Vlagatelji v manjših nogometnih klubih: Rešitelji? Žal prej tempirane bombe! Dva kluba 2. SNL sta letos to občutila na lastni koži
Foto: DALL-E
V času, ko nogomet vedno bolj postaja industrija, pozabljamo, da so klubi – zlasti tisti iz nižjih lig – veliko več kot zgolj rezultati, pogodbe in vlaganja. So identiteta kraja, prostor vzgoje mladih, živa zgodovina neke skupnosti. Ko v to okolje vstopi vlagatelj, ki lokalnega jezika ne razume – ne zgolj dobesedno, temveč tudi simbolno -, je nevarnost zlorabe izjemno visoka.
Slovenski nogomet v svojem spodnjem delu piramide že vrsto let živi v stanju med upanjem in razočaranjem. Medtem ko se v prvoligaškem prostoru vrtijo relativno stabilni proračuni, mediji in sponzorji, nižje lige – zlasti druga slovenska nogometna liga (2. SNL) – delujejo v precej bolj občutljivem okolju. Prav v tem prostoru se vse pogosteje pojavlja pojav “vlagateljev”, zasebnikov, ki obljubljajo preporod, preboj, dvig profesionalnosti in celo evropske ambicije. A realnost teh vlaganj je pogosto daleč od sanj, ki jih ti posamezniki naslikajo ob prihodu.
Tipični vzorci sumljivih vlagateljev
Vlagatelji, ki vstopajo v manjše slovenske klube, prihajajo iz različnih okolij. Nekateri so lokalni podjetniki z resničnim interesom za razvoj nogometa in skupnosti. A teh žal ni veliko oziroma jih je občutno premalo. Drugi, ki so veliko številčnejši, pa vstopajo z bolj osebnimi ali poslovnimi motivi: povečati lastni ugled, testirati poslovne modele, vstopiti v nogometno industrijo z minimalnim tveganjem ali pa preprosto promovirati povezane dejavnosti, kot so športne stave, kar je seveda še posebej zaskrbljujoče, menedžment igralcev ali celo gradbeni projekti, vezani na klubsko infrastrukturo, in tudi drugi, povsem nenogometni projekti. Temeljna težava nastane, ko se ti interesi ne prepletejo z dolgoročno vizijo kluba, ampak jo nadomestijo z logiko kratkoročnega učinka.
Klubi, ki nastopajo v 2. SNL, pogosto niso opremljeni z ustreznimi pravnimi in organizacijskimi mehanizmi, ki bi omogočili transparentno in strukturirano sodelovanje z zunanjimi vlagatelji. V številnih primerih gre za društva z omejenimi notranjimi kapacitetami in kadrovskim potencialom, kar pomeni, da vsak nov prihajajoči kapital takoj dobi odločujoč vpliv na športno politiko, kadrovanje in delovanje. V praksi to pomeni, da klub pogosto izgubi nadzor nad svojo identiteto in smerjo razvoja že v prvih mesecih po prevzemu. Odsotnost nadzornega sveta, slaba pravna zaščita in nepregledne pogodbe omogočajo, da vlagatelji prevzamejo popoln nadzor brez kakršnekoli odgovornosti, ko zadeve uidejo iz rok.
Vzorec se pogosto ponavlja: vlagatelj ob prihodu napove ambiciozne cilje, predstavi nekaj (ali celo zelo veliko) novih igralcev, pogosto tujcev, morda celo pripelje trenerja iz tujine. Klubu pomaga prebroditi trenutne dolgove, navzven deluje kot rešitelj. Medijsko zanimanje naraste, lokalna skupnost ponovno oživi. A sčasoma postane jasno, da ni nobene resne strategije. Klub deluje brez sistematičnega dela z mladimi, brez vlaganja v infrastrukturo, brez dolgoročnih ciljev. Ko rezultati ne sledijo ambicijam ali ko se izkaže, da obljubljenega kapitala ne bo več, vlagatelj preprosto izgine. Za seboj pusti igralce z neizplačanimi plačami, uprave, ki znova nosijo breme dolgov, in skupnost, ki je še enkrat več prevarana.
