Justas Lasickas se je z dolgim zapisom poslovil od Olimpije: “Nisem Ferrari ali Lamborghini. Sem tista stara, zanesljiva Toyota v tvoji garaži”
Foto: Nik Moder / Sportida
Olimpija se bo v kratkem začela pripravljati na novo sezono, na uvodnem treningu (in vseh naslednjih) pa ne bo nogometaša, ki se je s svojo borbenostjo in nepopustljivostjo prikupil številnim navijačem kluba. Justas Lasickas je Olimpijo zapustil kot prost nogometaš, naslednjo pogodbo bi lahko podpisal na Reki. Toda še preden si bo nadel dres hrvaškega prvaka Rijeke (ali kateregakoli drugega kluba…), je za spletno platformo Timija Maxa Elšnika, nekdanjega soigralca iz Olimpije, spisal dolgo pismo slovesa od Ljubljane.
Justas Lasickas je priznal, da epizode v Stožicah nikdar ne bo pozabil – od kaosa ob prihodu do osvojenih lovorik in navsezadnje svojega statusa, ki se je ves čas spreminjal; odvisno od tega, kdo je bil trener. V prvi vrsti pa je reprezentant Litve hvaležen, ker je lahko sodeloval s trenerjem, ki se prav tako poslavlja – Victorjem Sanchezom.
Justas Lasickas in njegov celoten zapis ob slovesu od Olimpije:
Razgibana vožnja s Toyoto
Če se sprašujete, kaj za vraga pomeni ta naslov, samo še malo potrpite. To je moj način, da se poslovim od kraja, ki sem ga zadnja tri leta imenoval dom. Na objavah na Instagramu si omejen s številom znakov in obkrožen z ljudmi, ki jih ne zanima tvoje obujanje “starih dobrih časov”. Zato sem hvaležen Timiju, da mi je dal prostor, kjer lahko delim svoja čustva in spomine iz teh treh sezon.
Reči, da je bil začetek težak, bi bilo premilo. Slišal sem zgodbe o nestabilnosti v Olimpiji, toda nisem si predstavljal, da bom prišel v tako kaotičen trenutek. Po reprezentančni akciji nisem imel počitka, zato sem se pripravam priključil zgodaj. En teden po prihodu je v klubu izbruhnil interni spor in vse se je začelo spreminjati. Edini osebi, ki sem ju poznal – trener in športni direktor – sta zapustila klub. Navijači so prihajali na treninge, da bi izgnali novega trenerja, ki sploh še ni bil prispel. Sam pa nisem imel nikogar, ki bi mi pojasnil, kaj se sploh dogaja.
V Olimpiji trenerji redko zdržijo več kot eno sezono. Tako je bilo tudi tokrat. V Rierovi ekipi nikoli nisem bil ključen člen, a vsaj vedel sem, kaj je moja vloga. Ko je prišel João Henriques, sem imel občutek, da zame ni več prostora. A prav ta čas je bil ključen za mojo osebno rast. Lahko je ostati pozitiven in motiviran, ko gre vse kot po maslu. V težkih časih pa moraš najti druge načine, kako preživeti. Hotel sem biti ekipni igralec in vedel sem, da se v nogometu stvari lahko hitro spremenijo. João se ni dolgo zadržal. Vedno bo ostal v spominu kot trener, ki je Olimpijo popeljal v skupinski del evropskega tekmovanja, a pričakovanja v tem klubu so višja.
V prvenstvu smo igrali slabo in prišel je Zoran Zeljković. Iskal je borce na igrišču – in zato sem začel dobivati več priložnosti kot bolj talentirani, a manj disciplinirani portugalski bočni branilci. Vendar pa to, kar je delovalo v Kopru, v Ljubljani ni šlo skozi. Manjkala sta slog in vizija. Trdo delo in borbeni duh sta zbledela in sezono smo končali katastrofalno. Tisti navijači, ki so nas nekoč nosili na rokah, so se obrnili stran. “Ta klub je cirkus. Igralci brez motivacije. Prišli smo podpret novo generacijo.” Sporočilo Green Dragonsov je zabolelo enako kot žvižgi in prazne tribune. Tanka je meja med herojem in krivcem …
Vse to je odprlo vrata obdobju Victorja Sáncheza pri Olimpiji. Hvaležen sem, da sem imel priložnost delati z dvema velikanoma španskega nogometa v teh treh letih. O Victorju bi lahko napisal čisto nov blog – toliko zgodb in spominov je iz zadnjega leta. Nikoli nisem bil navijač Reala (če sem iskren, Barcelone iz let 2008–2012 ne morem pozabiti), a z Victorjem sem lahko izkusil miselnost, ki to ekipo dela uspešno. “Ne govorimo v medijih, govorimo na igrišču.” In: “Medtem ko poraženci jamrajo, zmagovalci poskusijo znova.” Nekaj njegovih misli, ki mi bodo ostale za vedno.
Uvrstitev v skupinski del konferenčne lige iz drugega kroga kvalifikacij, uvrstitev v izločilne boje, boj za pokal in dominacija v prvenstvu – neverjetno. Dokazuje, koliko zaupanja je imel Victor s svojim štabom v vsakega igralca. Morda nismo vsi igrali velike vloge, a vsak je prispeval k temu zgodovinskemu uspehu. Zanj sem bil pripravljen umreti na igrišču.
Ko se bodo ljudje spominjali teh treh let, moje ime ne bo prvo, ki jim bo padlo na pamet. Olimpija se lahko pohvali, da je ustvarila nekatere največje talente slovenskega nogometa – zdajšnje in bodoče reprezentante. A vrnimo se k naslovu. Po eni težki gostujoči tekmi je moj soigralec Diogo Pinto rekel v šali: “Ej, Lasi je kot Toyota – nanj se lahko vedno zaneseš.” In to se mi je vtisnilo v spomin. Nisem Ferrari ali Lamborghini (ali katerikoli športni avto, ki vam je všeč). Sem tista stara, zanesljiva Toyota v tvoji garaži. Za Olimpijo sem igral poškodovan, z zlomljenim nosom, vstopal v igro v prvi minuti ali ob polčasu, igral na različnih položajih in v različnih vlogah. Verjamem, da sem odprl vrata bolj talentiranim igralcem iz moje regije, da pridejo sem in dokažejo svojo vrednost. To je bila nepozabna vožnja, polna vzponov in padcev. Zdaj pa je čas za novo poglavje.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
