Pod črto nastopov slovenskih klubov v evropskih kvalifikacijah: Sladko-kisla zgodba, ki je prinesla tako razočaranje kot veselje
Tekst: David Klemenc. Foto: Luka Vovk / Sportida
Sezona evropskih kvalifikacij za slovenske klube se je končala v tonu, ki ga je eden od nogometnih navdušencev na družbenih omrežjih slikovito opisal kot “večer, podoben okusu v kitajskih restavracijah: sladko-kislo“. In bo kar držalo: evropske kvalifikacije so brez dvoma pokazale oba obraza slovenskega klubskega nogometa: razočaranja, poraze in hitre izpade na eni strani ter sijajen uspeh na drugi.
Najbolj boleče je bilo v Ljudskem vrtu. Maribor je izpadel že v prvem krogu kvalifikacij za konferenčno ligo, kar je za klub z evropsko tradicijo še en udarec v seriji slabih rezultatov. Toliko bolj je bolelo, ker jih je izločil neznani Paksi… Vijoličasti, ki so še pred leti redno prezimovali v Evropi, so tako še enkrat potrdili, da so daleč od starih dni, ko so na domačem in mednarodnem parketu sejali strah in spoštovanje.
Koper je zmogel korak več, a ne veliko. Obalni kanarčki so se poslovili v 2. krogu kvalifikacij za konferenčno ligo, tega, kar se jim je zgodilo proti Vikingu, pa raje niti ne bomo več omenjali… No, vsaj spomin na sladko zmago proti prepotentnemu Željezničarju bo ostal…
Ljubljančani so v kvalifikacijah prišli vse do konca, a na koncu vseeno ostali praznih rok. Pred povratno tekmo z Noahom so delovali samozavestno, fotografije nasmejanih obrazov na letalu so kazale dobro voljo in upanje, da bi lahko presenetili ne preveč eminentnega nasprotnika, ki pa je v Ljubljani slavil kar s 4:1. Da je naloga misija nemogoče, je bilo jasno. In namesto čudeža je sledil nov, leden tuš. Že v prvih 20 minutah povratnega obračuna v Armeniji je Olimpija prejela dva gola in upe na preobrat je odpihnilo kot prah v vetru.
Olimpijina evropska sezona je s tem končana, v domačem prvenstvu pa tudi ne kaže nič bolje. Klub zdaj čaka na prihod odmevnih okrepitev – Jasmina Kurtića in Domna Črnigoja –, a mnogi menijo, da bo to prišlo prepozno. Če bo sploh prišlo… Vprašanja o prihodnosti trenerja Erwina van de Looija so vedno glasnejša, čeprav je komaj prišel, večni derbi z Mariborom pa bi utegnil odločiti, ali bo moral že četrti trener letos pakirati kovčke. No, razen, če so se v Ljubljani zdaj končno odločili delati na dolgi rok. Ob omembi Alberta Riere in Victorja Sancheza bi se to slišala kot slaba šala.
Celje kot sladki del te evropske omake
Na drugi strani je zgodba Celja – sladki del te omake. Grofi so se kljub najtežjemu žrebu od vseh slovenskih predstavnikov znova prebili v skupinski del konferenčne lige, že drugo leto zapored. V kvalifikacijah so izločili tudi precej bogatejši Lugano in gladko preživeli gostovanje na nabito polnem stadionu v Ostravi, kar je dosežek, ki ga ne gre podcenjevati.
Na igrišču so Celjani delovali kot popoln orkester, z Nikito Iosifovim kot dirigentom. Njihova predstava na Češkem je spominjala na moskovski Bolšoj teater – vsak gib je bil premišljen, vsaka poteza do potankosti izpeljana. A z uspehom prihajajo tudi skrbi. Vodstvo kluba se dobro zaveda, da si ne more privoščiti ponovitve lanskih težav s poškodbami in kratko klopjo, ki je ekipo stala domače jeseni. Zadnji dnevi prestopnega roka bodo zato ključni. Novi obrazi so nujni, da bo ekipa kos tako Evropi kot domačemu prvenstvu.
Medtem ko se Celjani krepijo, se drugod v Sloveniji odvija prava tragikomedija. NK Domžale, ki so ostale brez investitorjev po komaj dveh mesecih sodelovanja, zdaj prehajajo v roke italijanskih poslovnežev, ki jih mediji v domovini opisujejo kot šarlatane. Ti so bili nedavno celo razkriti v italijanski oddaji Le Iene, kjer so njihovega sina posneli pri ponujanju lažnih pogodb za ameriške klube v zameno za podkupnino. Čeprav so Domžale uradno potrdile njihov prihod, zgodovina njihovih poskusov v Italiji in Španiji ne pušča veliko optimizma.
Za Celje bi to lahko pomenilo priložnost – denimo, da iz Domžal poceni pripeljejo perspektivne igralce, kot so Lorber, Hrvatin in Dovžan Karahodžić. A za slovenski nogomet kot celoto je to prej svarilo, kako nizko lahko pade klub, ko se odpre vratom sumljivim vlagateljem.
Poletna evropska zgodba slovenskih klubov je torej sladko-kisla. Maribor in Koper sta hitro končala, Olimpija je pod črto gledano razočarala, Celje pa je navdušilo in Sloveniji prineslo novo evropsko jesen. Vprašanje je, ali bodo grofi uspeli nadgraditi lansko izkušnjo in ali bo tudi tokrat domače prvenstvo trpelo. Za zdaj pa ostaja dejstvo: medtem ko eni tonejo v lastnih napakah in kaosu, Celje dokazuje, da je mogoče tudi s slovenskim klubom pisati evropske zgodbe, ki jih spoštuje širši nogometni svet.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
