Andrej Kotnik na Kitajskem živi svoje sanje: Od rumene čelade v Luki Koper do sredinca v Mariboru in Mandarićeve demence (INTERVJU)
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: Dalian Yingbo
Lahko bi mu rekli “enfant terrible” slovenskega nogometa, vendar so ti časi že zdavnaj mimo. Danes Andrej Kotnik na Kitajskem, daleč od domače javnosti, doživlja pravi nogometni preporod. Njegova letošnja impresivna statistika in položaj njegovega kluba na lestvici jasno kažeta, da se vsega, česar se dotakne – ali bolj natančno brcne – spremeni v zlato.
Kot sam pravi, se mu je končno odprlo. Potreboval je nekaj negativnih izkušenj, da se je kot feniks dvignil iz pepela in predvsem začel ceniti to, kar ima zdaj. Z veseljem si je vzel čas za zelo zabaven, a hkrati izjemno iskren pogovor, v katerem je razkril številne zanimive anekdote iz svojega življenja in bil na trenutke tudi še kako brez dlake na jeziku.
“Vedno sem bil malce samosvoj. Bilo je kar nekaj čudnih odločitev, za katere sem takrat mislil, da so dobre zame, a se je kasneje izkazalo, da temu dejansko ni bilo tako,” je že uvodoma v sila iskrenem tonu pogovor za Planet nogomet začel Andrej Kotnik.
Andrej Kotnik: “Delovna obleka in 12 ur na soncu”
Danes 29-letni Prisojčan se spominja svojih prvih nogometnih korakov pri domačem Kopru: “Do svojega 15. leta sem treniral kot nor, tudi po 10 ur na dan med počitnicami. Potem pa se mi je na začetku kadetskega obdobja nekaj spremenilo. Nogomet mi je postal odveč, enostavno sem ga pustil in začel eksperimentirati z drugimi športi. Vpisal sem se v boksarski klub, nato sem nekaj časa igral v rokometnem klubu Koper, potem pa ne vem več, kako sem se pustil prepričati in se vrnil k nogometu. Najprej v Dekane, nato pa v Izolo, v tretjo ligo.”
Hitro je prišel tudi v leta, ko se je moral počasi začeti sam preživljati, in ker se je v tretji slovenski ligi igralo bolj za rekreacijo kot za denar, je na prigovarjanje prijateljev sprejel službo v Luki Koper.
“Vsi moji prijatelji so tam delali. Govorili so mi: ‘Dej, pridi, je super, cel dan sediš in čakaš, zagotovo ti bo všeč.’ Jaz pa itak nisem imel ‘kinte’ v žepu, zato sem se pustil prepričati. Ajde, poskusim,” se v smehu spominja izkušnje, ki se je izkazala za eno tistih slabih odločitev v njegovem življenju. “Oni meni govorijo, da bomo cel dan sedeli, uživali in dobivali plačo. Potem pa pridem tja in mi dajo rumeno čelado, delovno obleko, velike škornje in 12-urno izmeno na poletnem soncu. Niso normalni. In po koncu dela še pravijo: ‘Ma ne, ne, ni vedno tako, pridi jutri, boš videl.’”
Seveda se je naslednji dan vrnil v službo, poln upanja, da bo tokrat bolj sproščeno in manj naporno, vendar… “Pridem drugi dan – še huje! Malo je manjkalo, da se nisem skuhal! Po šestih urah sem slekel obleko, se zahvalil fantom in rekel delovodji: ‘Ciao, to delo ni zame, jaz nisem za to.’ In sem se pobral domov.” Po njegovih besedah se je takrat odločil, da ne bo več delal, ampak bo poskušal nekako začeti z resnim nogometom. Pri tem mu je pomagal tedanji soigralec Anže Rupnik, ki je organiziral njegov prestop v Gorico.
Zakaj bi ga vzel, če še za Izolo ne igra?
Na začetku pa ni šlo vse po načrtih, saj je bil dan pred tekmo, ko naj bi ga trener Gorice Miran Srebrnič prišel pogledat, skregan s trenerjem Aljošo Cotarjem in ga zato ni bilo v postavi Izole. “Trener Srebrnič je rekel: ‘Zakaj bi ga vzel na preizkus, če niti v tretji ligi ne igra?’ Potem pa ga je malo prosil Rupa: ‘Dej, dej, vzemi ga, mali je dober.’ In hvala bogu, ga je uspel omehčati in prepričati. Tako da sem čez kakšen dan ali dva že štartal za Novo Gorico.”
