Morski zrak prinesel nogometno renesanso – Planet nogomet obiskal vroči Tjaš Begić: “Čuti se pritisk, toda to je nekaj najlepšega!”
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: Sampdoria Calcio
Če komu te dni ni dolgčas, je to zagotovo na novo ustoličeni selektor slovenske reprezentance Boštjan Cesar. Zagotovo bo pred prvim zborom reprezentance imel skrbi, a tokrat za spremembo tiste sladke. Kar nekaj nogometašev cveti: Žan Vipotnik kraljuje v Championshipu, Benjamin Šeško rešuje Manchester United, Blaž Kramer je takoj ob povratku zagotovil točko Konyasporu… A ne samo oni, med kandidate za igralca meseca lahko z gotovostjo uvrstimo tudi 22-letnega Tjaša Begića.
Pred kratkim se je preselil v pristaniško Genovo, mesto, ki je ljubiteljem slovenskega nogometa dobro poznano. V zlatem obdobju Sampdorie je na sredini igrišča kraljeval Srečko Katanec, kasneje je svoje prve minute v Serie A tam nabral še Begićev istrski rojak in soigralec v U21 Martin Turk, sezono je tam preživel tudi Petar Stojanović, pa Luka Krajnc, Nik Prelec, Vid Belec in še kdo bi se našel. No, ne pozabimo, da so v istem mestu – a na drugi strani – bili tudi Enej Jelenič, Valter Birsa ter Rok Vodišek. In ravno ta morski zrak bi lahko bil eden od razlogov za njegovo nogometno renesanso.
“Zagotovo, rad živim ob morju, to mi je super, ker imam občutek, kot da sem doma v Izoli. Spiti kavo ob obali in še kakšen sprehod zraven, to nima cene. Dobro, seveda sem po kakšni tekmi rad tudi doma, se uležem, gledam Netflix ali pa aktualne športe, kot so zimske olimpijske igre, pa ostale nogometne tekme in tenis,” je uvodoma po nekaj najlepših dneh v Italiji za Planet nogomet povedal Tjaš Begić.
Kot rečeno, se mu zadnje dni kar dogaja, kot bi rekli v žargonu. V soboto tekma in odločujoči evrogol, v torek tekma in izenačujoči zadetek, ki je njegovo ekipo vrnil v igro. Sicer se ni končalo po željah domačih, saj so gostje iz Palerma izenačili v sodnikovem podaljšku za 3:3 po akciji, ki je krenila iz sporno dosojenega prekrška. Že sami komentarji na družbenih omrežjih pa kažejo, da Tjaš Begić postaja ljubljenec zahtevne Sampdoriine publike, a to zanj ni breme, ravno nasprotno.
Tjaš Begić: “Če bi dobil priložnost…”
“Je nekaj drugačnega igrati v takšnem nogometnem mestu, kjer vsi živijo za to, vsi te poznajo. Nekaj prelepega. Čuti se nek pritisk, ki je meni kot igralcu všeč. Se pa vsi mi – igralci, klub, navijači – zavedamo, kam spada Sampdoria, in upam, da nam jo uspe spraviti tja,” je Tjaš Begić priznal, da biti del spodnje polovice lestvice Serie B ni nekaj, na kar bi v klubu lahko bili ponosni.
Po malce hladnem začetku sezone, ko v luksuzni provinci ni prišel do konstantne minutaže, je sedanja situacija en velik obliž na vse pretekle rane v obliki razočaranj in nesrečnih poškodb. Spomnimo, Tjaš Begić je k Sampdorii odšel šele pred kratkim, ko je postalo jasno, da mora za boljšo minutažo pač zapustiti Parmo.
“V prvih šestih mesecih bi rekel, da samo nisem dobil priložnosti, da bi se lahko dokazal. Zato sem po mojem mnenju samo rabil nekoga, ki mi zaupa, verjame vame in mi da priložnost. V to, da se bom dokazal, sem bil siguren in prepričan sem, da bi se tudi v Parmi, če bi dobil priložnost. Prav zaradi te priložnosti sem zelo vesel in hvaležen Sampdorii,” ne skriva Primorec na začasnem delu na Apeninskem polotoku.
Kar se tiče klubskih barv, mladi nogometaš iz Izole ni imel pretiranih nihanj, vse se giblje v začaranem krogu treh: rumeno, modro, belo … pa kanček rdeče. Začel je v Kopru, sedaj je polnopravni član Parme (skupni imenovalec rumeno-modra), nogometno je dozorel in naredil prve profesionalne korake v Gorici. In, kot smo že pisali – renesansa v Sampdorii, kjer prevladujeta bela in modra. Da, tista barva, ki jo nosi tudi klub njegovega mesta, NK Izola. Zadnje predstave pa vse bolj nakazujejo, da prihaja čas nove barve. Tiste, ki krasi dres s Triglavom na prsih…
Osredotočen na svoje delo
“To glede barv bo res držalo (smeh). O ‘ta velikem’ dresu pa tako… Igral sem za mlajše selekcije in vem, kakšen občutek je to. Sploh si ne morem predstavljati, kako bi bilo v prvi ekipi. To so sanje vsakega igralca, igrati za reprezentanco in braniti barve svoje domovine, in jaz nisem nobena izjema. A ne želim prehitevati in imeti velikih pričakovanj. Trenutno sem osredotočen na svoje delo v klubu, a če bo kadarkoli v toku kariere prišel vpoklic selektorja, bo to zagotovo eden največjih dosežkov kariere in seveda trenutek velikega ponosa ter sreče,” Tjaš Begić ne skriva, da bo poskušal v prihodnje še glasneje potrkati na vrata strokovnjaka iz Ljubljane.
Ko je govora o domovini, seveda ne moremo mimo dveh klubov, ki sta bila pomemben del njegovega vzpona. Kluba, ki doživljata popolnoma drugačno usodo: eden kraljuje v prvi ligi, drugi se kot klop drži zadnjega mesta med drugoligaši.
“Spremljam tako Goričane kot Celjane, želim obema kluboma vse najboljše. Ko se le da, navijam in si ogledam tekme, a kaj dosti vplivati na situacijo žal ne morem,” pravi Tjaš Begić. Če mu zagotovo ne more biti žal, da ni več del novogoriške kalvarije, se poraja vprašanje: kdaj obžaluje, ker je Celje zapustil tako hitro? Vsi vemo, kaj je sledilo, ko je bil trener Albert Riera… “Odšel sem v Vicenzo, za kar mi ni niti najmanj žal. Celo zadovoljen sem bil tako s to kot z vsemi ostalimi kariernimi odločitvami do sedaj,” je brez obotavljanja za konec poudaril 22-letni Tjaš Begić.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
