Koliko časa bo nekoč kultni Centralni stadion za Bežigradom še sramota Ljubljane? Joc Pečečnik želi objekt prodati državi
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Kmalu bo naokrog 20 let, kar je reprezentanca Slovenije še zadnjič obiskala Centralni stadion za Bežigradom. Bil je avgust 2004, ko se je domača izbrana vrsta pred 6000 gledalci pomerila s Srbijo in Črno goro. Pred očmi uglednega sodnika Toma Henninga Ovreba je goste v vodstvo popeljal Nenad Jestrović, osem minut pred koncem obračuna je za remi 1:1 zadel Nastja Čeh.
Za domače so takrat pod vodstvom Branka Oblaka zaigrali tudi Borut Mavrič, Aleksander Knavs, Ermin Šiljak, Branko Ilić, Milenko Aćimović, Robert Koren, tudi debitant Zlatko Dedić, pri gostih so se dokazovali Nemanja Vidić, Mateja Kežman, Savo Milošević, Dejan Stanković in Danko Lazović. Vsi našteti so že nekaj časa v nogometnem pokoju.
Centralni stadion pa… Objekt za Bežigradom že leta in leta klavrno propada. Simbol prvič največjih slovenskih nogometnih uspehov je prerasel plevel, Plečnikova dediščina se seseda sama vase.
Hotel, klinika, podzemna garaža…
Kdo je kriv za tako klavrno stanje stadiona, na katerem je dolga leta domovala Olimpija, je kompleksno vprašanje, na katerega ni enostavno odgovoriti. Dejstvo je, da je Centralni stadion že od leta 2007 dalje v lasti slovenskega igralniškega magnata Joca Pečečnika, ki je nekoč želel osvojiti tudi slovenski nogomet. Njegov projekt po imenu Interblock (Pečečnik je prevzel Ježico in ji nadel novo ime) je kljub visokoletečim načrtom klavrno in predvsem dokaj hitro propadel.
Precej klavrno je (za zdaj) klavrno propadla tudi Pečečnikova ideja o bleščečem Bežigrajskem športnem parku. Pečečnik je na mestu, kjer stoji Centralni stadion, želel zgraditi povsem nov objekt s številnimi drugimi pripadajočimi objekti. V mislih je imel hotel, kliniko, podzemno garažo… Sanjal je dom, na katerem bo ponosno domoval vladar slovenskega klubskega nogometa. Danes Pečečnik nima ne enega ne drugega.
Vse lepo in prav, toda gradbeni stroji še vedno niso zagrmeli. Še tja jih niso pripeljali, kaj šele, da bi jih prižgali. In nič ne kaže, da se bodo v bližnji prihodnosti stvari drastično spremenile na bolje. Stadion se za zdaj “prenavlja” predvsem na sodiščih, kamor gre enkrat Pečečnik, spet drugič tisti, ki nasprotujejo gradnji Bežigrajskega športnega parka. Pečečnik posledično enkrat ima gradbeno dovoljenje, drugič ga spet nima. In tako že leta. In tako v nedogled.
Od njihovih besed ni ostalo nič
Zdaj se je glede ene svojih najslabših poslovnih naložb v karieri vnovič oglasil Joc Pečečnik, ki se nadeja, da bo stadion odkupila država. “Nekdanji kulturni minister Simoniti je dal ponudbo, ki ima rep in glavo. Ponudba je bila mali obliž na izgubo mojega kapitala in 15 let kalvarije. Ponudbe v zadnjem tednu prejšnje vlade nisem podpisal ravno zato, ker bi bila neetična pred zamenjavo vlade in bi jo nova vlada označila kot sovražno,” je v intervjuju za Delo povedal eden najbogatejših Slovencev in izstrelil ostro puščico v smeri trenutne vlade.
“Levica je pet let zbadala, kako je treba stadion vrniti v prvotno stanje. Zdaj so na oblasti in od njihovih besed ni ostalo nič. Ministrici in premieru sem poslal jasno sporočilo, da sem pripravljen prodati, če si država želi kupiti. V nasprotnem bom na podlagi pravnomočne sodbe zaključil gradbeno dovoljenje in izvedel projekt.” Če nič drugega, torej ostaja vsaj upanje. Upanje, da bo Centralni stadion za Bežigradom nekoč spet zasijal v vsej svoji lepoti.
Bežigrad???? (Je treba splezat čez ograjo, ampak se splača) pic.twitter.com/gnIBwMV0lF
— Miha Zupan (@MikeDjomba) November 12, 2022
