Koper ima v svojem pogonu dragulja, ki ga je pomagala oblikovati Barcelona: Aleks Radišković po avanturi v La Masii spet blesti doma
Planet nogomet je medijski sponzor kluba FC Koper!
Tekst: David Klemenc. Foto: Osebni arhiv
Na Obali imajo dragulja. To ne govorijo le trenerji in naključni obiskovalci Bonifike, temveč predvsem statistika; tako klubska kot tista reprezentančna. Aleks Radišković, komaj 14-letni vezist Kopra, v letošnji sezoni podira mejnike, za seboj pa ima že izkušnjo, o kateri sanja vsak mladi nogometaš: nogometno šolanje v Barceloni.
Če se sprehodite mimo pomožnih igrišč na Bonifiki, boste hitro slišali ime, ki obeta veliko. Aleks Radišković je v letošnji sezoni lige U15 na 15 srečanjih mrežo zatresel 11-krat, kar je za vezista impresiven podatek. Še bolj zgovorna je njegova nesebičnost: s 14 asistencami je tudi prvi podajalec lige. Njegov talent ne ostaja skrit niti na reprezentančni ravni. V dresu z državnim grbom je letos odigral 7 tekem in dosegel 4 zadetke, blestel je tudi na zadnjem razvojnem turnirju v Bosni in Hercegovini. Skupno ima v ligi U15 za seboj že 61 tekem in 17 zadetkov, pri čemer velja poudariti, da je večino teh tekem odigral z dve leti starejšimi nasprotniki.
Letos bi lahko prestopil med kadete, a se je odločil ostati s svojo generacijo. Zakaj? “Ta ekipa, v kateri smo sedaj, je skupaj že kar nekaj let. Mislim, da imamo lepo priložnost, da osvojimo naslov. To nam je želja in cilj. Maribor je sicer huda konkurenca, a verjamem, da nam lahko uspe,” zrelo razmišlja najstnik, ki je prag Bonifike prvič prestopil kot petletnik.
Barca Radiškovića izbrala med 400 otroki
Čeprav je “otrok Kopra”, Bonifika ni edini stadion, kjer se je Aleks dokazoval. Bil je eden redkih, če ne celo edini Slovenec v svoji generaciji, ki se je nogometno izobraževal v sloviti akademiji Barcelone – La Masii. Vse se je začelo na Barceloninem kampu v Milanu. Med 400 nadobudnimi nogometaši iz celotne Evrope so Katalonci izbrali le dvanajsterico, ki je odpotovala v Barcelono. Tam so na turnirju v finalu sicer izgubili proti selekciji, ki jo je Barcelona nabrala v Nigeriji, a Aleks je kljub porazu prepričal glavne skavte Blaugrane. Sledilo je vabilo na dodatna testiranja, sestanek s starši, predstavitev vizije in selitev v Katalonijo.
Klub mu je kril šolanje in treninge, v Španiji je preživel skoraj leto dni. Nato pa je vmes posegla višja sila: politični nemiri zaradi katalonske neodvisnosti in kasneje pandemija COVID–19. Družina se je vrnila v Slovenijo. Ko so se razmere umirile, so iz Barcelone znova poklicali, a se je oče Slaven Radišković, sicer nekdanji nogometaš, odločil drugače. “Vrnili smo se domov, Aleks se je spet navadil na tukajšnje življenje. Da bi se še enkrat selili in začeli vse na novo, ni imelo smisla, za otroka bi bilo verjetno prenaporno. Ocenil sem, da je bolje, da ostanemo doma in lepo trenira v Kopru, kjer imamo za slovenske razmere odlične pogoje – od igrišč do klime in ljudi v klubu,” je pojasnil oče Slaven.
Srečanja z Yamalom, Simonsom in pravilo petih sekund
Izkušnja v Barceloni je Aleksu pustila neizbrisne spomine. Ne le zaradi nogometa, temveč tudi zaradi imen, s katerimi si je delil prostore akademije. “Od Barcelone se bom vedno spominjal, kako smo trenirali zraven ostalih selekcij. Srečevali smo se vsak dan. Lamine Yamal, ki je štiri leta starejši, je večkrat s svojo skupino treniral zraven nas,” pravi Aleks. Oče Slaven dodaja zanimiv vpogled: “Ne da sem pameten, ampak že takrat sem vedel, da bo ta fant vrhunski nogometaš. Videlo se je na kilometer, igralec top nivoja. Le to obnašanje in pomp okoli njega mi niso najbolj všeč.”
Družina Radišković je bila priča tudi vzponu drugih zvezdnikov. Srečevali so Xavija Simonsa, ki je bil že takrat glavna zvezda akademije in edini igralec z lastnim varnostnikom. “Ravno zaradi njega je bila tisto obdobje največja afera, ko jim ga je pokojni Mino Raiola dobesedno ukradel in odpeljal v PSG, ker so mu v Barceloni ponudili smešno pogodbo,” se spominja Slaven in dodaja še eno anekdoto: “Prve tri mesece je bil z nami tudi Ansu Fati, s katerim smo se redno videvali v prostoru, ki je bil napol lokal, napol čakalnica za starše. Nato je dobil prvo profesionalno pogodbo in je malce ‘zrastel’.”
Poleg zvezdnikov pa je Aleksa navdušila tudi disciplina v La Masii. “Ko se konča trening, vsak točno ve, kaj mora pospraviti,” pravi mladenič in opiše pravilo, ki gradi moštveni duh: “Vsakič, ko smo igrali med sabo in je nekdo dosegel gol, je trener dvignil roko in pet prstov za pet sekund. Če se v tem času ekipa ni objela in čestitala strelcu, se je gol razveljavil.”
