KOLUMNA: “Kdo si ti?” Erik Kojzek je tisti fant, ki je pozabil, da reprezentančni dres ni nekaj, s čimer bi barantali na tržnici …
Piše: David Klemenc. Foto: Sportida
Novica, ki je danes v slovenski nogometni svet udarila kot strela z jasnega, je ta o Eriku Kojzeku – mladem, talentiranem napadalcu avstrijskega Wolfsbergerja, ki je nonšalantno zavrnil vpoklic domovine. Seveda – kot vsaka zgodba – ima tudi ta dve plati. A mi zagotovo poznamo le eno: fant se ni pojavil na zboru. Ne samo to. Niti opravičil se ni.
Mnenja? Kot vedno – deljena. Eni verjamejo zgodbam (neuradnim sicer) iz nogometaševega tabora, češ da se vodstvo reprezentance oziroma Nogometne zveze Slovenije ni dovolj potrudilo. Drugi pa prikimavajo besedam Milenka Aćimovića, da je dres z državnim grbom nekaj svetega. Med temi drugimi sem tudi jaz.
Reprezentanca naj bo čast. Ko te pokličejo, se odzoveš. Pričakovati, da te bo kdo prosil? Ne, tega pa ne. Ena stvar je, če se po – dajmo ji reči – uspešni sezoni v avstrijski Bundesligi znajdeš v prestopnih govoricah. V takem primeru povsem razumem, da se morajo bodoči delodajalci izkazati in potruditi za tvoj dragoceni podpis. A reprezentanca in domovina sta nekaj povsem drugega. Tam se ne igra za denar, temveč za čast in slavo. In ravno to je – nekoč naš – mladi napadalec pozabil.
Reprezentančni dres pač ni nekaj, s čimer bi barantali na tržnici v slogu kdo da več, kot je to nekoč po svoje udejanjala rokometna reprezentanca Katarja. Siliti ne moremo nikogar. Nočeš? Pač nočeš. Vsak naj dela, kar ga je volja. Vrata reprezentance so vsem na široko odprta. A po današnji potezi za nekoga tudi neprodušno zaprta! Nočeš? Ni treba. Prosili te ne bomo. Želimo ti srečo v avstrijskem dresu. A od današnjega dne si za slovenske nogometne ljubitelje le še eden: “Kdo si ti?” In nič več kot to.
In ko je nekomu težko iz Koroške zapeljati do tri četrt ure oddaljene Kranjske Gore, ali pa poslati kratko SMS-sporočilo selektorju glede svoje odločitve… Takrat še toliko bolj cenimo igralce, kot je Andres Vombergar. Igralec, ki bo čez nekaj dni opravil približno 12 tisoč kilometrov dolgo pot, da se bo odzval vabilu selektorja Matjaža Keka za dve revialni prijateljski tekmi brez pravega rezultatskega pomena proti Luksemburgu in Bosni in Hercegovini. Namesto da bi s prijatelji užival zaslužen oddih na rajski plaži, bo raje v slovenskem dresu, z roko na srcu in glasno Zdravljico na ustnicah.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
