Vratar Ilirije Elvis Džafić nikdar ne bo pozabil, kaj so naredili zanj, ko je hudo zbolel: “FK Sarajevo me je kupil za vedno!”
Foto: Urban Urbanc / Sportida
Elvis Džafić se lahko pohvali z več kot solidno nogometno kariero. V mlajših letih je bil član slovenske reprezentance do 21 let, bil je tudi kapetan Olimpije, dokazoval se je v kranjskem Triglavu in bil nekaj časa član Sarajeva. V Prvi ligi Telemach je odigral skoraj 100 tekem, precej izkušenj ima tudi iz 2. SNL, v kateri kot član Ilirije igra tudi v tem trenutku. A bržčas bi bilo marsikaj drugače oziroma še boljše, če leta 2019 ne bi hudo zbolel.
Elvis Džafić je prebolel raka, ki mu je vzel kar nekaj mesecev nogometa. Ob tem je seveda najpomembneje, da se je sploh vrnil nazaj na zelenice. Da je danes zdrav in da je rak preteklost.
“Dejstvo je, da mi je bolezen preprečila veliko. Uspeh v karieri. Morda tudi zaslužek. Toda sem živ in zdrav. Tudi to je v redu (smeh). Šalo na stran. To je največja zmaga!” je za Metropolitan dejal danes 32-letni Elvis Džafić in dodal: “Najpomembneje je, da sem zdrav. Ko sem bil bolan, so me spraševali: ‘Kaj pa nogomet?’ In kaj, če ga ne bi mogel več igrati. Bo konec življenja? Seveda ne. Še vse življenje imam pred sabo. Bom pa kaj drugega delal. Zaradi tega, kar je za mano, mi je zdaj lažje sprejemati najpomembnejše življenjske odločitve. Nič mi ni pretežko, saj sem najtežje že preživel. Ne obremenjujem se več zaradi neumnosti. Saj kdaj pride slabši dan … Pa se hitro opomnim, da ni vredno. Elvis, poglej, kaj si preživel!”
Še danes mu pomeni največ
Ljubljančan je hkrati razkril, da bo večno hvaležen svojemu nekdanjemu klubu Sarajevu, ker mu je v najtežjih življenjskih trenutkih stal ob strani: “To, da me niso pustili samega, mi še danes pomeni največ. Za vedno so me kupili, če se lahko tako izrazim. Za vse življenje. To so stvari, ki jih ne pozabiš. Ko sem zbolel, sem jim dejal, da povsem razumem, če želijo prekiniti sodelovanje z mano. Ničesar nisem ne pričakoval ne zahteval. ‘Pustite me, da se borim z boleznijo’, sem jim dejal in dodal, da se bom že znašel. Toda niso me želeli slišati. Stali so mi ob strani in obljubili tudi finančno pomoč, če bi jo zaradi stroškov zdravljenja potreboval. Zaradi tega jim bom vedno hvaležen in še vedno grem rad nazaj v Sarajevo. K prijateljem, ki med mojo najtežjo življenjsko izkušnjo niso pozabili name.”
Priznal je tudi, da bi bila bitka, ki jo je moral biti, neprimerno težja, če bi tedaj ostal brez kluba. “Komaj sem čakal, da ozdravim in se vrnem. To je bil cilj, ki me je gnal naprej. To je bila nora spodbuda. Če bi bil brez kluba, bi bilo drugače. Tako pa sem imel pred očmi nekaj, kar me je čakalo na koncu zdravljenja,” je poudaril Elvis Džafić.
