Prekaljeni Slobodan Vuk za Planet nogomet: “Ponosnem sem na rekord v Domžalah, zdaj pa želim v Kamniku zgraditi nekaj trajnega”

V slovenskem nogometnem prostoru je ime Slobodan Vuk sinonim za zvestobo, borbenost in izjemen nos za zadetke. 36-letni napadalec, ki je s svojo nepopustljivostjo postal živa legenda Domžal in njihov najboljši strelec vseh časov, kljub zrelim nogometnim letom še vedno dokazuje, da mu v kazenskem prostoru ni para. Čeprav se počasi pripravlja na nogometno slovo, trenutno še kako aktivno trese mreže v dresu Roltek Doba.

Prav v minulem 20. krogu 3. SNL zahod je prekaljeni napadalec znova zablestel. Gostovanje pri ekipi Eksist Žiri je začinil z dvema zadetkoma in svojemu izjemnemu strelskemu izkupičku – v karieri je zbral že 377 nastopov in 145 golov – dodal nov mejnik pri prepričljivi zmagi z 0:5. A medtem ko na igrišču še vedno pridno nabira zadetke, v domačem Kamniku že tretje leto uspešno gradi novo zgodbo.

Njegova Nogometna šola Vuk je v rekordno kratkem času postala pravi magnet za mlade upe. Od začetnih desetih otrok se je številka povzpela na impresivnih 140 včlanjenih mladih nogometašev, kar potrjuje, da lokalno okolje nekdanjemu nogometašu norveškega prvoligaša Tromso ne zaupa le zaradi njegovih igralskih dosežkov, temveč tudi zaradi njegove umirjenosti in jasne vizije.

Preden pa Slobodan Vuk morda dokončno odloži nogometne čevlje v kot, je za Planet nogomet spregovoril o svojih najlepših spominih, izzivih pri vodenju lastne šole in pomembnem apelu staršem, ki bi ga moral slišati vsakdo, ki svojega otroka spremlja na športni poti.

Slobodan, v svoji bogati članski karieri ste zbrali 377 nastopov in dosegli 145 zadetkov, kar so številke, ki jih dosežejo le redki. Ko se danes ozrete nazaj na to pot, na kateri ste postali tudi legenda Domžal, na kateri trenutek ste najbolj ponosni?

• • Res je, v moji karieri se je nabralo lepo število tekem in zadetkov, na katere sem zelo ponosen. Če ne bi bilo tako pogostih poškodb, bi bila ta številka verjetno še višja. Težko bi izpostavil en sam trenutek, vsekakor pa je eden tistih, ki mi pomenijo največ, dejstvo, da sem postal najboljši strelec v zgodovini NK Domžale.

Pred časom ste za naš portal dejali, da bo letošnja sezona v dresu Doba verjetno vaša zadnja. Kako se pripravljate na ta “igralski pokoj” in ali je odločitev o koncu kariere zdaj, ko se sezona bliža koncu, dokončna?

• • Nagibam se k odločitvi, da bom počasi končal z aktivnim igranjem nogometa, vendar povsem dokončne odločitve vseeno še nisem sprejel. To sezono bom odigral do konca, nato pa se bom odločil, kako naprej.

Čeprav se morda kmalu poslavljate od aktivnega igranja, nogometa ne zapuščate. Že tri leta v svojem domačem kraju uspešno vodite Nogometno šolo Vuk. Kaj je bil tisti glavni razlog oziroma motiv, da ste se odločili odpreti svojo šolo prav v Kamniku?

• • Drži, z nogometom ostajam povezan še naprej. Naj povem, da sem še kot profesionalni igralec eno leto opravljal funkcijo predsednika NK Kamnik, nato pa sem videl, da z določenimi ljudmi, ki niso bili iz sveta nogometa, enostavno nisem mogel sodelovati. Nato sem se na pobudo staršev odločil odpreti svojo nogometno šolo. Kamnik sem izbral zato, ker je to moj domači kraj, kjer sem odraščal, se šolal in treniral nogomet.

