Ivan Kurtušić povedal, kar si misli marsikateri navijač Mure: “Klub se mora odločiti, kaj sploh hoče biti. In potem vztrajati v tej smeri!”

Objavjeno 29. aprila 2025 29. aprila 2025

Prišel, videl, remiziral in dan kasneje pred novinarji sedel slabe pol ure. Ivan Kurtušić je že po nekaj dneh v vlogi trenerja Mure na gostovanju pri Bravu prekinil niz petih zaporednih porazov, nato pa na predstavitveni tiskovni konferenci na dolgo in široko pojasnil vse o sebi, vse o svoji viziji in vse o tem, kakšen bi po njegovem mnenju moral biti klub iz Murske Sobote.

Ivan Kurtušić ne skriva, da je prihod v Fazanerijo zanj največji izziv kariere, za katerega pa v prvi vrsti upa, da ne bo trajal le pet tekem. Za zdaj je dogovor prav takšen – ekipo bo vodil le pet tekem. Potem pa… Če bo ostal, verjame, da lahko Muro dvigne na precej višjo raven. A bo vodstvo kluba najprej moralo povedati, kaj sploh želi. “In se potem držati te smeri,” je večkrat poudaril 41-letni strokovnjak iz Srbije, ki je brez dvoma dokazal, da je odličen retorik. In marsikaj, kar je povedal, zagotovo še kako drži. Mura je v tem trenutku izgubljena, trudi se najti svojo smer, svojo novo identiteto. Ivan Kurtušić ji je pri tem pripravljen pomagati. Idejo ima. Vizijo več kot očitno tudi.

Na klopi Mure ste po le nekaj dneh v vlogi trenerja debitirali s kar precej nesrečnim remijem na gostovanju pri Bravu. Kako ste zadovoljni z ognjenim krstom?

V prvi vrsti mi je čast, da sem lahko tukaj, da sem trener Mure. Prišel v zares pravo nogometno okolje – tudi po zaslugi navijačev, stadiona… Celotna slika je res dobra. Ostalo pa… Pred prvo tekmo sem imel res malo časa, da bi karkoli konkretneje naredil z ekipo. Skupaj smo delali le dva, tri dni. Lahko pa rečem, da je bil glede tekme v Ljubljani za nas najbolj pomemben rezultat. Največ smo se ukvarjali s psihologijo nogometašev, ampak časa je bilo res malo. Najpomembneje je bilo obrniti negativno zgodbo in začeti pisati pozitivno zgodbo. Seveda bi bilo še lepše, če bi zmagali in osvojili tri točke. Malce nam je zmanjkalo… Ampak ko potegnemo črto pod vse skupaj, moramo biti zadovoljni. Na težkem gostovanju smo do točke prišli z nogometašem manj.

To zagotovo še ni bila Mura, kakršno si želite gledati pod vašim vodstvom kajne?

Če sem povsem iskren, nas na tej tekmi ni zanimal nogomet kot takšen, ampak zgolj rezultat. Vedeli smo, da ne bomo takšni, kot bi si želel, da bi bili. Moram biti iskren in priznati, da Mura ne bo takšna, kot bi si želel, dokler ne bomo skupaj opravili priprav. Narediti se mora selekcija igralcev, predvsem pa potrebujem čas, da bom lahko naredil to, kar želim narediti. V tem trenutku sem dobil jasen cilj s strani kluba: to je obstanek. Da se uradno zagotovi. Mislim, da smo tik pred uresničitvijo. Jasen je tudi cilj, da se prekine negativen niz, da se popravi negativno vzdušje okrog kluba. Remi proti Bravu je korak v pravi smeri. Toda če kdo misli, da so trije dnevi in dva treninga dovolj za to, da ustvariš igro, se seveda moti. Tega ne bo. Premalo časa je, da bi lahko govorili o igri, lepoti… To je realnost. Za zdaj se bomo ukvarjali z rezultatom, ki je najpomembnejši. Prav tako si moramo kar najhitreje zagotoviti obstanek. Potem se bomo lahko posvetili načrtu za naslednjo sezono in se pogovorili s klubom o tem, v katero smer želim iti.

