Planet nogomet obiskal 19-letni Rok Vadjunec, ki je v Italiji nepremagan na 70% tekem med člani: “Brez ciljev in želja težko kaj dosežeš!”

Slovenija v svetu nogometa slovi kot dežela vrhunskih vratarjev. Imeli smo Samirja Handanovića, zdaj imamo Jana Oblaka, tudi prihodnost pa je v tem pogledu očitno svetla in nam zanjo ni treba skrbeti. Nase tako na tujem kot doma opozarja nemalo vratarjev, od Igorja Vekića in Žana Luka Lebana do Metoda Jurharja in še koga. Na vrata velikega nogometa počasi, a zelo vztrajno v sosednji Italiji trka tudi komaj 19-letni Rok Vadjunec.

Mladi vratar, nekdanji član Gorice, je po seriji odličnih predstav v Trevisu hitro postal eden najbolj izstopajočih posameznikov Serie D. V tej sezoni je na 10 tekmah prejel le 3 gole in kar 7-krat ohranil mrežo nedotaknjeno. Treviso je med vsemi klubi v Girone C prejel najmanj golov, Rok Vadjunec, ki v Italiji igra že skoraj 4 leta, pa je vratar z največ “clean sheeti” v ligi. S slovenskim vratarjem smo se pogovarjali o italijanskem izzivu, slovenskem vratarskem slovesu na Apeninskem polotoku, sanjah o Premier League in še marsičem drugem.

Pri rosnih letih ste že prestopili iz Gorice v italijanski nogomet. Kaj je bil ključni razlog za odločitev, da dom in slovensko ligo zamenjate za tujino, in kako ste se privadili na življenje in treninge v Italiji?

• • • V Italiji imajo v nogometnih šolah že mlajše selekcije trenerje vratarjev, ki z njimi izvajajo posebej prilagojene programe. Ko se mi je ponudila priložnost trenirati v mladinski šoli Empolija, kjer so se že kalili odlični vratarji, je bila odločitev lahka. Na začetku je bilo težje predvsem zaradi neznanja italijanščine, a bolj ko sem jezik obvladal, lažje sem se privajal na življenje v Italiji in lažje sem tudi razumel zahteve trenerjev in način dela.

Verjetno ni lahko tako mlad oditi od doma. Ste imeli kdaj kaj domotožja, ste bili na točki, ko ste se želeli vrniti domov? In kaj bi svetovali mladim, ki se odpravljajo po podobni poti?

• • • Najtežje je bilo, ker italijanščine sprva nisem znal, z angleščino pa sem si lahko pomagal le do določene mere. Danes je zaradi telefonov in videoklicev lažje ohranjati stik z domačimi, a pot od doma ni nikoli preprosta. Težko karkoli svetujem, saj ima vsak svojo pot, a verjamem, da sta ključna jasen cilj, velika želja ter vztrajnost in odločnost, pri čemer je podpora družine res odločilna. Če bi izpostavil eno stvar, bi rekel: jezik. Bolj ko znam italijansko, lažje mi je živeti in trenirati v Italiji, predvsem pa od treningov veliko več odnesem, kar je zelo pomembno, saj se imam še veliko za naučiti.

Imeli ste vmesne postaje (Empoli, Triestina, Adriese) in se zdaj ustalili v Trevisu. Kakšna je bila največja lekcija, ki ste jo odnesli iz prehodov med klubi, in kako ocenjujete preskok iz mladinskega v članski nogomet?

• • • V nogometu so prestopi med klubi pogosti, a nikakor niso samoumevni. Brez trdega dela in vsakodnevne pripravljenosti dati svoj maksimum lahko hitro ostaneš brez kluba. Še posebej v članskem nogometu, kjer je selekcija še večja – kar ti morda pri mladincih še pogledajo skozi prste, tu ne velja več. Pričakovanja so višja, prostora za napake pa vse manj. Zato moraš biti ves čas pripravljen in verjeti, da boš oziroma če se pojavi priložnost, pripravljen, da jo izkoristiš.

Vaš Treviso vodi v prvenstvu, vi pa imate odlično statistiko sedmih tekem brez prejetega gola. Kaj je skrivnost uspeha ekipe in kaj vam osebno pomeni to? Kakšni so vaši cilji?

• • • Z gostujočima zmagam proti Luparenseju, ki na svojem igrišču več kot leto dni ni bila premagan, in Obermaisu smo ohranili prvo mesto na lestvici in dosegli že sedmi ‘clean sheet’ v tej sezoni. Zame je bila tekma še dodatno posebna, saj je bila moja 50. v članskem nogometu. Res imam srečo, da sem bil tako pri Adriese kot zdaj v Trevisu del zelo dobrih ekip. Skupaj mi je uspelo ohraniti mrežo nedotaknjeno že 23-krat (16 z Adriese in 7 s Trevisom), kar je mogoče le z dobrim sodelovanjem, zaupanjem in pravo ekipno energijo. Upam, da bomo tudi v tej sezoni ekipa z najboljšo obrambo in tako prispevali k skupnemu cilju, za katerega vsak dan delamo vsi – igralci, strokovni štab in klub. Osvojiti prvenstvo v tej izenačeni skupini pa je vse prej kot lahko, zato moramo nadaljevati s trdim delom in rasti iz tekme v tekmo.