V igralniškem mestu je bil približno dva tedna na preizkušnji in, kot pravi sam, je opazil, da mu gre kar dobro. A iz kluba mu niso nič sporočali, kako in kaj, medtem pa si ni več mogel privoščiti stroškov za vsakodnevno vožnjo med Koprom in Novo Gorico. Zato se je odločil, da sam pristopi do vodstva kluba in povpraša, kako stvari stojijo. Tiho pa je vedel, da si ga želijo, saj je bil v odlični formi, poleg tega pa je Gorici močno primanjkovalo nogometašev, saj je v klubu vladal pravi kaos.
“Treniral sem tam kakšnih deset dni in si mislil: vidi, vidi, meni to gre, sploh nisem mogel verjeti, da zmorem. Ampak vsak dan se voziti gor in dol? Od kod mi denar? Tega si nisem mogel privoščiti. Zato sem rekel enemu od ljudi v upravi: ‘Glej, meni je tu super, ampak povejte mi, kako in kaj, ker jaz tega ne zmorem. Če vas ne zanimam, tudi prav. Bom pustil vse skupaj, se vrnil domov, našel službo in spet igral mali nogomet s prijatelji.’”
Seveda so v Gorici prepoznali njegov talent – nebrušen dragulj, ki ga nikakor niso želeli izpustiti iz rok. Kmalu je sledil telefonski klic trenerja, ki mu je predstavil načrt in pogoje. On je podal svoje zahteve in kmalu je bilo jasno, da je le še vprašanje časa, kdaj bo posel sklenjen. “Govoril sem s Srebro (Srebrničem, op. p.), predstavil mi je njihove pogoje, jaz njemu svoje. Rekel je: ‘OK, pokličem te čez dve minuti, da preverim situacijo.’ In res, poklical me je točno čez minuto z besedami: ‘Pridi podpisat.’”
Živel pestro žurersko življenje, nato naenkrat Serie A
Ta podpis mu je spremenil nogometno življenje, saj se je od tistega trenutka zanj začela skoraj nora avantura, ki ga je popeljala na različne konce Slovenije in sveta – in še kar traja. “Ma, meni je bilo super. Imel sem prvo pogodbo, resda bolj smešno – praktično sem igral samo za prispevke, ampak me to ni motilo. Začel sem uživati v igranju in takrat sem prvič pomislil, da bi to lahko počel tudi malo bolj resno.”
Ni se veliko zmotil, saj mu je že po dveh sezonah uspel skoraj senzacionalen prestop, ko ga je v svoje vrste zvabil italijanski prvoligaš Crotone. Tisto leto se je klub krčevito boril za obstanek v Serie A, ki si ga je na koncu tudi junaško zagotovil. Naš sogovornik pa tedaj ni imel vidnejše vloge, saj je bil preskok roko na srce ogromen. “Ma, niti ne znam razložiti, kaj se je zgodilo, če me kdo vpraša. Še kako leto prej sem z vrtiškimi frendi brcal žogo na betonu in živel pestro žurersko življenje, zdaj pa kar naenkrat Serie A. Ma, kdo bi to razumel? Razlika je bila ogromna v vseh pogledih. Po domače povedano, meni je bilo to ‘mega’. Nogomet je bil vedno moja velika strast. To sem lahko počel, za to sem bil plačan in to dobro – po mojem kakšnih petnajstkrat več kot v Gorici. Mislil sem, da boljše ne gre.”
Kot pravi, bi današnji Andrej Kotnik drugače oddelal, odigral in izkoristil tistih nepozabnih šest mesecev, čeprav večjega obžalovanja ni. Bivanja na vročem jugu Italije ni podaljšal, saj, po njegovih besedah, bi bilo zanj bolje, če bi tisto sezono izpadli v drugi rang tekmovanja. Po razprodaji glavnih zvezdnikov bi se v prenovljeni zasedbi zagotovo našlo mesto zanj. Tako pa so se v klubu odločili sestaviti še močnejše moštvo, za njega in nekatere soigralce pa ni bilo več prostora. Zato je sledila vrnitev v Slovenijo, kjer se ni imel namena zadrževati. Mladostniško naivno je brez pretiranega razmisleka sprejel prvo ponudbo, ki mu jo je ponudil njegov tedanji italijanski agent.