Poleg osvojene točke je bil pozitiven vidik tekme v Šiški brez dvoma tudi debi 17-letnega Aljaža Strajnarja.

Poznan sem po delu z mladimi nogometaši. Kjerkoli sem bil, sem imel na voljo najmlajše ekipe. Govorimo o povprečni starosti vseh klubov v ligi. Že tekma z Bravom, na kateri smo v gol postavili 17-letnika, ki še nikdar ni igral med člani, je jasen pokazatelj, kaj želim in kaj mislim, da je dobro za klub. Seveda ob tem ne sme trpeti kvaliteta. Ne delim igralcev na stare in na mlade. Zgolj na tiste, ki lahko nekaj dajo ekipi in klubu, ter tiste, ki ne morejo. Na silo delati z mladimi ni dobro za klub. Da pa moramo kot klub, ki bo živel od prodaje igralcev, stremeti k temu – to pa je jasno. Včasih moraš mladega nogometaša tudi potrpeti. Ampak najpomembneje je, da klub zavzame jasno stališče, v katero smer želi. Moje stališče pa je jasno. Zato so me pripeljali, zato sem prišel. Želim hitro ekipo, želim ekipo, ki lahko igra visoki presing. Želim tranzicijo, moderen nogomet. Da bi nam vse to uspelo, moramo začeti od nule. Začeti moramo s selekcijo igralcev, s pripravami, z grajenjem ekipe, z grajenjem igre. In, jasno, modela igre, ki ga želimo imeti v klubu. Šele tako bomo lahko prišli do nekega rezultata. Pa še to po določenem času.

Je bila odločitev, da bo v gol stopil Strajnar, dejansko vaša? Zgolj vaša?

Morate me razumeti. Bil bi nepošten, če bi rekel, da je bila to zgolj moja odločitev. Na koncu je bila seveda to moja odločitev, saj sem šef stroke v klubu, jaz sem tisti, ki sprejema končne odločitve. Ampak po dogovoru in pogovoru s trenerjem vratarjev sem prišel do spoznanja, da fant premore dovolj kvalitete. To ni sporno. Toda zame je bilo najpomembneje, da vidim njegovo reakcijo, njegov karakter v trenutku, ko je izvedel, da bi morda lahko stopil med vratnici. Dobil sem jasen odgovor. Bil je ‘hladen’. Kot bi rekli: kot ‘špricer’. Ni ga pretreslo, bilo je jasno, da je v glavi 100-odstotno nared za to, da stopi na igrišče. Zaradi tega sem se odločil, da bo prav Aljaž tisti, ki bo branil. Pri mladih je tako: vsak ima gromozansko željo, da se dokaže, da naredi kariero.

Včasih zaradi te velike želje tudi pretiravajo in posledično ne pokažejo tega, kar pričakuješ od njih. Golman je specifično igralno mesto. Toda Aljaž je meni osebno vliv neko samozavest, neko zaupanje. Po pogovoru sem se odločil, da bo branil. Zdaj vidim, da po tekmi vsi govorijo o njem. Da je to nekaj pozitivnega. Ampak spet bom ponovil: klub mora zavzeti stališče, v kateri smeri se želi gibati. In kaj je cilj. In da da čas, da se to uresniči. Samo tako lahko prideš do točke, ko bodo vsi zadovoljni z rezultati, načinom igre, izgledom ekipe. Na koncu dneva pa je seveda najpomembnejši rezultat. Od rezultata živimo vsi – klub, trenerji, igralci. Povsem nepomembno je, da igrate lepo, če nimate rezultata. Rezultat pa je na koncu merilo dela.

Kako so vas sprejeli nogometaši? Do menjave je prišlo na vrat na nos, če rečemo, da je ni pričakoval nihče, nismo daleč od resnice.

