Agustin Doffo: Peti Argentinec v dresu Olimpije z igrami v tej sezoni ponuja misel, da bi lahko bil tudi najboljši
Foto: Siniša Kanižaj / Sportida
Argentina. Prostrana država, iz katere prihaja marsikaj sila okusnega. V prvi vrsti govedina. A ko govorimo o okusnem, pa hkrati ne mislimo na kulinariko, je naslednja primerna asociacija na to državo v Južni Ameriki kot na dlani – nogomet. Argentinci so mojstri nogometne igre. Nekoč so imeli “malega zelenega”. Tistega, ki je znal s pomarančo početi to, kar marsikdo z žogo ne zna. Diego Armando Maradona je bil pojem nogometa; možakar, ki je znal iz malega narediti veliko. In bil je vse, kar je lahko. Junak. Prvak. Bedak. Na koncu je odšel kot legenda. Sicer mnogo prezgodaj, a vseeno kot legenda.
Toda Argentina in nogomet seveda nista le El Diego. So tudi številni takšni in drugačni asi, ki so dvigovali na noge množice po vsem svetu. Vsak s svojim pisanim vzdevkom. Pulga, Pipita, Pelusa, Kun, Brujita, Gringo, Fideo, Matador, Cholo, Cucho, Raton, Apache. Jih ne prepoznate? Izvolite: Messi, Higuain, Maradona, Agüero, Veron, Heinze, Di Maria, Kempes, Simeone, Cambiasso, Ayala, Tevez. Asi. Od prvega do zadnjega.
Če bi lahko igrali v Evropi…
O Riverju in Boci Juniors ob tem niti ne velja izgubljati besed. Argentinska klasika. Eden največjih derbijev na svetu. Uspehi pa… Kolikor želite! Svetovni prvaki, južnoameriški prvaki, medcelinski prvaki. Tudi evropski bi verjetno bili, če bi lahko igrali na prvenstvu stare celine. Po nekaterih podatkih sicer prav v Evropi žogo brca več kot 300 nogometašev iz Argentine. Ali povedano drugače: skoraj toliko, kot jih skupaj premorejo vsi klubi slovenske lige. Veliko, kajne? V tej sezoni ima Argentinca v svojih vrstah tudi Olimpija. Nekaj dni po koncu tekmovalnega leta 2021/22 je dvoletno pogodbo z zmaji podpisal Agustin Doffo in postal peti Argentinec v zgodovini Olimpije. Že zdaj se zdi, da tudi najboljši.
View this post on Instagram
Gol na evropski tekmi, potem pa…
Prvi, ki si je oblekel zeleno-beli dres, je bil Sebastian Calleja, ki pa je bil v sezoni 2001/02 član Olimpije le nekaj mesecev. Na evropski tekmi s Shafo se je ob zmagi s 4:0 sicer vpisal med strelce, in to po prodoru, ki je dal misliti, da ima v svojih nogah vendarle marsikaj argentinskega. Toda nadaljevanje je bilo klavrno. V ligi je odigral le 44 minut in odšel, ne da bi njegov odhod kdorkoli pretirano obžaloval. Tedaj se je šušljalo, da tudi uprava Olimpije ni prispevala veliko k temu, da bi se v Ljubljani počutil dobrodošlo. Bivanje v majhnem stanovanju s tremi (menda) SCT-jevimi delavci (ne držite nas za točno številko…) mu ni preveč dišalo.
Tri leta kasneje je za Bežigrad prišel Juan Sebastian Vitagliano, ki je pred tem že v Kopru dokazal, da mu slovenski nogomet še kako odgovarja. Vezist, ki je po slogu igre precej spreminjal na legendarnega Matiasa Almeydo (40 tekem za Argentino, bil je tudi član Seville, Lazia, Parme in Interja), je za Olimpijo odigral 13 tekem, nato pa kratko pustolovščino končal sila klavrno: z rdečim kartonom na obračunu z Gorico. Tudi Olimpiji se ni godilo bolje, to je bil tisti trenutek, ko je morala na dno nogometne piramide…
Opozoril nase in hitro izginil z radarjev…
Po vrnitvi med najboljše je ena najlepših sezon sledila v letih 2015 in 2016. Tedaj je klub prevzel Milan Mandarić, kot ena prvih njegovih okrepitev pa je v Ljubljano prišel tudi Lucas Ontivero. Pričakovanja ljubljanske javnosti so bila ogromna. Zmaji so si desnega krilnega napadalca namreč sposodili od nikogar drugega kot turškega velikana Galatasaraya. Ta je za Ontivera odštel dva milijona evrov in zdelo se je, da ima z njim velike načrte. Toda kar zadeva naslednjega Argentinca pri Olimpiji, je bila celotna zgodba morda celo ne tako zelo klavrna, kot predvsem kratka. Ontivero je za Ljubljančane igral do zime, v tem času zbral 13 nastopov in v statistiko vpisal štiri zadetke. Vtis, ki ga je pustil, je bil precej soliden, kljub vsemu pa se je v zimskem prestopnem roku vrnil v Istanbul in kasneje dokaj hitro izginil z nogometnih radarjev.