“Tretja španska liga, jaz pa sedim na klopi”
“Kliče me agent in mi pravi: ‘Imam en klub v Španiji, tam je moj trener, boš igral, vse super.’ In ko mi reče klub Formentera, mi takoj po glavi začnejo hoditi misli v stilu: ‘Wow, Španija, otok, plaže, žurke.’ Res ne vem, če sem rabil 15 sekund, da sem kot iz topa ustrelil: ‘Ja, grem.’” Hitro je na lastni koži občutil, da ni vse zlato, kar se sveti, in da je to bila ena izmed tistih odločitev, ki mu niso ravno koristile v življenju. Po dveh odigranih krogih in prav toliko porazih se je moral “njegov” trener posloviti, otočani pa so nastalo vrzel zapolnili z lokalnim strokovnjakom, ki tujcev ni maral. Naslednje tri tekme je preživel na klopi, kar mu seveda ni ustrezalo, zato se je sam odločil oditi. “Prav rekel sem si: ‘Tretja španska liga, jaz pa tukaj sedim na klopi. Tega res ne potrebujem v življenju!’ Kontaktiral sem agenta in mu rekel, da sem spakiral kovčke in odšel. Javi jim ti, da me ne bo več. Kasneje jim je res, oni pa niti opazili niso, da me ni več.”
Ob vrnitvi domov in po prekinitvi pogodbe z Gorico, ki ga je v Španijo posodila, se je, da bi ohranjal formo, pridružil treningom Alena Ščulca v Dekanih, hkrati pa je samostojno treniral še z diplomiranim kineziologom in kondicijskim trenerjem Markom Cvetkovićem. Kot pravi sam, mu ponudb iz Slovenije ni manjkalo, a si je tokrat raje vzel čas za premislek, saj ni želel več ravnati prehitro ali nepremišljeno. Čakanje se je obrestovalo, saj je sledilo verjetno najbolj zaželeno vabilo tistega časa.
“Zaho, vemo vsi, kdo in kaj je. On meni razlaga, sproščeno, zafrkancija, vse super. Na koncu mi reče: ‘Glej, jaz imam resen projekt, mene zanima igranje v Evropi ob torkih in sredah, tista četrtkova liga me sploh ne zanima.’ Jaz mu odgovorim: ‘Ja, ja, seveda, meni je kul torek, sreda, ni panike.’ Če sem čisto iskren, takrat nisem imel pojma, o čem govori, in kaj mi skuša dopovedati. Šele kasneje mi je postalo jasno, kaj to pomeni. A ko te kliče Zlatko, ikona, seveda rečeš ‘ja’ na vsako stvar,” se z nasmehom spominja, kako je potekal prvi kontakt z najboljšim strelcem Slovenije vseh časov.
Dogovor je bil, da se v ponedeljek zglasi v Mariboru, za kar je mislil, da gre le na pogovor. Presenečen je ugotovil, da ga je v pisarnah na Mladinski 29 že čakala pogodba, pripravljena za podpis. Zmotno mišljenje večine slovenske nogometne javnosti je, da je mariborsko izkušnjo doživel kot negativno in da se je tega obdobja spominja z grenkim priokusom. Vendar to ne drži, saj je v Mariboru preživljal tudi zelo lepe trenutke in sklenil številna prijateljstva, ki še vedno trajajo. “Vedno imaš tako lepe kot tudi slabe spomine, a tiste slabe poizkušaš pozabiti,” pravi.
V Mariboru se ni vedelo, kdo pije in kdo plača
“V Mariboru sem se na začetku res super počutil, nimam ene slabe besede o tem obdobju. Je pa res, da ko sta se iz kluba poslovila športni direktor in trener, nič več ni bilo isto. Darko Milanič je bil šef na terenu, Zlatko Zahović šef vsega ostalega, glavni. Točno se je vedelo, kje je komu mesto. Potem pa kar naenkrat pride nov športni direktor, ki pripelje pomočnika, ta pa mu prevzame mesto. In nato v enem letu zamenjaš pet trenerjev, od Gajserja, Jakirovića, Camoranesija do Rožmana. Dobesedno se ni vedelo, kdo pije in kdo plača.”