Res sem zadovoljen s tem, kako me je ekipa sprejela. Mislim tudi, da ni težko sprejeti trenerja, ki je še nedolgo tega igral nogomet. Ki razume nogometaše. Težko pa je v takem klubu, kot je Mura, izgubiti pet tekem zapored. Mura je velik klub, navijači so fantastični, ves čas pričakujejo dobre rezultate. Njih ne zanimajo vzroki, zakaj nekaj ni v redu. Gledajo le tekme in rezultat. Povsem jih razumem. Igralci pa… Do njih sem povsem odkrit. Sem nekdo, ki je v garderobi direkten, neposreden. Vedno povem, kaj si mislim. V garderobi. Ne v medijih in naokrog. Na kavi… Ko pridem v garderobo, povem natanko to, kar mi leži na jeziku. V garderobi se vse rešuje pri meni in igralcem je to takoj postalo jasno. Tako tudi mora biti. Oni morajo opravljati svoje delo, jaz svojega, v garderobi pa mora vedno vladati družinsko vzdušje.

Zato se mora tudi vedno vedeti, kaj je kdo naredil dobro in kaj slabo. Kdor je nekaj naredil slabo, mora to sprejeti in se potruditi, da se izboljša. To je v dobrobit vseh nas. Z nogometaši res rad veliko govorim. Zanima me njihovo mnenje. Kako se počutijo, kaj jim odgovarja, kaj jih moti. Hkrati pa morajo tudi oni sebe vkomponirati v to, kar jaz pričakujem od njih. Če bomo tukaj našli pravo ravnovesje… In mislim, da smo ga že! Vsaj glede na to, kako smo igrali proti Bravu… Morda bo kdo rekel, zakaj nismo igrali višje, zakaj nismo igrali presinga, zakaj to, zakaj ono. Vem, da ni bilo lepo za oko, ampak iskali smo rezultat in vsi so opravili svoje delo. Nekateri igralci so celo zamenjali pozicije, igrali so na položajih, ki niso njihovi najmočnejši. Ampak smo to morali narediti zaradi danega položaja in zaradi rezultata. Vsi so naredili, kar so morali narediti. Ko me torej sprašujete, kako so me sprejeli… Mislim, da smo hitro vzpostavili dober odnos.

Za to, da ste prišli v Mursko Soboto, ste odšli po poti, ki roko na srce ni ravno običajna. Po navadi nogometaši in trenerji iz takšnih lig, kot je slovenska, odhajajo po zaslužek v Azijo. Vi pa ste Azijo zamenjali za Muro. Kako to?

V Aziji sem zares podpisal zelo dobro pogodbo. To je bila ponudba, ki jo je bilo težko zavrniti. Prav tako sem si tam želel osvajati lovorike – in eno sem tudi osvojil že po 10, 15 dneh. Imeli smo dobre rezultate, bili na vrhu lestvice … potem pa je prišel klic Mure. Mura je zame največji klub v karieri in tudi največji izziv doslej. V sekundi sem rekel, da grem. Prekinil sem pogodbo, takoj. Pustil sem finance, denar za sabo. Mislim, da je to dobro zame, za mojo kariero – prava odskočna deska. Tako kot za vsakega igralca. Zato sem to odločitev sprejel.

Ampak za koliko časa sta dejansko prišli? Za 5 tekem?

Od začetka je vse jasno: pet tekem in potem morebitno podaljšanje. Hotel sem priti in pokazati, kdo sem in kaj znam. Nek načelen dogovor že imamo, ampak najprej se moramo med sabo še bolje spoznati. Cilj je jasen. Ko ga bomo dosegli, se bomo lahko konkretno pogovorili o nadaljevanju.

Če boste ostali dlje časa, kako vi vidite Muro? Kako bi morala igrati? Kakšna bi morala biti njena vizija? Koliko časa bi potrebovali, da bi jo uresničili?

