Martin Turk v intervjuju za Planet nogomet: “Selektor Mile Aćimović je ‘čudo od človeka’, z Gigijem Buffonom se še vedno slišiva”
Tekst: David Klemenc. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Dober teden dni od zgodovinskega prvenstva mlade reprezentance Slovenije na evropsko prvenstvo do 21 let, ki bo prihodnje leto na Slovaškem, je Planet nogomet obiskal kapetan izbrane vrste in eden najzaslužnejših akterjev v uspešno zaključenih kvalifikacijah. Martin Turk je bil nočna mora za napadalce nasprotnikov, med drugim mu je uspelo, kar je v preteklosti le redkim Slovencem: kultni L’Equipe mu je za neverjetnih 12 obramb v Angersu namenil oceno 8. Kdor ne pozna L’Equipa, velja pojasniti: slednji zelo, zelo nerad deli tako visoke ocene…
“Ne vem, če se sploh dobro zavedamo, kaj smo dosegli,” je Martin Turk tudi po dobrem tednu dni, kolikor je minilo od velikega uspeha, priznal, da se evforija še ni povsem polegla: “Mislim pa, da smo vsi z glavami že kar tam. Na prvenstvu (smeh)!” To ne bo prvi nastop Slovenije na prvenstvu do 21 let, pred tremi leti je na njem že igrala, a ji takrat kot gostiteljici ni bilo treba v kvalifikacija. Tokratna generacija se je kot sploh prva na turnir prebila na igrišču. Toda po besedah talentiranega čuvaja mreže pred začetkom kvalifikacij to ni bil niti cilj, še manj imperativ.
Martin Turk: “Že na drugi temi smo padli na realna tla”
“Na prvem obračunu smo sicer porazili Bosno in Hercegovino, a smo že na drugi tekmi padli na realna tla, ko nas je doma povozila Francija na Bonifiki z 0:4. Polčas je bil 0:1, mi smo poskušali izenačiti, se malo odprli, oni pa so komaj čakali na to in nam zlahka zabili še tri gole. Glede na to, da so imeli ekipo z drugega planeta, smo še dobro šli skozi. Bradley Barcola in Warren Zaire-Emery sta še isti mesec igrala ligo prvakov za PSG in sta zdaj standardna tudi v njihovi članski reprezentanci.” V naslednjem ciklusu so Slovenci premagali Ciper v gosteh in doma močne Avstrijce, in takrat se je po Turkovih besedah nekaj premaknilo v glavah igralcev. “Dve zmagi, takrat smo si rekli: ‘O, mi pa bi lahko nekaj naredili.’ In res je bilo tako, od tistih tekem naprej so začeli apetiti rasti.”
21-letni nogometaš iz Kopra, ki je začel igrati pri Alenu Ščulcu v Dekanih, je takoj zatem brez ovinkarjenja poudaril, da glavni tvorec uspeha sploh ni bil nekdo, ki je z njimi igral na igrišču, ampak tisti, ki jih je vodil ob zelenici. “Mile Aćimović… Mirne duše lahko rečem, da brez njega ne bi bili v tem položaju. On je enostavno ‘čudo od človeka’. Skrbi za nas, ves čas je v stiku z nami, za nas skrbi vedno, ne samo na reprezentančnih zborih. Pokliče igralce pred tekmo, po tekmi, pred zborom, po zboru. Vedno čestita glede klubskih uspehov. Vidi se, da je bil igralec, in ve, kaj storiti v določenih situacijah,” se je legendarnemu Ljubljančanu priklonil Martin Turk in izpostavil še eno od ključnih sestavin na poti k uspehu.
Šešku in Vipotniku bi dali vedeti, da sta del družine
“Na splošno smo kot ekipa zelo povezani. Redno se slišimo, vsak je vesel uspehov soigralcev. Ni čutiti nobenega ljubosumja, res vlada družinski odnos med nami.” Pa bi v to družino pred Eurom U21 sprejeli tudi koga drugega? Koga, ki ga doslej ni bilo zraven? Minule dni se v javnosti pojavljajo vprašanja o tem, ali naj se reprezentanci pridružita tudi dva igralca, ki nista sodelovala v kvalifikacijah, a po starosti izpolnjujeta kriterije za vpoklic. Gre za vroča napadalca Benjamina Šeška in Žana Vipotnika. Mnenje mladega vratarja pa je dokaj jasno: “To ni nekaj, o čemer bi se odločal jaz, nekaj, o čemer bi se odločali mi, nogometaši. To je stvar Nogometne zveze Slovenije in selektorja. Je pa dejstvo, da sta vrhunska igralca in da bi bila ogromni okrepitvi za nas. Kar bo, bo. Če se nam pridružita, ju bomo sprejeli in jima dali vedeti, da sta del te družine, tako kot vsi ostali.”
