Hrvat Zoran Tomić v intervjuju za Planet nogomet razkril, zakaj je na klopi Drave ostal le dve tekmi: “Nastal je nepremostljiv razkol”
Foto: Planetnogomet.si
Zoran Tomić je eden tistih nogometnih strokovnjakov, ki mu je igrišče domače tako v kopačkah kot ob črti. Nekdanji dolgoletni vezist in pozneje trener Cibalie iz Vinkovcev, Vukovarja, Novigrada ter donedavni strateg ptujske Drave, je nosilec UEFA PRO licence in prekaljen nogometni poznavalec, ki se je v zadnjih letih močno povezal tudi s slovenskim nogometnim okoljem.
V intervjuju za Planet nogomet je razgrnil svojo trenersko filozofijo, iskreno spregovori o kratki epizodi na Ptuju, kamor se je preselil pred začetkom spomladanskega dela pravkar končane sezone, ponudi podrobno oceno 2. SNL ter razmišljal o svoji prihodnosti na slovenskih zelenicah.
Za začetek nam zaupajte, kako ste se sploh znašli v slovenskem nogometu? Vas je bližina Slovenije zgolj geografsko pritegnila k spremljanju slovenskega nogometa ali ste že od začetka v njem prepoznali potencial za osebni strokovni razvoj?
Zaradi družinskih razlogov sem se iz rodnih Vinkovcev preselil v Zagreb, bližina Slovenije pa je bila razlog, da sem se osredotočil na slovenski nogomet. Zadnji dve leti sem redno spremljal tekme 2. SNL. Osebno sem bil prisoten na vseh stadionih, z namenom, da podrobno spoznam infrastrukturo, ekipe, način in kakovost igre.
In kakšni so vaši vtisi?
Prijetno sem bil presenečen nad vzdušjem, organiziranostjo in celo kakovostjo slovenskega nogometa. Veliko je mladih in kakovostnih igralcev, tekme so zanimive, vsak lahko premaga vsakogar, sojenje pa je odlično. Na tribunah ni negativnosti ali primitivizma, vzdušje je športno in zaželel sem si, da bi postal njegov del.
Kot trener ste v slovenski klubski nogomet vstopili v zelo kaotično situacijo, in sicer pri Dravi, ki ste jo pozimi prevzeli po pravem igralskem eksodusu. Zakaj ste kljub slabim obetom prevzeli trenersko vlogo in kaj vas je takrat gnalo naprej?
Na Hrvaškem pravimo: ‘Prve mačje mladiče se vedno vrže v vodo!’ V Dravo sem prišel v zelo neugoden trenutek – spomnite se samo naslovov, tudi na vašem portalu: ‘Zgodil se je igralski eksodus, ali bodo Ptujčani sploh igrali?!’ Kljub vsemu se izziva nisem ustrašil, sedel sem na klop Drave in zelo korektno opravil izjemno zahteven posel. Vzporedno smo sestavljali ekipo iz igralcev, ki so ostali brez klubov, in pripravljali moštvo na prvenstvo. In uspelo mi je sestaviti vsaj kolikor toliko konkurenčno ekipo.
Na koncu ste Dravo dejansko vodili le dvakrat! Kaj je šlo dejansko narobe? Še nikogar verjetno niso po dveh tekmah odpustili zaradi slabih rezultatov…
V trenerskem poklicu je najpomembnejša ocena kakovosti lige in lastne ekipe. Na podlagi te ocene se nato oblikuje vrsta in intenzivnost treninga ter način in sistemi igre, ki jih boš uporabljal v tekmovanju. Moja ocena je bila, da nimamo dovolj igralske kakovosti, kar sem nameraval nadomestiti z intenzivnejšimi treningi in popolno disciplino. To pomeni popolno podrejenost in predanost posameznikov kolektivu in ekipnemu uspehu. Tak pristop pa običajno naleti na odpor manjšega dela igralcev, ki so navajeni biti ‘šerifi’ v slačilnici ali imajo svojo vizijo, kako naj bi igrali, in posledično je prišlo do konflikta. Uvesti red, delo in disciplino v skupini dvajsetih raznolikih mladeničev, polnih hormonov in energije, ni prav nič enostavno. V tem sporu z dvema do tremi igralci me predsednik Andrej Maglica, ki je sicer name naredil pozitiven vtis, žal ni brezpogojno podprl.
Ste lahko bolj konkretni?
Seveda. Namestniku kapetana, sicer solidnemu igralcu, sem po tem, ko je prejšnjo tekmo odigral z vročino, ne da bi me o tem obvestil, odredil, naj dan ali dva le rahlo teče okoli igrišča – zgolj za to, da bi se prepotil, brez večjih naporov. Vztrajal je, da želi trenirati z ekipo, nato pa je celo demonstrativno odšel domov in se naslednji dan pojavil na treningu, kot da se ni zgodilo nič. Pred vsemi igralci sem mu povedal, da zaradi nediscipline ne bo v kadru za naslednjo tekmo in da zaradi nespoštovanja hierarhije ne more več biti namestnik kapetana. Igralec se je pritožil predsedniku kluba, ki ga je podprl, jaz pa svoje odločitve o izključitvi iz ekipe nikakor nisem želel spremeniti. Iz navidezno nepomembne situacije je tako nastal nepremostljiv razkol. Če bi popustil, bi ekipa začutila, da nisem pravičen, da nimam poguma niti avtonomije – in potem ne bi bilo več poti nazaj.
