Je Slovenija res izgubila Durmišija? Ali pa je Durmiši sam zapustil Slovenijo? “Takim lahko rečemo le: hvala lepa, srečno, vrata so tam!”
Foto: DALL-E
V novinarstvu so viri ključnega pomena, saj zagotavljajo informacije, na katerih temelji kakovostno poročanje. Zanesljivi in preverjeni viri so tisti, ki omogočajo novinarjem, da objektivno in verodostojno poročajo o dogodkih. Velikokrat se ob tem zgodi tudi, da so viri anonimni, ker bi razkritje njihove identitete lahko ogrozilo njihov varnostni položaj ali dostop do pomembnih informacij. Zato je v novinarstvu zaščita virov še posebej pomembna – omogoča svobodno in neodvisno poročanje, hkrati pa ščiti posameznike pred morebitnimi negativnimi posledicami, ki bi lahko nastale zaradi njihovega sodelovanja z novinarji. V takih primerih je pravica do varovanja virov temeljna, saj brez nje ni mogoče zagotoviti popolne svobode tiska in resničnega obveščanja javnosti.
Po tem, ko se je v zadnjih mesecih na račun sage mladega Armana Durmišija prelilo ogromno črnila, je zadnji medijski nastop nogometaševega agenta sodu izbil dno. Agent je med drugim izjavil, da Slovenija ni pokazala niti najmanjšega interesa za reprezentančne usluge nadarjenega fanta, ki je poleti iz Kopra prestopil v Juventus. Zdaj s pomočjo vira blizu reprezentance, ki je želel ostati neimenovan, razkrivamo, da zgodba, ki je bila “plasirana” v javnost, ne drži povsem.
Našega sogovornika je zmotilo predvsem to, da je igralčev agent za enega od medijev izjavil, da naj zadnje čase s strani Nogometne zveze Slovenije ni bilo pobude za pogovore, kar je bil po njegovem mnenju kronski dokaz, da jim ni mar za igralca. Banalen se mu zdi tudi izgovor, da se igralec ni odzval vabilu na tekmo s Črno goro zaradi urejanja prestopa v Juventus. Vsem je jasno, da je šlo takrat le za kupovanje časa in prodajanje megle…
Sporočilo, ki smo ga prejeli, objavljamo v celoti:
“Ne vidim, zakaj bi se morala zveza srečevati z igralčevimi agenti. Tu gre za šestnajstletnike. Igralec dobi vabilo in datum zbora, več ne rabi. Najbolje bi bilo, da se ne igramo igric, kot da smo na tržnici. V Sloveniji imamo zagotovo 200 igralcev njegove starosti. Vrata so odprta vsem in vsak ima možnost vpoklica, če – in poudarek na ‘če’ – si ga zasluži. Nedopustno pa je, da bi bili v Sloveniji žrtve manipulacij staršev, ki pogojujejo nastop enega od bratov, če bo poklican tudi drugi. To preprosto ne obstaja. In to pri šestnajstih letih. Tu je matematika zelo preprosta: prideš, ne prideš. Če ti ni zanimiv dres z državnim grbom, tudi v redu, nihče te ne sili. Noben igralec ni večji od kluba, še manj pa od državne reprezentance. Od agenta se seveda nekako pričakuje, da forsira svoje igralce, ampak da bo prišel oče fanta, ki je – opravičujem se za izraz – še vedno šmrkavec in zahteval, da se vpokliče oba brata, če ne bo bolj nadarjeni igral za eno od drugih reprezentanc, takim lahko rečemo le: hvala lepa, srečno, vrata so tam. Nihče ne želi razpravljati o kvalitetah Armana Durmišija, vsi skupaj mu lahko zaželimo kar največ sreče. A ključno je tudi: ni Slovenija izgubila nadarjenega nogometaša. On je zapustil Slovenijo.”
Za konec spomnimo, da je podobno potezo nekoč pri kultnem AC Milanu izpeljal brazilski nogometaš, znan pod vzdevkom Kaka, ko je po nekaj sezonah k Rossonerom pripeljal brata, da se pridruži ekipi. Brat se ni proslavil. Nasprotno, po nekaj neuspelih posojah je razmeroma mlad zaključil kariero. Toda ob tem ni zanemarljiv podatek, da je Kaka takrat imel v svoji vitrini medalje za italijansko in brazilsko prvenstvo, italijanski superpokal, ligo prvakov, leta 2002 pa je z Brazilijo postal tudi svetovni prvak, kar mu je verjetno omogočalo nekoliko več manevrskega prostora kot staršu nekoga, ki ima le peščico nastopov v prvi slovenski ligi, statistika pa je prazna…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