Čeprav je Serie D četrta liga, gre za zelo fizično in zahtevno tekmovanje. Kaj je tisto, česar ste se doslej v tej ligi najbolj naučili, in kaj vas je morda najbolj presenetilo?

• • • Res je, Serie D je četrta liga, a gre za zelo zahtevno tekmovanje. V njej igra veliko nogometašev z izkušnjami tudi iz najvišjih italijanskih lig, od katerih se mladi lahko ogromno naučimo. Njihovo deljenje izkušenj je neprecenljivo, predvsem pa te nauči veliko o tem, kako pomembna je glava. Poleg visokega nivoja kakovosti v Serie D so zame največje presenečenje navijači – njihov odnos do ekipe, njihovo število in podpora, ki jo izkazujejo. Redno se jih zbere veliko, v lepem številu nas spremljajo tudi na gostovanjih, prišli pa so nas celo pozdravit na prvi trening med pripravami na sezono. Na zadnji domači tekmi se je na primer zbralo približno 2200 gledalcev, kar v Sloveniji ni ravno pogosto. Na drugem koncu Italije pa se na tekmah Serie D zbere tudi več kot 15.000 gledalcev.

Ste zelo mladi, pa že branite v članskem nogometu, in to v Italiji, kjer vemo, kako težko se je prebiti na glavni oder, toliko bolj med vratarji. Vratar mora biti miren in zbran, saj se vsaka napaka vidi. Kako ohranjate to mirnost pod pritiskom in kateri je vaš ritual pred tekmo?

• • • Posebnih ritualov nimam. Pred tekmo si v glavi uredim stvari, ki sva jih med tednom delala s trenerjem vratarjev Nicolo Visentinom, in skušam vstopiti v tekmo kar se da zbran. Kot vratar imam pregled nad celotnim igriščem in z dobro komunikacijo ter sodelovanjem s soigralci lahko poskrbimo, da do strelov na gol sploh ne pride oziroma da jih je čim manj. Zato moram biti ves čas zbran na igro in poskušati čim bolje predvidevati poteze nasprotnika, tudi trenutek, ko se bo odločil za strel, da sem takrat čim bolj pripravljen za ga ubraniti. Neprekinjeno spremljanje igre ter medsebojno sodelovanje s soigralci mi pomagata ohranjati zbranost, saj če želiš pravočasno prebrati namene nasprotnika in nenazadnje tudi soigralcev, za druge misli preprosto ni prostora.

Kje vidite največ prostora za svoj napredek?

• • • Verjamem, da je prostora za napredek še na vseh področjih, a če bi moral izpostaviti eno, bi rekel, da imam največ prostora za svoj napredek v igri z nogo, ki je v modernem nogometu za vratarja vedno pomembnejša.

Slovenija slovi po vrhunskih vratarjih, kot sta Jan Oblak in Samir Handanović. Imate občutek, da so naši vratarji v Italiji tudi zaradi njiju še toliko bolj cenjeni in spoštovani?

• • • Tu v Trevisu največkrat omenjajo prav Handanovića, saj je igral v italijanskem prvenstvu in tudi v samem Trevisu, zato so ga lahko pobliže spremljali. Seveda pa dobro poznajo tudi Oblaka. Oba sta postavila zelo visok standard in sta zelo cenjena, a ker je Handanović v Italiji pustil močan pečat, je tu še posebej spoštovan. Ne vem, ali bi lahko rekel, da zaradi njiju bolj cenijo slovenske vratarje, verjetno pa upajo, da bi še komu uspelo pustiti pečat v italijanskem nogometu.

Kje se v nogometu vidite čez pet let in kaj je vaš ultimativni cilj v profesionalni karieri?

• • • Čez pet let si želim redno braniti pri klubu iz Serie A, moj največji cilj pa je nekoč zaigrati v Premier League. Zavedam se, da je pot dolga, da moram še veliko delati in imeti tudi nekaj sreče – ampak verjamem, da brez ciljev in želja težko karkoli dosežeš.

Kljub vsem uspehom v Italiji še niste bili v nobeni slovenski mlajši reprezentančni selekciji. Verjetno bi si želeli zaigrati v dresu z državnim grbom?

• • • Seveda, igrati za slovensko reprezentanco je želja vsakega športnika – tudi moja. Če bom še naprej dobro delal in napredoval, verjamem, da bo priložnost s časom prišla.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#legionarji

#rokvadjunec