Nogomet je danes resen posel in okrog denarja se vrti marsikaj. Od tega, koliko ga imaš pod palcem. Kakšen je tvoj proračun, kakšne okrepitve lahko pripelješ, kakšne pogodbe podpišeš. Veliko bo odvisno od tega. Ali bomo lahko ekipa, ki bo med prvimi tremi mesti na lestvici, ali pa bomo ekipa, ki bo na sredini igrišča in bo ustvarjala nogometaše. Moj trenerski vidik pa je jasen: težko je narediti ekipo v enem prestopnem roku. In da bo takoj med prvimi tremi na lestvici. Za resnejši korak naprej v rezultatskem smislu je potreben tudi čas. Ekipo je treba najprej sestaviti, nato dobro natrenirati. Preživeti mora nekaj časa skupaj. Najmanj dva prestopna roka potrebuješ za to, da sestaviš resnejšo ekipo, ki bo uspešna na dolgi rok, trije pa so idealni. Da lahko skupaj s pripravami rečeš, da imaš ekipo, ki se bo sposobna boriti za naslov prvaka. To je realen časovni okvir, odvisno pa je seveda tudi od tega, kaj bo klub lahko ponudil. Jaz kot trener pa sem seveda tukaj v prvi vrsti za to, da v praksi uresničujem idejo kluba. Vsi imamo seveda iste ambicije.

Prepričan sem, da želijo biti vsi v klubu prvaki. In da osvoji pokal. In da igra v Evropi. To je normalno. Pa je tudi realno? In kakšne so realne možnosti kluba? To je nekaj, kar mora preučiti klub. In zavzeti jasno stališče. Moje pa je, da ambicije in cilje uresničujem na igrišču. Prvo mesto? Peto mesto? Ne vem. Toda po vseh teh turbulentnih letih je za Muro najpomembneje, da se stabilizira. Kako? Klub mora zavzeti jasno stališče, kako naprej. In začrtati jasno smer, v kateri se bo gibal. Potem pa mora vztrajati na tej poti. Mura mora seveda v vsakem primeru proizvajati nogometaše. Ne na silo in tudi ne za ceno rezultata. Rezultat ne sme trpeti, ampak mora taka miselnost rezultat prinašati. Mladost, izkušnje in predvsem drugačen slog nogometa. Vsi v klubu vejo, kaj mislim. Mura mora igrati precej hitreje. Moderen nogomet. Motorično mora biti precej bolj sposobna, če bo želela na trg prinesti nogometaše, ki se bodo lahko prodali. In da bo imela obenem tudi rezultate. Tranzicija, presing, hitrost v obe smeri. To mora imeti Mura.

Preberi več

Kako gledate na konkurenco v Sloveniji? Slovenski klubski nogomet je gromozansko napredoval, dva kluba sta se v tej sezoni prebila v izločilne boje konferenčne lige. Je sploh realno, da navijači Mure pričakujejo enakovreden boj s takšnimi klubi?

Predvsem ni realno, da vsako leto govorimo o lovoriki, potem pa v vsakem prestopnem roku zamenjamo po 15 igralcev. Me razumete? Ljudje, to ni realno! Lahko govorimo o željah. Tudi jaz imam željo. Želim biti prvak. Želim osvojiti pokal. Želim igrati v Evropi. Saj nisem prišel sem izgubljati tekme. Ni ga trenerja, igralca, ki bi želel izgubljati tekme. Toda ali je realno? In kaj je realno? Kaj lahko Mura v tem trenutku realno naredi s tem budžetom? In v primerjavi z ostalimi klubi. V ponedeljek sem prebral, da ima Celje 14, 15 milijonov evrov velik proračun. Pa Mura? Je realno torej, da smo pred njimi? Da jih premagamo?

Realno je, da v tem trenutku nismo na tem nivoju. Lahko pa zavzamemo jasno stališče, kako bomo poskušali nekaj narediti. Toda to stališče se ne more ves čas spreminjati. V nogometu potrebuješ čas. Nogomet je proces. Ne gre v treh dneh… Ko pa začrtate smer in si izberete identiteto kluba, se morate tega v prvi vrsti držati. In vztrajati. Vedno bodo tako vzponi kot padci. Ampak poznate cilj. In če greste k cilju, ga boste na koncu dosegli. Potem pa so vsi zadovoljni. Tudi z veliko manj denarja lahko uspeš. Toda potrebuješ dobro delo, dobro selekcijo, dobre nogometaše, iz katerih povlečeš največ. Potem si lahko konkurenčen. In igraš nogomet, ki ga vsi želijo gledati. Proces. Treba je vztrajati. To je najpomembneje.