Tihi heroj v senci propada nekdanjega prvaka: Kako je Tonči Žlogar sredi kaosa Domžalam vračal dostojanstvo in nogometni obraz
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
V poplavi novic o finančnem zlomu, stečaju in iskanju krivcev za žalosten konec nekdanjega državnega prvaka iz Domžal, je slovenska javnost v veliki meri nehote spregledala človeka, ki je v najtežjih trenutkih ostal pokončen. Tonči Žlogar. Ko so drugi obupovali, iskali izgovore ali celo bežali z ladje, je on z neizmerno mero profesionalizma, nepopustljivosti in požrtvovalnosti prižigal luč upanja tam, kjer je prevladovala tema. Bil je eden redkih, ki je do zadnjega dne častno branil barve uničenega kluba in s svojim delom dokazoval, da se v športu ne odneha, četudi je boj z mlini na veter morda že vnaprej izgubljen.
Ko je Žlogar ekipi vrnil disciplino in samozavest
Tonči Žlogar je 8. septembra 2025 znova sedel na najbolj vroč stolček ob Kamniški Bistrici, in to v trenutku, ko je rumena družina v sezono 2025/26 krenila katastrofalno. Zgodovinsko katastrofalno. Z ničlo na točkovnem računu in z bolečim občutkom, da se je klub v le nekaj tednih povsem odlepil od lastne identitete. Domžale so imele za seboj obdobje neuspešnega eksperimentiranja s tujimi strokovnjaki, vmesno “gašenje požara” z začasno rešitvijo, predvsem pa ekipo, ki je nujno potrebovala popoln “reset” – v glavah, v organizaciji igre in v sami nogometni logiki.
Žlogarjev povratek zato ni bil le klasična menjava trenerja. Bil je jasen signal, da Domžale znova iščejo prepoznavnost: jasna pravila igre, odgovornost v obeh fazah in trenerski podpis, ki ga igralci razumejo in sprejmejo. V praksi je to pomenilo vrnitev k osnovam: vzpostavitev kompaktnosti brez žoge, boljšo strukturo v obrambni fazi in racionalnejše odločitve v posesti. Ekipa, ki je pred njegovim prihodom delovala razbito, je postopoma dobila prepotreben okvir: kje stojimo, kdaj vršimo pritisk, kako branimo sredino in kako pridemo do zaključka brez nepotrebnega tveganja.
Iz kaosa je ustvaril proces
Najpomembnejši Žlogarjev prispevek v takšnih razmerah se ni skrival v čudežnih potezah, temveč v sposobnosti, da je iz kaosa ustvaril proces. Že v prvih tednih je bilo očitno, da Domžale znova igrajo z jasnejšim namenom: manj je bilo naključij, več discipline, več dobljenih duelov in več poudarka na moštvenem garanju. Tudi ko se rezultatska krivulja ni vedno obrnila v smeri točk, je ekipa dobila nekaj, česar na začetku sezone ni imela: občutek, da lahko na predstavi gradi, da ima pod nogami temelj, na katerega se da nalagati.
V takšnih situacijah je najtežja naloga postaviti igralce nazaj na nogometni zemljevid. Ne v marketinškem smislu, temveč v čisto izvedbenem. Da posameznik na igrišču znova deluje kot nogometaš z jasnimi nalogami in odlikami, ne kot nekdo, ki ga potek tekme nosi sem ter tja brez pravega vpliva. Žlogarjev slog je pri tem prepoznaven: najprej poskrbi, da ekipa ne izgublja glave, nato pa postopoma gradi napadalne navade, ki so ponovljive – tek, razporeditev, podpora soigralcu, napadanje prostora in predvsem disciplina, da ekipa ostane skupaj tudi v trenutku, ko izgubi žogo.
Občutek, da se je vredno boriti
Ta “ponovljivost” je v nogometu najtrša valuta. In Domžale so jo pod Žlogarjem znova začele kopičiti. V času, ko je klub navzven deloval negotov in organizacijsko ranljiv, je primorski strateg ob igrišču deloval kot sidro. Vztrajal je pri trdem delu, vodil treninge z maksimalno resnostjo, komuniciral realno, a z optimizmom, in ekipi vcepljal občutek, da se je še vedno vredno boriti za vsako naslednjo tekmo. Ravno to je tista ključna razlika med ekipo, ki se potopi brez boja, in ekipo, ki kloni z dvignjeno glavo.
Če potegnemo črto pod njegovo drugo domžalsko epizodo od septembra 2025: Žlogar ni bil čarovnik, ki bi s tleskom prstov spremenil kruto realnost. Njegova največja moč je bila v tem, da je v realnosti – takšni, kot je bila – postavil strukturo, vzpostavil standarde in igralcem vrnil občutek kompetence. Domžale so pod njegovo taktirko znova dobile obraz: ekipo, ki ve, kaj dela, in ki tudi v težkih razmerah ne odstopa od osnovnih načel igre. In v ligi, kjer psihologija in organizacija pogosto odločata toliko kot surov talent, je to ogromno.
Poleg tega je Žlogar znova dokazal, da zna delati v omejitvah. Da zna delati z mladimi igralci, z neravnovesjem v kadru in pod pritiskom rezultata ter iz tega narediti proces, ne izgovora. Za klube, ki želijo biti prepoznavni, a hkrati pragmatični ali agresivni, je takšen profil trenerja pogosto najboljša izbira: ne išče bližnjic, ampak gradi temelje, na katerih se kasneje lažje nadgrajuje tako napadalna kakovost kot razvoj posameznikov. (gk)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