V zgolj treh letih ste dosegli številko 140 včlanjenih otrok, kar je za novo šolo izjemen uspeh. Kakšno vizijo ste staršem in otrokom predstavili na samem začetku, da so vam v tako kratkem času v tolikšnem številu zaupali razvoj svojih mladih športnikov?

• • Tudi sam nisem pričakoval tako hitrega razvoja. Moj prvotni načrt je bil, da bi začel z eno selekcijo in približno desetimi do petnajstimi otroki, nato pa sem jih že na drugem ali tretjem treningu imel petdeset. Zakaj so mi starši tako hitro zaupali otroke? Verjetno je pomembno tudi to, kakšen ugled te spremlja iz preteklosti, predvsem pa, kakšno ekipo ljudi ustvariš okoli sebe. Na samem začetku moram omeniti, da mi je pomagal bivši soigralec Juninho, poleg njega pa imam tudi trenerje iz lokalnega okolja, ki zelo dobro poznajo Kamnik, ki zna biti včasih specifičen.

Veliko bivših nogometašev postane trenerjev v članskih ekipah, vi pa ste izbrali delo z najmlajšimi. Kako se znajdete v tej vlogi in koliko vam pri delu z otroki pomagajo bogate igralske izkušnje?

• • V obdobju delovanja v NK Domžale sem bil kratek čas del strokovnega štaba članske ekipe. Odlično sem sodeloval z Matejem Podlogarjem, sem pa hitro opazil, da je v tem poslu ogromno nekakšnih igric in interesov, v čemer se sploh mladim trenerjem ni enostavno znajti. Pri otrocih, še posebej tako majhnih, tega ni. Izkušnje seveda pridejo prav – že zato, ker sem bil profesionalec, strmim k temu, da bi tem otrokom omogočil in približal pogoje, ki so čim bolj podobni tistim v prvi ligi ali še več. Zase pa lahko rečem, da sem pri delu res potrpežljiv in miren.

Vodenje nogometne šole ni le delo na igrišču, ampak tudi organizacija in logistika. Kako zahteven je ta preskok iz vloge igralca, ki razmišlja predvsem o svoji predstavi, v vlogo vodje, ki mora skrbeti za celoten pogon in razvoj mladih talentov?

• • Kot ste omenili, kot igralec razmišljaš predvsem o sebi, tukaj pa je nenadoma 140 otrok in štiri do pet selekcij, za katere je treba poskrbeti. Še enkrat poudarjam, da je izbor sodelavcev v takšni vlogi ključen; če so ljudje pravi, potem tudi vse ostalo teče lažje.

Kako vas je pri vašem delu sprejela lokalna skupnost v Kamniku in kakšna je vaša dolgoročna vizija za razvoj Nogometne šole Vuk?

• • Lokalna skupnost me je dobro sprejela. Tukaj moram izpostaviti občino Kamnik, ki je omogočila zares dobre pogoje za trening, od igrišča z umetno travo in razsvetljavo do naravne trave. Moj cilj v prihodnosti je, da bi nekako združil NŠ Vuk in NK Kamnik.

Za konec – kaj bi svetovali mladim nogometašem v vaši šoli, ki sanjajo o tem, da bi nekoč zaigrali na najvišjem nivoju? Kaj je tisto najpomembnejše, kar po vaših izkušnjah loči igralce, ki jim uspe preboj v profesionalni nogomet, od ostalih?

• • Moj nasvet mladim je, naj v teh letih čim bolj uživajo v nogometu in naj bodo vztrajni. Vztrajnost je marsikoga pripeljala do uspeha, pa čeprav morda v določenem obdobju ni bil najboljši. Poseben apel pa bi dal staršem: prosim, pustite otroke, naj uživajo, naj jim nogomet ne predstavlja bremena. Ni vam treba biti trener po vsaki tekmi in treningu. Ne smemo pozabiti, da so to še vedno samo otroci. (vm)

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#slobodanvuk