Baron De Coubertin, znan tudi kot oče modernih olimpijskih iger, je nekoč davno poskrbel za slogan “važno je sodelovati, ne zmagati“, s katerim pa se nekdanji vratar italijanske Parme nikakor ne strinja. “Ne, ne gremo samo sodelovat. Mi hočemo napredovati iz skupine in pika,” je odločno poudaril leta 2003 rojeni Martin Turk. Po Euru U21 pa bitka za SP 2026? “Moje misli so popolnoma usmerjene k evropskemu prvenstvu do 21 let in poljski ligi. Ko to rešimo, bom začel razmišljati tudi o članski reprezentanci. Mislim, da si jo bom nekoč zaslužil.”
Ko je odšel v Parmo, je imel tudi ponudbo Rome
Čeprav je še mlad, je Martin Turk že nekaj časa opazno prisoten v slovenski nogometni medijski sceni. To ni presenetljivo, saj je rodno Primorsko zapustil že pri šestnajstih, ko je odšel v sosednjo Italijo, kjer je v petih letih doživel marsikaj zanimivega. “Imel sem ponudbe Rome in Parme. Rimljani so me želeli kot enega od vratarjev, Parma pa me je želela kot prvega vratarja v tistem letniku. Pokazali so, da verjamejo vame in si me res želijo, zato je bilo lažje sprejeti njihovo ponudbo.” Po kaljenju v U17 in Primaveri se je še kot član slednje pridružil treningom prvega moštva, kjer je po sreči v nesreči in poškodbi tako prvega vratarja, legendarnega Gigija Buffona, kot njegove zamenjave, Simoneja Colombija, dobil priložnost v močni Serie B.
“Ja, po nekem čudnem spletu okoliščin sem dobil priložnost na nekaj tekmah in kasneje obdržal mesto do konca sezone. Nastopil sem na kar 10 tekmah in prikazal solidne predstave.” Deljenje garderobe in sodelovanje z enim najboljših vratarjev vseh časov je bilo za Turka nekako tako, kot da bi se mu uresničile otroške sanje. “Gigi je velikan v vseh pogledih, povezala sva se in mislim, da me je imel kar rad. Večkrat sva se slišala tudi v času, ko sem bil drugje na posoji. Nazadnje sva se srečala letos na eni od tekem, ko ga je eden od soigralcev želel spoznati, pa sem mu to uresničil. Še vedno se slišiva na Instagramu. O njem imam samo najlepše in najboljše mnenje, tako kot o nogometašu kot o človeku.”
Raje sedel v Serie A kot v Serie C
Ker so v Parmi na dolgi od njega pričakovali veliko, so ocenili, da je najbolje, da mlad vratar čim več brani, zato je naslednjo sezono odšel k tretjeligašu, kasnejšemu prvaku lige, Reggiani, kjer pa se ni vse izšlo po načrtih. “To bi lahko bila zgodba o uspehu, saj je ekipa na koncu sezone napredovala. Sam sem začel dobro, ko pa sem se vrnil z enega od reprezentančnih zborov, sem se skregal s trenerjem – težak čudak. Posedel me je na klop, kar me je zelo motilo. Vedel sem, da Sampdoria išče rezervnega vratarja, in če sem že moral sedeti na klopi, sem to raje počel v klubu iz Serie A kot Serie C. Zato sem sprejel to opcijo in odšel tja, kjer me je pričakal trener vratarjev, s katerim sem sodeloval v mladinskem pogonu Parme, glavni trener pa je bil Dejan Stanković.”
Sprememba, ki jo je doživel, je bila velikanska. “Ko sem prišel v Genovo, sem že na parkirišču opazil razliko med ligami – parkirani Ferrariji, Porscheji in Bentleyi. Na igrišču pa se prav tako vidi marsikaj. Ko imaš v kazenskem prostoru igralce, kot so Rabiot, Vlahović, Bremer, Kvaratškelia, Osimhen, takoj opaziš, zakaj so tam, kjer so. Lahko si ne vem kakšen vratarski talent, a za igranje na tem nivoju potrebuješ leta in leta izkušenj. Seveda se da igrati, a mlad vratar se hitro izgubi.”