Oče Slaven: “Pametni starši delajo škodo”
La Masia ima strogo politiko glede staršev. Vstop v center je dovoljen le ob vikendih, ko so tekme. “To popolnoma razumem in podpiram. Starši naj se ne vmešavajo preveč v lastne otroke, saj en ‘pameten starš’ lahko otroku naredi več škode, kot jo lahko popravi deset vrhunskih trenerjev,” je neposreden Slaven Radišković. Dodaja, da v Sloveniji pogreša več strokovnosti in manj vpletanja: “Mislim, da marsikateri starš na otroku zdravi svoje frustracije in neuspehe iz mladosti, potem pa na vsako silo želi uspeh. To se vedno slabo konča in najkrajšo potegne otrok.”
Glede pogojev v Sloveniji je realen: “Slovenija je na splošno podhranjena. V Kopru imamo sicer fenomenalne pogoje, a generalno se premalo vlaga v stroko. Ko je tako, nimamo pravice imeti velikih zahtev. Trenerjem je treba ponuditi boljše pogoje in izobraževanja. Nekateri klubi jim dajejo drobiž, zato ni čudno, da bogatejši starši z raznimi ‘darili’ dosegajo, da se njihove otroke poriva v ospredje, tisti, ki bi si zaslužili igrati, pa dobivajo drobtinice.”
Slaven je kritičen tudi do same stroke: “Poleg Kopra ima zelo dobro šolo Bravo, kar se vidi po rezultatih. A na trenerskih pozicijah je malce preveč ‘DIF-ovcev’. Ko jih preveriš na internetu, vidiš, da niso nikjer igrali resnega nogometa. Dobro je imeti znanost, a zraven mora vedno biti nekdo, ki je igral nogomet.”
Brez agentov in pogodb, dovolj je stisk roke
Kljub velikemu zanimanju za sina Slaven ostaja trdno na tleh. Agenti? Zaenkrat ne, hvala, slikovito pravi. “Dolgo sem v nogometu in vem, kako stvari stojijo, zato mi je pomembno, da sina zaščitim. Konstantno razni agenti pritiskajo name, a se vsakemu lepo zahvalim. Razumem, da je to njihov kruh, a mislim, da 15-letni otrok tega ne potrebuje. Ko si toliko star, je glavno to, da uživaš otroštvo, se družiš s sovrstniki in igraš PlayStation, ne pa da ti nekdo polni glavo. To ne koristi nobenemu, še najmanj mladim.”
Odnos s Koprom temelji na medsebojnem zaupanju. “V klubu me glede tega popolnoma razumejo, tudi glede ponujene pogodbe. Tukaj smo si vsi domači, ne potrebujemo papirja, da si zaupamo – stisk roke je dovolj. Z Antejem in Ivico Gubercem se poznamo od rojstva, živimo na istem naslovu, tako da nimamo nobenih težav,” pravi Slaven, ki s ponosom omeni, da so v istem bloku bivale družine Guberac, Radišković, Kotnik in NBA zvezdnik Vlatko Čančar.
Prihodnost? Šola, Iličić in morda vrnitev v Španijo
Aleks ostaja skromen. Na prvem mestu je šola, čeprav je zaradi reprezentance v zadnjem času nekaj manjkalo. “Vse bomo nadoknadili. Drugače pa druženje s prijatelji in seveda treniranje, kar me zelo veseli,” pravi. Njegovi idoli so blizu. “V Kopru s soigralci uživamo, ko na treningih gledamo Josipa Iličića. Od ostalih v ligi je najboljši Soudani, pohvalil pa bi tudi Franka Kovačevića.”
Če bo nekoč moral zapustiti Obalo, je želja jasna: “Barcelona je ostala v meni, tako da je to zelo lahka odločitev. Če ne ravno pri njih, pa v kakšnem drugem španskem klubu, da vsaj igram proti njim.” Oče Slaven bi sina podprl pri vrnitvi v Barcelono, a pod enim pogojem: “Logično, da bi si to želel, ampak predvsem želim, da je moj otrok normalen. Naj hodi v šolo in trenira brez pritiskov. Ima svojih 4-5 treningov na teden in tekmo, kar je dovolj. Da bi ga silil v dodatne treninge, ne pride v poštev. Prvi pogoj za uspeh je sproščenost in čista glava.”
Za razvoj mladih igralcev Slaven sicer kot idealne izpostavlja nizozemsko ali belgijsko ligo. “Tam so zdaj trije Slovenci. Posebej bi omenil Tiana Naia Korena, ki je naredil vrhunsko potezo z odhodom v Club Brugge.”
Za konec pa ne smemo pozabiti na še enega člana družine Radišković. Aleks ni edini talent pri hiši – njegov brat Nik igra za selekcijo U13 in je z 22 zadetki trenutno prvi strelec lige. Aleks pa ob vseh pohvalah ne pozabi na tiste, ki ga vodijo: “Zahvalil bi se trenerju v Kopru Janu Pahorju, ki nas odlično vodi, in selektorju Mateju Drobniču. V tej reprezentančni selekciji mi je res super.” Koper ima torej v svojih vrstah fanta, ki ve, kaj hoče, in očeta, ki ve, kako ga do tja pripeljati – z mirno glavo in žogo v nogah.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
