Vroči golgeter Brava Matej Poplatnik v velikem intervjuju za Planet nogomet: “Bil sem prepričan, da je konec moje resne kariere”
Tekst: David Klemenc. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Penal za večino klubov pomeni čisti, neoviran strel z enajstih metrov, kjer je zadetek praktično zagotovljen. Penal za Šiškarje pa je na zadnjih preizkušnjah dobil čisto nov pomen – dovolj je le predložek v kazenski prostor in da se tam, oviran ali ne, nahaja naš današnji gost, eden najbolj vročih napadalcev lige – Matej Poplatnik.
32-letni Ljubljančan – da, prav ste prebrali – je takoj razkril, od kod zares prihaja, saj mnogi zmotno mislijo, da je Gorenjec. “Ne, ne, Ljubljančan sem, je pa res, da dosti ljudi misli, da prihajam iz Kranja, saj sem tam odigral začetna leta profesionalne kariere. Tam sem nekaj časa tudi živel, a zdaj sem spet doma v Ljubljani,” je za Planet nogomet uvodoma povedal Matej Poplatnik.
Po mladinski sezoni v Olimpiji mu je bila ponujena profesionalna pogodba, a so mu bile tedaj bolj pomembne minute na igrišču kot biti le statist v članskem moštvu. “Tisto obdobje je imela Olimpija zelo dobro moštvo z velikimi imeni, še Sebastjan Cimerotič je bil zraven, sam pa sem bil mlad igralec. Jasno mi je bilo, da prave priložnosti ne bom dobil, zato sem se odločil, da bom poizkusil srečo kje drugje.”
Po tej modri odločitvi se je začela njegova odisejada po kranjskih nogometnih terenih kot član Zarice in Triglava, kjer je padel v oči mnogim, ki so se večkrat spraševali, kaj brata Poplatnik počneta v tretji in drugi ligi. “Tudi v nižjih slovenskih ligah je ogromno talenta, problem je, da se nihče z njimi ne ukvarja, najpomembneje pa je, da nimajo nikogar, ki bi jih malo porinil v ospredje. Zato se jih večina hitro odloči pustiti resen nogomet in končajo kariero.”
Matej Poplatnik: “Šel sem z glavo skozi zid”
Pri 20 letih je debitiral v prvi ligi v dresu Kranjčanov, kjer je z vmesnimi posojami ostal tri sezone, nakar je sledila prva, a ne ravno uspešna selitev v tujino, ko je leta 2015 podpisal za Montano iz Bolgarije. “Da prva izkušnja s tujino ni bila ravno dobra, sem si verjetno kriv sam. Šel sem z glavo skozi zid, na vsak način sem želel v tujino, ne da bi sploh vedel, kam grem. Takrat so v bolgarski ligi imeli pravilo, da mora v prvi enajsterici začeti vsaj en igralec do 21 let, in na mojo nesrečo je bil to ravno napadalec,” se časov pri nekdanjem bolgarskem prvoligašu Montani spominja mlajši od bratov Poplatnik.
Sledila je vrnitev domov, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Po slabi bolgarski sezoni so sledile naravnost odlične na domačih zelenicah. “Prvo sezono smo se s Triglavom uvrstili v prvo ligo. Meni je šlo odlično, saj sem na 24 tekmah dosegel 27 golov, naslednje leto med prvoligaši pa še 19. Tako da lahko rečem, da mi je kar dobro šlo od nog.”
Ker dober glas seže v deveto vas, je bila ta deveta vas v tem primeru mamljiva in eksotična ponudba iz indijske superlige. K sodelovanju ga je povabil in prepričal eden večjih indijskih klubov, Kerala Blasters. “Za razliko od večine, ki jim Indija ne ustreza, jaz lahko rečem, da sem se imel vrhunsko. Živel sem v tistem malo lepšem delu države, pravzaprav zelo luksuznem katoliškem predelu. Nisem imel nobenih težav, najmanj pa s hrano, saj je bila tam zelo evropska. Tudi klub ni imel strogih pravil, tako da so bili Maldivi od mene le uro leta oddaljeni, letalske karte pa okoli 20 dolarjev. Večkrat sem se odpravil tja na mini oddih.”
