje, če si ne bi s telesa trgal majic z Dinamovim grbom? Kaj pa Maribor? Bi Zlatko Zahovič ustvaril zlato dobo vijoličastih, če ne bi bil točno tak, kot je bil?
Boj za lovorike se ne imenuje zaman boj. To je boj, kjer ni prostora za bele rokavice. Tiste se slečejo in zamenjajo z boksarskimi. Če koga to moti, naj ustanovi svojo ligo. Za trenerje naj postavi Toma Hanksa ali Keanuja Reevesa – verjetno najbolj prijazna zvezdnika na planetu. Tiskovne konference bodo poezija. Rezultati na igrišču pa… Vprašanje.
Na drugi strani je Ivica Guberac, športni direktor Kopra, ki si je – s povsem lastnim karakterjem – prislužil simpatije mnogih. Čestitke, da je želel “postaviti stvari na svoje mesto”, niso zamrle niti dan po tekmi. Seveda se je hitro odprla razprava o tem, ali je primerno, da nekdo, ki ni v uradni vlogi na igrišču, stopi na zelenico in obračunava z nasprotnim trenerjem. Odgovor je jasen: ne. A v afektu se dogajajo stvari, ki se ne bi smele.
Če je česa Guberac kriv, je kriv tega, da živi za svoj klub. Od jutra do večera. In verjetno še v spanju. Ko je stopil na igrišče, to ni bilo zato, ker bi mu bilo dolgčas. Bil je tam, ker je čustven človek, popolnoma predan svojemu delu. Klub, ki ga danes vodi, je zgradil njegov oče. Zdaj pa zanj bije srce njegov sin. In to je preprosto treba spoštovati ne glede na vse.
Finale pokala Slovenije v sezoni 2024/25 bo ostal zapisan kot najbolj kontroverzen v zgodovini. Pisalo se bo o njem danes, jutri in še dolgo zatem. Pozabljen ne bo. In prav to – paradoksalno – slovenski nogomet potrebuje. Prepoznavnost. Šok. Čustva. Dramo.
Dogodki, kot je bil ta, so tisti, ki ustvarjajo zgodbo. In zgodbe, ki jih pri nas manjka. Če jih zna NZS pravilno upravljati in tržiti, potem je to nova priložnost za rast. Slovenski nogomet potrebuje ljudi, kot sta Riera in Guberac. Ne zaradi izpadov. Zaradi strasti. Da, taki ljudje delajo ekscese. A ne iz dolgčasa. Delajo jih zato, ker so z nogometom odraščali. Ker ga živijo. Ker jim ni vseeno. In to je danes redkost. Redkost, ki si zasluži razmislek. Ne le obsodbo.
P. S.: Že stari Rimljani so vedeli, kaj narod potrebuje za to, da je srečen. Kruh ni dovolj. Potrebne so tudi igre. Slovenski nogomet je morda dajal kruh. Spektakla pa bore malo. Dokler niso na sceno prišli neki novi fantje…
⚠️ Komentar avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
