Adios, Profesor! Albert Riera nam je nastavil ogledalo, v katerem smo videli svojo majhnost. Toda ne tiste na zemljevidu…
Tekst: David Klemenc. Foto: Luka Vovk / Sportida
Albert Riera odhaja. Ne na Ciper, ne v Avstrijo in tokrat tudi ne v drugo francosko ligo. Odhaja v Bundesligo. Med elito. Na Harvard, kot se je slikovito izrazil Juanjo Nieto. In medtem ko bo Frankfurt dobil stratega z vizijo, bo slovenski nogomet ostal z vprašanjem, na katerega bomo odgovor dobili šele čez čas: kaj za vraga smo se zares od njega naučili?
Ko je Albert Riera prvič stopil na slovenska tla, ga je pričakal cirkus. Dobesedno. Prekinjena tiskovna konferenca v Ljubljani, maske, grožnje in splošno nezaupanje. “Kaj pa ta Španec ve o naši ligi?” smo se spraševali. “To je specifično okolje,” smo modrovali ob kavi. Dve leti in pol kasneje je ta isti Španec slovensko “specifičnost” razstavil na prafaktorje, jo vrgel v koš za smeti in dokazal, da je nogomet univerzalni jezik. Jezik, ki ga on govori tekoče, mi pa smo očitno še vedno pri črkovanju.
Riera ni bil le trener. Bil je tudi in za številne predvsem motnja v sistemu. Motnja v udobni slovenski povprečnosti, kjer je vedno nekdo drug kriv. Kriv je sodnik, krivo je igrišče, kriva je nesreča, kriva je majhnost. Riera ni iskal izgovorov. Iskal je rešitve. In kar je najbolj boleče za domačo stroko – našel jih je z istimi igralci, ki so pod drugimi trenerji veljali za povprečne.
Za Riero sta bili to le oviri v glavah
Kaj je njegova največja zapuščina? Ne dvojna krona z Olimpijo. Ne dominacija s Celjem. Njegova zapuščina je demistifikacija slovenskega nogometaša.
Leta so nas prepričevali, da slovenski klubi v Evropi lahko uspejo le z bunkerjem, borbenostjo in prežanjem na kontre. Da nismo dovolj tehnično podkovani za dominacijo. Da moramo trpeti, če želimo uspeti. Riera se je temu smejal. Njegove ekipe so želele žogo. Njegove ekipe so igrale visoko. Njegove ekipe so davile nasprotnika, pa naj je bil to Bravo ali pa evropski tekmec. Dokazal je, da slovenski nogometaš zna igrati nogomet. Da Svitu Sešlarju ni treba le teči, ampak lahko kreira. Da so naši branilci lahko začetniki akcij, ne le razbijalci.
Pokazal nam je, da sta majhnost in povprečje le ovira v glavah. “Strah ne obstaja,” je ponavljal. In medtem ko smo mi to jemali kot floskulo, so njegovi igralci to ponotranjili.
Seveda, Riera ni lahek karakter. Bil je aroganten. Bil je glasen. Bil je na trenutke tudi prepotenten. A v športu je tanka linija med aroganco in zmagovalno miselnostjo. Slovenci imamo raje lažno skromnost, ki nas ohranja majhne, kot pa nekega naduteža, ki prinaša lovorike. Riera nas je s svojo prezenco silil v nelagodje. Ker je bil preprosto predober za ta prostor in se je tega zavedal. In namesto, da bi se mi dvignili na njegov nivo, smo pogosto čakali, da mu spodrsne, da bi lahko rekli: “Vidiš, saj ni nič posebnega.”
Strah, da se bomo vrnili v stare tirnice
A ni mu spodrsnilo. Preskočil je razred. Izpitov ni opravljal junija, ampak je, kot pravi Nieto, diplomiral predčasno. Eintracht Frankfurt ne kupuje mačka v žaklju. Kupujejo moderni nogomet, ki ga je Riera demonstriral na naših, pogosto razritih igriščih. Zdaj, ko odhaja, je prisoten tudi strah. Strah, da se bomo vrnili v stare tirnice. Da bomo spet poslušali trenerje, ki bodo po tekmah razlagali, da so “fantje dali vse od sebe“, čeprav niso trikrat povezali podaje. Strah, da bo liga spet postala poligon za alibi nogomet.
Riera nam je nastavil ogledalo. V njem smo videli, da smo lahko boljši. Da smo lahko atraktivni. Da smo lahko evropski. Vprašanje je le, ali bomo po njegovem odhodu to ogledalo razbili in se vrnili v varno zavetje povprečja, ali pa bomo končno dojeli lekcijo majorškega profesorja: spoštuj se in igraj nogomet. Brez strahu. Srečno, Albert. In hvala za lekcijo. Potrebovali smo jo. Bolj, kot smo si pripravljeni priznati. Sicer pa… Verjamemo, da to ni zbogom, le nasvidenje. Da se bomo še videli. Vseeno je tudi Slovenija Rieri dala ogromno. Tukaj je končal igralsko kariero, tukaj je začel trenersko kariero, tukaj je osvojil svojo prvo lovoriko. Tukaj je postal velik. In na to smo lahko ponosni. Tudi mi smo mu navsezadnje dali ogromno. Če smo se ob tem še kaj naučili…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