Zaradi Indijcev se je obrnil na FIFA
Indijska liga je takrat igrala po drugačnem sistemu, saj je sezona trajala le šest mesecev, preostalih šest pa je bilo prostih. To se mu je sprva zdelo super, a si je kmalu premislil. “Na začetku se mi je zdelo odlično, da bom šest mesecev prost treniranja, a sem kmalu začel pogrešati žogo. Po končani sezoni sem iskal klub, da bi šel ta prosti čas v Indiji na posojo, in tako sem odšel na Madžarsko. Tam so kasneje nastali problemi, saj so pri Kerali začeli s tem, da me oni ne bodo plačevali in naj mi vse izplača Kaposvari, kar seveda ni bilo v dogovoru. Ker so Indijci kršili pogodbo, sem prekinil in vse uspešno iztožil preko FIFA.”
Seveda so kakovostni napadalci vedno vroča roba in ni trajalo dolgo, da je našel nov zanimiv izziv v karieri. “Ponudba z Otoka me je takoj pritegnila. Tam je nogomet doma, želel sem si to, želel sem prvo ligo,” je Matej Poplatnik z zanosom opisoval uvodne trenutke na Škotskem, kjer je postal član prvoligaša Livingstona. “Igranje prve lige je res fenomenalen občutek. Na koncu sezone mi je poškodba pokvarila plane, zato smo se v klubu odločili, da grem na enoletno posojo k drugoligašu Raith Rovers in se privadim na njihov način igre.”
Prav pri klubu iz mesta Kirkcaldy je doživel enega vrhuncev kariere. “Razlike med prvo in drugo škotsko ligo praktično ni, če izvzamemo velikane, kot sta Rangers in Celtic, ter še kakšen klub. Vse ostalo je na podobnem nivoju, stadioni so dobro obiskani.” V sezoni 2021/22 je postal zmagovalec škotskega pokala Challenge, kjer je bil celo imenovan za igralca tekme. “Zmagali smo 3:1, sam sem dosegel dva gola, pri enem pa začel akcijo,” se živo spominja dogodkov, ki so kasneje vplivali na njegovo nadaljnjo kariero.
Močan udarec in zlom ličnice
“Že med tekmo sem dobil močan udarec v glavo, da so me odnesli z igrišča. Zdravstvena služba mi je odsvetovala nadaljevanje igre, a sem na lastno odgovornost šel nazaj na teren in zabil še en gol. Od evforije nisem čutil bolečin. Kasneje, na začetku priprav za novo sezono, sem dobil nov močan udarec in doživel zlom ličnice. Dodatni zdravniški testi so pokazali, da zaradi poškodb možganov moje zdravje ni več stabilno. Takrat sem bil prepričan, da je moje resne nogometne kariere konec,” je iskreno priznal leta 1992 rojeni Matej Poplatnik.
Ker ni videl več smisla, da vztraja, se je odločil prekiniti pogodbo na lastno škodo in se vrniti domov. A ker mu nogomet pomeni preveč in brez njega ne bi zdržal, se je odločil, da bo igral bolj za zabavo. Kontaktirali so ga iz ljubljanske Ilirije, kjer je vajeti prevzel slovenski teniški as Aljaž Bedene in mu predstavil projekt.
“Druga slovenska liga brez prevelikega pritiska je bila točno to, kar sem potreboval in za kar sem v tistem trenutku mislil, da ne bo preveč naporno zame. Želel sem si igrati amatersko oziroma ljubiteljsko, a se je moja situacija po nekaj mesecih umirila in pregledi pri zdravnikih specialistih so pokazali, da ni bilo vse tako črno, kot se je zdelo, tako da sem spet začel igrati na polno,” je pojasnil Matej Poplatnik in obenem odgovoril številnim, ki so se tedaj spraševali, zakaj tako kakovosten igralec s takšnim nogometnim življenjepisom ne igra v prvi ligi, ampak se je odločil za drugoligaša. No, kot že nekoč v dresu Triglavanov, je tudi pri Iliriji pokazal, zakaj je kralj strelcev, in na 24 tekmah dosegel 24 zadetkov, kar je bilo dovolj za prvo mesto na lestvici najučinkovitejših nogometašev. Po le eni sezoni v drugem kakovostnem rangu se je vrnil tja, kamor spada – med prvoligaše.
S trdim delom se lahko doseže marsikaj
Prestop v Bravo se je izkazal za zgodbo o uspehu – klub, ki ga danes vsi poznamo in ki se ga danes tekmeci več kot upravičeno bojijo. A kot so že povedali njegovi soigralci, stojijo trdno na tleh. “Pri Bravu lahko rečem, da so drugačna zgodba kot ostali klubi. Danes smo lahko najboljši, a se zavedamo, da se to hitro spremeni, sploh ko imaš mlado ekipo, kot je naša, in te hitro zanese.”