Tisti nepozabni sredi Ljudskega vrta…
Argentinec, ki je pustil z naskokom najboljši pečat med zeleno-belimi, je bil dejansko – Slovenec. Ali če želite: v Buenos Airesu rojeni napadalec slovenskih korenin. Andres Vombergar je prišel precej po tiho in brez pretiranih pričakovanj. Ko je odšel, je bilo marsikomu hudo pri srcu. Tudi zaradi tistega nepozabnega gola v Ljudskem vrtu, ko je tik pred koncem epske sezone 2017/18 žogo z glavo spravil za hrbet Jasmina Handanovića in Olimpiji odprl pot do naslova prvaka. Ki so ga zmaji nato tudi dosegli. Potem je odšel v Rusijo, se vrnil nazaj v Ljubljano, a kmalu spet pospravil kovčke in se vrnil bližje domu. V Mehiko. Da bi danes v Argentini zabijal gole za San Lorenzo, buril domišljijo Torina in si odprl tudi vrata v slovensko reprezentanco. Za Olimpijo je skupno gledano odigral 71 golov in zabil 29 golov, bolj kot rojeni golgeter pa odšel kot nepopustljivi borec, ki so ga navijači za vse večne čase vzeli za svojega. Tako zelo, da je bil Andres za številne kar Andrej…
Tudi meseci kaljenja pri Villarreallu…
Kako uspešen bo v zeleno-belem dresu Agustin Doffo, bomo seveda šele videli. Časa za dokazovanje bo imel predvidoma dovolj: dve leti. Z možnostjo podaljšanja sodelovanja še za eno leto. Popotnica pred prihodom v Ljubljano je bila prav tako dobra, v ligi Bosne in Hercegovine, v kateri je igral za Tuzlo City, so ga uvrstili v najboljšo enajsterico sezone. V Olivi v Cordobi rojeni Doffo je sicer v svoji karieri doživel že marsikaj. Nekaj mesecev je bil celo pri španskem klubu Villarreal, pri katerem se je kalil v ekipi B. Premore izkušnje iz Brazilije in Čila, v rodni domovini je odigral 19 tekem za ugledni Velez Sarsfield iz Buenos Airesa. Zdaj pa… Olimpija. Peti Argentinec po vrsti. In glede na videno v uvodnih mesecih v Ljubljani velja priznati, da je imela z njegovim nakupom res srečno roko. Doffo sicer zagotovo ni ne Messi ne Higuain, zagotovo pa je kronski dokaz, da v Argentini brez kančka dvoma znajo vzgajati centralne veziste.
View this post on Instagram
Doffo je od prestopa v Olimpijo dalje stoodstoten. Zaigral je na vseh tekmah svojega novega kluba. V ligi je bil na igrišču 15-krat, v Evropi 4-krat. V Luksemburgu je zabil odrešilni gol za podaljšek, v prvenstvu njegova statistika ostaja prazna. Toda je tip igralca, pri katerem statistika doseženih zadetkov in podaj niti po naključju ni najpomembnejša. Doffo je borec, za katerega ni izgubljena nobena žoga. Pokriva ogromen prostor na sredini igrišča, zaustavlja tekmečeve napade, daje svobodo svojim bolj kreativnim soigralcem in začenja akcije svoje ekipe. OptaŽabar je razkril, da ima Doffo v tej sezoni pri Olimpiji z naskokom največ uspešnih podaj med vsemi. In tudi to pove veliko. Zelo veliko.