Sledila je ena od odmevnejših afer slovenskega nogometa, in sicer nikoli realizirani prestop k večnemu rivalu Olimpiji, kar je Kotnika nenadoma postavilo na mesto državnega sovražnika številka ena v očeh velike večine vijoličnih navijačev. Peščica, ki je dejansko poznala resnico, mu je stala ob strani, a vroče glave in mediji so povzročili skoraj nepopravljivo škodo. Kmalu je postalo jasno, da je Andrej Kotnik v Mariboru postal “persona non grata”. Kaj pa se je dejansko dogajalo v tistih dneh, ki so pripeljali do vrelišča z znamenitim pokazanim sredincem, uperjenim proti glavni tribuni Ljudskega vrta?
“Klical me je trener Olimpije Savo Milošević in mi dal vedeti, da verjame v moje sposobnosti ter da me vidi v svojih načrtih. Takrat mi ni bilo pomembno, ali gre za Olimpijo ali kateri drugi klub. Leto dni sem bil na stranskem tiru in želel sem si le igrati. Zato sem mu rekel, da bi bil zainteresiran, a da moram najprej razrešiti svoj status v klubu, da se lahko konkretneje pogovarjamo,” je pojasnil Primorec in dodal: “Dobil sem celo osnutek pogodbe, ki je bila zelo zadovoljiva, celo boljša od mariborske, a pri tem se je zgodba končala.”
Morda je Mandarića že dohitela demenca
Stvari so se zapletle, ko je tedanji predsednik Olimpije Milan Mandarić v medijih izjavil, da je pogodba že podpisana in da je Kotnik novi igralec zmajev, kar pa ni držalo. Ta izjava je v mariborskih pisarnah sprožila pravi tornado in začelo se je metanje polen pod noge. “Ko so po Mariboru izvedeli, da sem podpisal, česar nisem, so me napadli najprej navijači, nato še v klubu. Razlagal sem jim: ‘Nisem nič podpisal, še vedno nisem razrešil svojega statusa tukaj. Kaj naj zdaj, imam dve pogodbi in igram za dva kluba, šest tekem na vikend, ali kako?’”
Kljub njegovemu prepričevanju javnosti, da do podpisa pogodbe ni prišlo, je bila škoda že narejena, Kotnik pa je usmeril strupeno puščico proti Milanu Mandariću: “Ni mi jasno, zakaj je to izjavil. Ne vem, mogoče so bila kriva leta in ga je že dohitela demenca, ali pa je to namerno naredil, da bi še dodatno poslabšal že tako napete ljubljansko-mariborske odnose. Res ne razumem, zakaj mu je bilo tega treba. Na koncu sem jaz potegnil kratko.”
Uprava kluba, kljub temu da je vedela, da ni kriv za nastalo situacijo, ni stala za njim, kot bi pričakoval. Pričele so se nerazumne zahteve za prekinitev pogodbe, vključno s tem, da ne sme okrepiti največjih rivalov ali katerega koli kluba, ki je med prvimi petimi v ligi, torej še Koper, Muro in Celje. Ponudili so mu kot opcijo Tabor iz Sežane, kar pa mu ni bilo všeč.
“Če me nočete, me vsaj ne imejte za norca. Prekinimo in vsak dela, kar hoče. Dajte mi proste papirje in pustite meni, da odločim, kje in kaj bom počel. Ma, kakšna Sežana? Naj grem tja igrat za čips in kikiriki? Ne da se mi.” Ker nihče ni popustil, je kazalo, da bo vsaj do naslednjega prestopnega roka ostal v štajerski prestolnici, a na koncu je prevladal razum. “Rekel sem: ‘Dobro, ne grem nikamor, ostanem tukaj, vi pa me plačujte. Hvala, to je to.’ Na koncu smo dosegli dogovor. Kot sem rekel, v Mariboru sem se imel super, a prišlo je obdobje, ko ni bilo več zaupanja in spoštovanja. Najboljša opcija je bila, da se prijateljsko razidemo.”