Matej Poplatnik je kot najstarejši v ekipi lahko vzor mlajšim in se tega tudi zaveda. “Ja, upam, da jim bom vzgled in dokaz, da se s trdim delom lahko doseže marsikaj. Talent je pomemben, a nikakor ne zagotavlja uspeha – brez trdega dela ne prideš nikamor.”
Bravo je trenutno hit prvenstva, mnogi jih že vidijo v Evropi prihodnjo sezono, a njihova prva violina v napadu umirja konje. “Jaz osebno bi bil razočaran, če se nam ne uspe uvrstiti v eno izmed evropskih tekmovanj. Dobro delamo, zelo lepo igramo, zagotovo bi si zaslužili, a tragedije, če nam ne uspe, ne bo smelo biti. V Bravu ni vse podrejeno imperativu Evrope in rezultatom, ampak razvijanju talentov in igranju modernega nogometa. Bolj pomembna je priložnost mladim nogometašem kot sam izid,” je zrelo opisal vrednote, ki so pomembne Šiškarjem.
Na prvih štirih preizkušnjah spomladanskega dela so dosegli prav toliko zmag – padli so Celjani, Koprčani, Mariborčani in Ajdovci, kar nikakor ni mačji kašelj. K temu je seveda izdatno pripomogla rumena devetka z impresivnimi šestimi februarskimi zadetki. “Če pogledamo na izide pripravljalnega obdobja, kjer nam je kazalo zelo slabo – saj smo samo izgubljali in nismo dosegli zadetka – smo z začetkom prvenstva zelo zadovoljni. Poskušamo se čim bolje pripraviti na nasprotnike in nato do popolnosti izvajati trenerjeva navodila.”
Ni jih malo, ki so prepričani, da utegne biti to nova zgodovinska sezona Brava, po tisti lanski, ko so se premierno uvrstili v enega izmed evropskih pokalov. “Najbolj me veseli reakcija po nesrečnem izpadu iz Evrope. Razočaranje je bilo pristno, saj bi si zaslužili napredovanje, a pomembno je, da se nismo razpadli, temveč smo po tem postali še bolj enotna ekipa. Kar se mene tiče, nisem bil ravno zadovoljen, saj sem imel priložnost vsaj za podaljšek. Sem pa bil ponosen na mlade fante – nismo bili slabši od nasprotnika, le malo preveč ‘zeleni’. A zdaj je leto mimo, ekipa je večinoma ista, dosti bolj izkušena, kar se pozna na terenu. Tudi tiste, ki so odšli, smo primerno zamenjali, zato verjamem v nas.”
Skrivnost njihovega uspeha
Če bo v tem tempu nadaljeval, nas zagotovo čaka zanimiv boj za kralja strelcev, kjer je letos konkurenca izjemno močna. “Napadalec sem, lačen golov. Seveda si želim čim več zadetkov, a letos imamo v ligi tudi odlična Florucza in Kučysa, na primer, tako da bo boj zanimiv. Lepo je biti prvi, a še lepše je pomagati svoji ekipi do uspeha,” je kot že mnogokrat odgovoril v slogu filozofije moštva iz ŽAK-a. “Od nas nihče nič ne zahteva in ne postavlja ciljev. Ko igraš v Bravu s takimi soigralci in strokovnim štabom, lahko rečem le to, da uživaš – in to je skrivnost našega uspeha.”
Sostanovalci iz stožiške lepotice, nogometaši Olimpije, imajo trenutno lepo in trdno prednost pred zasledovalci, a jih v kratkem obdobju čakata dva vroča derbija – s Celjani, ki grejo na reaktivni pogon, in gostovanje pri prerojenih Mariborčanih. Z morebitnimi neuspehi bi si pošteno zaprli pot do naslova, ki jim ga vsi skozi sezono pripisujejo, sploh če upoštevamo, da jih v zadnjem krogu čaka sosedski derbi proti Poplatniku, Jovanu, Pečarju, Babouli, Orbaniću…
Nekaj pa je gotovo – če se hudič boji križa, kot pravi stari rek, se Olimpija boji Brava. In ne bi bilo preveliko presenečenje, če se bo o najbolj zaželeni lovoriki odločalo ravno 24. maja – do globokega sodniškega podaljška. Sodeč po medsebojnih izidih v zadnjih sezonah, bi se lahko nogometaši Olimpije omenjenega datuma še kako bali…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