“Recimo, da sem dovolj zmedel Vlahovića”
Tisto sezono je bila Sampdoria razbita barka, vnaprej obsojena na izpad, zato mu je bilo obljubljeno, da bo vsaj ob koncu sezone debitiral, a se je to zgodilo že prej. “Poškodoval se je golman in dobil sem priložnost. Igral sem sicer nekaj tekem v Serie B, a to, kar me je čakalo, je bil čisto drug svet – debi v Torinu proti Juventusu. Prideš na tisti stadion, vidiš vse te luči in njihove igralce. Tekmo smo sicer izgubili z 2:4, a sem bil vseeno zadovoljen s svojo predstavo. Dajmo reči, da sem pri 11-metrovki toliko zmedel Dušana Vlahovića, da je zgrešil,” se je Martin Turk v smehu spomnil svoje prve prvoligaške tekme.
Čeprav je tisto sezono v dresu Sampdorie zbral le 4 nastope, je bil na zadnjih dveh tekmah (proti Sassuolu in Napoliju) najbolje ocenjen igralec svojega moštva. Ostal je poln vtisov: “Zadnje kolo smo igrali v Napoliju, ko so imeli podelitev pokala za prvaka. To je bilo divje proslavljanje po celem mestu. Čeprav je stadion od letališča oddaljen manj kot 10 kilometrov, smo potrebovali več kot 3 ure, da smo se prebili skozi gnečo.”
Zaradi uspešne polsezone pri Sampdorii se je za preteklo sezono upravičeno nadejal večje minutaže pri Parmi, a se to iz njemu nerazumljivih razlogov ni zgodilo. “Bil sem prisoten na vseh tekmah, a žal na klopi. Mislim, da bi si zaslužil igrati. Iskreno, bil sem razočaran, pričakoval sem več. Januarja sem želel na posojo, bil sem v dogovorih s Celjem, a me klub ni pustil z obrazložitvijo, da potrebujejo močan vratarski duo, če pride do poškodb.” Da tako vseeno ne bo šlo v nedogled, je postalo hitro jasno. Poleti so po javnosti krožile številne govorice. Najbolj vroča je bila tista, da odhaja v Celje, kar pa ni držalo.
“Slišal sem, da se pogovarjam z Mariborom in Celjem, ali celo, da sem že podpisal za Celje, a to ni bilo res. Niti pogovorov ni bilo, kaj šele podpisa. Želel sem čim prej rešiti svoj status in ne čakati do konca avgusta. Imel sem rahlo nezanimivo ponudbo iz portugalske prve lige in ponudbo iz Rucha, ki mi je predstavil projekt, ki vključuje ekspresno vrnitev v prvo ligo in moj razvoj. Čutil sem, da računajo name, zato sem sprejel,“ je Martin Turk pojasnil, zakaj je poleti presenetil številne, ko je na Poljskem podpisal za drugoligaški klub Ruch Chorzow. A sam pravi, da je bila odločitev pravilna, tudi kvaliteta nogometa je na visoki ravni.
Na 8 ur dolgo gostovanje 2000 navijačev
“Poljska druga liga je zelo podobna drugi italijanski, kar se tiče kakovosti – razlike so morda le v niansah. Tukaj je malo manj taktike in malo več fizične igre. Kar sem do zdaj videl v tej ligi, je veliko modernih, novih stadionov, kar me je presenetilo.” Sam ne prebiva v Chorzowu, ampak v 10 minut oddaljenem velemestu Katowice, ki je po njegovih besedah lepo urejeno in cenovno ugodno.
“Igramo na drugem največjem stadionu v državi, ki sprejme 55 tisoč gledalcev. Na tekmah seveda ni vedno poln – najmanj smo jih imeli okoli 10 tisoč, zbere pa se jih tudi do 20 tisoč, kar je lepa številka. Letos smo v ligi z enim od poljskih velikanov, Wislo Krakow, in ker sta tako kluba kot navijaški skupini v odličnih odnosih, pričakujemo, da bo stadion na tem derbiju razprodan.” Martin Turk je doslej odigral 7 tekem, rezultati pa za zdaj niso ravno razlog za prešerno slavje.
“Sezono nismo začeli najbolje, a se bomo dvignili. Cilj je seveda napredovanje. Klub je super organiziran, vse poteka v najlepšem redu. Pohvalil bi tudi navijače – vedno nas spremljajo v velikem številu, tudi na gostovanjih. Igrali smo na popolnoma drugem koncu države, v Gdansku, ki je približno 8 ur vožnje stran, pa jih je prišlo kar 2000. Zaslužijo si Ekstraklaso,” je zaključil Martin Turk, za katerega so tudi na Poljskem že ugotovili, da spominja na Chrisa Martina, frontmana skupine Coldplay: “Joj, ne še vi! To slišim vse prevečkrat (smeh)!“
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