Odraščal pri Gubercu doma
Po dolgih letih se je nogometno vrnil domov, saj kot pravi, ni bilo težko sprejeti vabila Anteja Guberca, predvsem ker je vedel, da bo tam med prijatelji, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Spet je zablestel in bil igralec, ki so se ga nasprotniki bali in ga spoštovali. “Antu Guberacu sem popolnoma zaupal. Ustni dogovor je bil dovolj. Odraščal sem pri njih doma, saj smo živeli v isti zgradbi. V prvem stanovanju je bila družina Guberac, drugo je bilo naše, nad nami pa je živel Vlatko Čančar. Takoj zraven hiše sta bila še naš najboljši nogometni sodnik Damir Skomina in naš najboljši igralec futsala Slaven Radišković. Vedel sem, da lahko računam, da mi bosta tako Ante kot Ivica stala ob strani in mi pomagala. Niti za trenutek nisem dvomil, da ne bo tako.”
Po letu in pol žongliranja na domačih igriščih, kjer je bil eden glavnih igralcev pri osvojitvi 2. mesta v prvenstvu in ključni mož pokalnega finala v sezoni 2021/22, ko je skoraj sam po 15 letih vrnil cenjeno lovoriko na Bonifiko, je prejel življenjsko ponudbo iz kitajske superlige. Ponudba, ki bi mu uresničila sanje in rešila eksistenco. Koprski klub mu je v zahvalo za predanost ni povzročal nobenih težav in ga brez finančnega nadomestila pustil v tretjo največjo državo po površini in drugo največjo po številu prebivalcev.
“Ponudba je bila predobra, da bi se obotavljal. Sprejel sem, a nisem imel pojma, kam grem. O Kitajski sem vedel točno dve stvari: da jih je dosti in da jedo riž,” pravi. V svoje vrste ga je zvabil klub Meizhou Hakka iz pokrajine Guangdong, kjer je v drugi polovici sezone odigral solidno in na 11 tekmah dosegel zavidljivih 5 zadetkov. Opravil je priprave za novo sezono 2024, a tik pred koncem prestopnega roka je klub pripeljal novega tujca. Ker je število tujih igralcev omejeno na pet, je postal šesti, torej odvečen, zato se je odločil za posojo v novopečenega drugoligaša Dalian Yingbo. Klub je sezono začel s skromnimi cilji glede varnega obstanka, a so se prav po odličnih predstavah našega asa apetiti močno povečali, ekipa pa zdaj drvi proti napredovanju in posledično igranju v izjemno močni kitajski superligi.
Neverjetni, skoraj vesoljski pogoji
“Tu se imam fenomenalno, ne morem prehvaliti kluba, mesta in trenutne situacije. Vse nam gre odlično, upam, da nam uspe veliki met,” pravi Andrej Kotnik z navdušenjem. Dolgo časa so bili vodilni klub, nato pa se je zgodil derbi z ekipo Guangzhou FC, kjer je prišlo do vsesplošnega pretepa. Posledice so bile drakonske kazni za udeležence. “Kot da smo postali nevarni za te bogatejše klube in so se nas ustrašili. Sam sem za prerivanje z gostujočim igralcem, ki je teatralno padel pred kamerami – kar je bilo kristalno jasno na posnetku –, dobil šest tekem prepovedi. Soigralec je dobil devet, naš vratar pa kar dvanajst tekem prepovedi.”
Močno oslabljena ekipa je nekaj tekem odigrala v ritmu toplo-hladno in padla celo na tretje mesto. Zdaj, ko se je krilni napadalec vrnil, pa je spet vse v najlepšem redu. Že na prvi tekmi je dosegel hat-trick, v naslednjih tekmah pa je na svoj konto dodal še po dva gola ter asistenci. Tako zdaj držijo drugo mesto, ki prinaša napredovanje med prvoligaše. Mesto Dalian, ki s sedmimi milijoni prebivalcev spada med srednje velika mesta, navdušuje Andreja. “Karkoli pogledaš, vse je ogromno. Lahko rečem, da je ulica, na kateri živim, večja od celega Kopra. Je zelo napredno in moderno, najbolj pa me fascinira, kako je vse varno. Ljudje so zelo prijazni, nikjer ne vidiš niti ene smeti na tleh.” Na splošno je Kitajska v vseh pogledih megalomanska država. “V enem mesecu smo imeli tri daljša gostovanja, in samo v tem času sem nabral med trideset in štirideset ur letenja.”