Ne samo neresni, tudi škodljivi
Nekateri vlagatelji niso zgolj neresni, ampak tudi škodljivi. Uporabljajo klube kot orodje za izvajanje poslov, ki z nogometom nimajo nobene povezave. Klub kot pravna oseba omogoča pretok denarja, oglaševanje, posredovanje igralcev ali celo ustvarjanje umetnih dolgov, ki se kasneje kompenzirajo z drugimi oblikami premoženja. Ko se pojavi sum zlorabe, velikokrat sploh ni dokazov, odgovorni pa so že zdavnaj izginili ali se prikazujejo kot žrtve nerazumevanja okolja. Takšna praksa ni izum slovenskega okolja – poznamo jo tudi iz Italije, Balkana, vzhodne Evrope – a specifičnost slovenskega sistema, kjer večina klubov še vedno temelji na društveni strukturi, pomeni, da je nadzor nad vlagatelji še toliko bolj otežen.
Ena od ključnih posledic tovrstnih vlaganj je erozija zaupanja v športni sistem. Mnogi navijači, lokalni donatorji in celo igralci izgubijo vero v klub, potem ko enkrat doživijo zlom umetno ustvarjene zgodbe. Mladi igralci, ki so obetali, se znajdejo na stranskem tiru zaradi prihodov tujih, kratkoročno vnesenih okrepitev. Mladinske selekcije stagnirajo, infrastruktura propada, dolgi ostanejo. Če klub preživi, ga čaka dolgo obdobje okrevanja – če ne, izgine s scene, tako kot se je to v preteklosti v Sloveniji že dogajalo.
Rešitev ni preprosta, a obstajajo koraki, ki lahko omejijo tveganja. Klubi morajo najprej okrepiti lastne notranje mehanizme nadzora, kar pomeni jasno pravno strukturo, pregledno upravljanje in odgovornost pri sklepanju pogodb. Nogometna zveza Slovenije bi morala uvesti strožje pogoje za delovanje vlagateljev – podobno kot pri licenciranju -, morda celo register lastnikov in partnerjev, ki sodelujejo s klubi. Občine, ki pogosto podpirajo klube prek subvencij in uporabe javnih površin, morajo zahtevati pogojene pogodbe, ki preprečujejo zlorabe.
Očiten znak? Skrivanje pred javnostjo
A nad vsem tem mora obstajati temeljna sprememba razumevanja – nogometni klub ni orodje za poslovne eksperimente ali kratkoročni dobiček. Je del skupnosti, zgodovine in družbenega tkiva. Vlagatelji so lahko dobrodošli, če prinašajo stabilnost, vizijo in spoštovanje do okolja, v katerega vstopajo. V nasprotnem primeru so zgolj simptom širšega problema: pomanjkanja sistemske zaščite tistega, kar bi moralo biti najbolj varovano – zaupanja v šport.
Žal smo bili v tej sezoni v 2. SNL priča kar dvema zgodbama o gradovih v oblakih na eni strani in krutemu soočenju s precej manj prijetno realnostjo na drugi strani. Iz lige sta izpadla Tolmin in Drava, dva kluba, ki sta zaupala in verjela prišlekom od drugod. V Tolminu so imeli spomladi glavno besedo neznani Srbi (prav to skrivanje pred javnostjo bi moral biti prvi signal za alarm…), na Ptuju primorski poslovnež Andrej Maglica. Slednji se je v zimskem prestopnem roku odločil celo za nikdar videno čistko, iz kluba so odšli pravzaprav vsi članski nogometaši in tudi številni mlajši. V Tolminu so se dogajale roko na srce nenavadne zadeve, epilog pa je v obeh primerih isti: klavna spomlad, zelo slabi rezultat in izpad. Ob upanju, da požar za sabo ne bo pustil prevelikega pogorišča… (lb)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