Po vašem slovesu se je kalvarija Drave nadaljevala, nekdanji prvoligaš je na koncu izpadel v 3. SNL. Menite, da ste si vi dokončno zaprli vrata do kluba s Ptuja? Vrata v 2. SNL?
Mislim, da ne. Razšli smo se v civiliziranem tonu, sporazumno in brez kančka slabe volje. Moj način dela zagotovo ni bil razlog za slovo, saj sta bila tako predsednik kot sekretar kluba navdušena nad igro in minimalnim porazom na gostovanju pri novem prvoligašu Aluminiju. Pravzaprav – če bi me predsednik Drave poklical, bi se že jutri vrnil, da pomagam klubu pri povratku v drugo ligo. S Ptuja sem odšel le z lepimi spomini. Zame je najpomembneje, da so se stoodstotno potrdile moje strokovne ocene o kakovosti posameznih igralcev, prav tako pa tudi moja ocena kakovosti ekipe, ki sem jo predstavil predsedniku kluba na sestanku ob najinem sporazumnem slovesu.
Pravite, da ste jo spremljali že prej, nato ste jo, čeprav za kratek čas, izkusili tudi trener. Kako pa dejansko ocenjujete 2. SNL?
Ekipe, ki so igrale počasi in brez prave energije, kot sta Tolmin in Drava, so izpadle iz lige. Lani jeseni je Slovan igral zelo podobno, zato sem tudi njim napovedal izpad, kar sem celo povedal predsedniku Slovana. Vendar so spomladi, po dveh krogih, zamenjali sicer dobrega, a zelo mladega in neizkušenega trenerja, in ekipo je bilo nato pravi užitek gledati. Aluminij je igral najboljši nogomet in si zasluženo priigral prvo ligo. Od preostalih drugoligaških ekip mi je bilo najbolj všeč Grosuplje, v zadnjem obdobju tudi Triglav, dober nogomet pa sta igrala še Bistrica in Tabor. Na drugi strani sta nekdanja prvoligaša Gorica in še posebej Krka precej razočarala. Odlična stvar za trenerje v drugi slovenski ligi je dostop do programa za videoanalize in spremljanje lastnih ter nasprotnikovih tekem, pa tudi statističnih parametrov. To omogoča lažjo pripravo na tekme in preprosto analizo že odigranih srečanj. Spremljal sem tudi prvo slovensko ligo, ki je zelo kakovostna, a sem bil osredotočen predvsem na drugo ligo, saj tam upam na priložnost v prihodnosti.
Vaša igralska kariera vas je zaznamovala kot kreativnega vezista. Kako ta pogled vpliva na vaš trenerski slog in katere principe v igri postavljate v ospredje
V današnjem času nihče trenerja ne vpraša, kakšen slog igre ima, ampak ali je dosegel cilj oziroma rezultat. Velika napaka, zlasti pri mladih trenerjih, je, da skoraj vsi želijo, da njihova ekipa igra z veliko podajami že od vratarja naprej in z izgradnjo napada iz zadnje vrste. To je velika zmota, zaradi katere pogosto nimajo rezultatov in posledično ostanejo brez službe. Način in slog igre mora trener prilagoditi kakovosti in profilu igralcev, ki jih ima na voljo. Spomnimo se samo, kako se je pred nekaj leti Real Madrid v končnici lige prvakov proti Manchester Cityju v obeh tekmah izjemno obrambno postavil in žogo neprestano odbijal – in na koncu City tudi izločil. Če bi Ancelotti takrat vztrajal pri izhodu iz obrambne linije z žogo, bi jih City zagotovo premagal. V tem smislu sem sam zelo realen in moja ekipa igra glede na profil in kakovost igralcev, torej izključno na rezultat. Zahtevam čvrsto, hitro in preprosto igro.
Tudi z mladimi ste že delali, kajne?
Da, dve sezoni sem bil trener v svojem matičnem klubu Cibaliji iz Vinkovcev, v prvi mladinski HNL. V obeh sezonah smo končali na sredini lestvice.
S čim se lahko še pohvalite v dosedanji trenerski karieri?
Kot trener delujem že približno 15 let in še nikoli nisem dobil odpovedi zaradi slabih rezultatov ali slabe strokovnosti. Skoraj vedno so bili delodajalci zadovoljni z mojim delom in so si želeli, da ostanem. Osvojil sem dva pokala – mestnega in županijskega -, najmanj trem nogometašem sem pomagal do resnih igralskih karier in prestopov, nekateri moji igralci pa so postali tudi hrvaški reprezentanti. Rad delam z mladimi igralci, v njih vlagam, jih spodbujam in intenzivno delam na odpravljanju njihovih pomanjkljivosti. Mladi pod mojim vodstvom vedno napredujejo.
Kako ocenjujete delo slovenskih trenerskih kolegov?
Imate resnično odlične trenerje. Matjaža Keka štejem za najboljšega tujega trenerja, ki je deloval v hrvaškem nogometu po osamosvojitvi. Na Hrvaškem uživa takšen ugled, da bi lahko že jutri prevzel največje hrvaške klube. Zelo dober vtis je name naredil tudi Marijan Pušnik, s katerim sem sodeloval pri Hajduku. Proti Iztoku Kapušinu, ki je prav tako resen trener, sem v drugi hrvaški ligi dosegel dve zmagi, medtem ko ima Simon Rožman, čeprav je še mlad, že zelo resne mednarodne izkušnje. (tu)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