Dalian Yingbo slovi kot klub, ki ima enega najboljših trening kampov na svetu. Urejen je bil po navodilih Rafaela Beniteza, ki je želel imeti pogoje, kot jih ima Real Madrid, ko je prevzel vodenje zdaj propadlega kluba Dalian Pro. Infrastrukturo je nasledil prav Kotnikov klub, saj je regija znana kot najbolj nogometna v državi.
“Pogoji so neverjetni, skoraj vesoljski. Skoraj ne morem verjeti, da kaj takega obstaja. Nisem sicer še bil v Real Madridu ali Manchester Cityju, a glede na to, kar vidim in slišim, sem prepričan, da smo glede pogojev dela svetlobna leta pred njimi. Mislim, da imamo okoli 30 igrišč z naravno travo, nekatera so tudi pokrita ali v dvorani. Zraven imamo še hotel s petimi zvezdicami, več različnih fitnesov, bazene, savne, masažne sobe, celo sodoben kino, frizerski salon in več različnih restavracij. Vse je varovano in poskrbljeno do najmanjše podrobnosti.”
Jedel škorpijone, žabe, žuželke…
To pa ni vse. Kotnikov klub se lahko pohvali z za slovenske in v marsikaterem pogledu tudi evropske razmere noro obiskanostjo domačih tekem. “Na začetku sezone smo na tekmah imeli okoli 20 do 25 tisoč gledalcev, ob prvih uspehih pa se je številka dvignila na 40 tisoč. Zadnja tekma je postregla z rekordnim obiskom druge kitajske lige – kar 56.595 gledalcev, kar je zame eden najlepših občutkov, kar sem jih doživel. Z navijači imam super odnos. Po vsaki tekmi si vzamem čas za fotografiranje in avtograme, po mestu me prepoznavajo, dobivam nešteto daril, naredili so celo transparent in ogromno zastavo z mojo podobo, na kar sem zelo ponosen in hvaležen za podporo, ki jo prejemam.”
Na Kitajskem živi s punco Aido, za katero v smehu pravi, da je njegova največja zmaga in lovorika v karieri ter eden izmed najlepših spominov iz mariborskih dni. Da je priljubljenost med navijači izjemna, dokazuje tudi dejstvo, da so novinarji, ko so izvedeli, kje njegova boljša polovica obiskuje tečaj joge, nemudoma prišli tja in z njo opravili intervjuje. Če ga navijači navdušujejo, je hrana prav posebno poglavje. Ne nujno slabo, zagotovo pa specifično in na trenutke celo bizarno. Andrej Kotnik ne skriva, da je na Kitajskem precej razširil svoj jedilnik oziroma seznam jedi, ki jih je v življenju poskusil. “Res je. Njihova hrana je posebno poglavje. To je res doživetje – jedel sem škorpijone, žabe, žuželke, nekega črnega piščanca in še marsikaj, za kar se mi ni sanjalo, kaj bi to lahko bilo. Pa sem samo dal v usta vse skupaj, to mene to ne moti, rad poskušam in vse mi je bilo dobro.”
Na Kitajskem že dobil slovenski dres s številko 44
Odlične igre naše reprezentance tudi na Daljnem vzhodu niso ostale neopazne. Eno izmed najbolj izvirnih daril, ki jih je prejel od navijačev to poletje, je bil dres Slovenije s številko 44, ki jo nosi v klubu, in njegovim imenom. Morda so Kitajci s tem želeli nekaj sporočiti Matjažu Keku? “Ja, dres že imam, klicali me pa še niso. Kaj pa vem, mogoče pride tudi ta dan… Ne obremenjujem se s tem. Že takrat, ko je bila tista reprezentančna B akcija, so govorili, da bom zraven, pa ni bilo nič od tega. Je pa res, da bi bil to vrhunec moje kariere. Kdo pa ne sanja o tem? Mislim, da vsi, in jaz nisem nobena izjema.”
Bo šest golov, dve asistenci na 16 tekmah in naziv najkoristnejšega igralca lige dovolj, da si zasluži vpoklic? Za vse, ki tega navihanega in vedno iskrenega Primorca poznajo, je odgovor brez dvoma pritrdilen.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Intervjuji
#andrejkotnik
Deli s prijatelji