Na Hrvaškem gor raste in v kockastem igra mladenič, pred katerim je imenitna kariera: Za Nika Škafarja Žužića se bori tudi Slovenija

Ali Slovenija izgublja ali dobiva novega talenta? Vprašanje za milijon dolarjev, kot se je nekoč reklo. A če bomo verjeli priznani angleški nogometni strani TeamTalk, ki je Nika Škafarja Žužića uvrstila med šest evropskih skritih draguljev, bo ta fant, o katerem naj bi v prihodnosti zagotovo še slišali, nekoč vreden milijon in še mnogo milijonov zraven.

Fant, rojen leta 2009 v Postojni, trenutno igra za hrvaško reprezentanco do 17 let, ki je pred dnevi odigrala tri mednarodne prijateljske tekme z vrstniki iz Avstrije, Švedske in Švice. Izkazal se je kot najboljši posameznik, dosegel dva zadetka, nad njim pa je bil storjen tudi prekršek za najstrožjo kazen, kar nazorno priča o njegovih kakovostih. Pred tem je bil član hrvaških selekcij U15 in U16, v dresu slednje je aprila sodeloval tudi na tekmi, na kateri so južni sosedi naše mladeniče premagali s 5:0.

Nik Škafar Žužić je nogometno kariero začel v domačem Novigradu, majhnem mestu v hrvaški Istri blizu slovenske meje, nadaljeval pri Rijeki, sedaj pa je član kluba iz Pulja. To, da so mu pri Istri kljub mladosti – star je 16 let – ponudili profesionalno pogodbo, priča o tem, koliko ga cenijo in kako v prihodnosti računajo nanj kot na projekt kluba.

Poleg tega, da redno igra za kadetsko ekipo in po potrebi tudi za mladinsko, pogosto trenira s člansko zasedbo, za katero je že zaigral na prijateljskih tekmah. Viri blizu istrskega kluba pravijo, da bo na koncu letošnje sezone zagotovo debitiral tudi v prvi hrvaški ligi.

Nik Škafar Žužić prejel dve vabili, toda…

In tu pride trenutek, ko bi morali ukrepati oziroma že kar urgirati pri Nogometni zvezi Slovenije (NZS). Dvakrat je bil vabljen na zbor slovenske reprezentance: enkrat s strani Muamerja Vugdaliča in pred dnevi s strani selektorja U16 Gorana Cvijanovića, a se vabilu ni odzval, ker je igral za kockaste.

Uradno vabilo verjetno ne bo dovolj. Praksa naših južnih sosedov je, da ko najdejo nekoga hrvaških korenin – naj bo to v Bosni, Sloveniji, Švici ali Argentini –, se okoli tega res potrudijo. Za nekatere igralce, ko so jih želeli pridobiti, so celo poslali delegacijo. Taktika, ki se očitno izplača. Če so nekatere reprezentance uspele prepričati v Sloveniji rojene in vzgojene fante, kot sta Arman Durmiši in Erik Kojzek (ki do vpoklica ni niti prišel, le zavrnil Slovenijo…), bi se tudi mi lahko (bolj) potrudili za nekatere naše talente, ki živijo izven slovenskih meja.

Nik Škafar Žužić je zagotovo fant, za katerega bi se nekomu iz krovne organizacije dolgoročno izplačalo narediti pot do Pulja, kjer fant igra in obiskuje šolo, ali do Novigrada, kjer živita starša (njegova mama je sestra Jureta Škafarja, akterja avstrijskega rekorda in danes pomočnika Luke Žinka pri Slovanu, fant je torej nekako že povezan tudi s slovenskim nogometom). Nič stroškov za potencialno veliko korist slovenskemu nogometu – potni list že ima.

Omenimo še, da je v tem tednu Relja Obrić, ki se je glede reprezentance odločil po strani maminih prednikov in dal Sloveniji prednost pred Srbijo, sedel na klopi prve ekipe Atalante na srečanju lige prvakov proti aktualnemu evropskemu prvaku Paris Saint–Germainu. V prvi enajsterici bivše ekipe Josipa Iličića je na igrišče zakorakal še en igralec, ki je nekoč imel možnost nastopa za našo reprezentanco, če bi se za njega morda kdo potrudil. A tako je lansko leto debitiral v dresu Azzurrov – Daniel Maldini, sin legendarnega Paola, katerega oče Cesare Maldini je čistokrvni Slovenec iz Trsta. Ob rojstvu se je sicer imenoval Cesare Mladič, dokler mu tedanji fašistični režim ni zakonsko italijaniziral priimka… A mi očitno nismo kot Hrvati. Ne še…

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Novice