Planet nogomet obiskal Lun Bončina: Bobne takoj razbil, nogometni talent podedoval po slavnem očetu, zdaj pa lovi hrvaško elito

Planet nogomet je tokrat obiskal fant, ki je po mnenju poznavalcev zelo podcenjen na slovenski nogometni sceni, predvsem pa premalo izkoriščen, kar lepo dokazuje njegova premierna sezona na tujem, v ligi, ki po kakovosti po mnenju številnih ni daleč od naše prve. Tokrat je pred naš mikrofon stopil Lun Bončina, nogometaš hrvaškega drugoligaškega kluba NK Vukovar.

“Mislim, da bi se mi (Vukovar) in Opatija kot vodilni ekipi druge hrvaške lige enakovredno kosali z ekipami slovenske lige. Seveda, če odštejemo recimo Celje, Maribor, Olimpijo, Koper… Zagotovo pa bi parirali ekipam spodnjega dela lestvice. Se pa v ligi dosega manj golov, tereni so težji in igra je zelo moška. Najboljši strelci lige v preteklih sezonah so dosegali med 10-15 golov, kar je nizka številka. A ko sem poskusil ligo, mi je jasno, zakaj je tako,” je pogovor začel 22-letni Vrhničan.

Lun Bončina: “Oče pravi, da sem ga že zdavnaj prehitel”

Govori se, da je Lun Bončina talent za nogomet pobral po očetu, nekoč nogometašu, a bolj znanemu po udejstvovanju na glasbenih odrih. Toda preden je poprijel za mikrofon, je bil Janez Bončina – Benč nadarjen nogometaš, kalil se je pri Olimpiji. “Žal ga nisem nikoli videl igrati, a mi govorijo, da je bil odličen. Sam pa pravi, da sem ga že zdavnaj prehitel,” je priznal Lun Bončina.

No, kar se tiče glasbenega talenta, naj bi bila zgodba malce drugačna. “Pri petih letih sem dobil komplet plastičnih bobnov in jih kmalu zatem razbil. To je bil pa tudi konec moje glasbene kariere,” se v smehu spominja dogodkov iz mladosti, ki so ga še dodatno približali nogometu.

Nogometno se je izobrazil pri Olimpiji, kjer je bil član skoraj vseh selekcij in delil garderobo z nekaterimi znanimi imeni, kot so Svit Sešlar, Marcel Ratnik, Enrik Ostrc, Matija Burin, Adrian Zeljković. Prebil se je vse do članske ekipe, v katero ga je povabil legendarni Srb Savo Milošević. “Imel sem normalen mladinski staž, kako leto mi je šlo dobro, kako leto malo manj, ampak tako je po navadi. Nato me je prvo člansko sezono tedanji trener Savo Milošević povabil na trening. Po le par dneh mi je bila ponujena profesionalna pogodba, ki sem jo brez premisleka sprejel. Na tisto obdobje pod njegovim vodstvom imam zelo lepe spomine. Nato je prišel Dino Skender in nekako ni bilo več prostora zame.” In tako se je začela nekajletna epizoda po slovenskih drugoligaških zelenicah.

Sladko-kisla odločitev

“Odšel sem na posojo v Ajdovščino, a tiste prve pol sezone nisem nekaj dosti igral. Ko sem postal polnopravni član naslednjo sezono, pa je bilo že boljše. Na koncu se pa tam več nisem videl, nekako situacija v klubu me ni navdajala z optimizmom, zato sem se odločil za spremembo okolja in odšel v Lendavo.“ Sladko-kisla odločitev, saj so na koncu Ajdovci postali prvaki, Lendavčani pa končali sezono tik pod vrhom, a vseeno glede tega kaj dosti grenkega priokusa ni bilo: “Ne obžalujem odločitve, nikakor ne, saj se je obema kluboma uspelo uvrstiti med prvoligaše, tako da sem bil iskreno vesel za obe ekipi.”

So pa razočaranja prišla kasneje v vsem znani “aferi”, ko so vodilni v Nafti sprejeli nekaj težko razumljivih potez: “Bil sem prvi strelec lige, seveda sem si želel v prvo ligo z Lendavčani, zato lahko odkrito priznam, da sem ostal razočaran. Pa ne samo jaz, tudi ostali. Med sezono smo ves čas imeli odličen odnos z upravo in trenerjem, obljubljali so nam vse, nato pa so celotno ekipo odslovili in smo vsi morali oditi ter si najti nove sredine,” se je Lul Bončina spomnil poteze uprave, ki še danes buri duhove vseh, ki stiskajo pesti za Nafto.

Vidijo se posledice vojne

Po odhodu iz Lendave se je pisalo o interesu nekaterih slovenskih prvoligašev, a se je na koncu odločil za nekoliko nenavadno opcijo: “V Vukovarju so si me res želeli. Imel sem super sezono v Lendavi, prišli so me gledat na par tekem in ko sem bil prost igralec, so se najbolj potrudili, da me pridobijo, kar je igralo pomembno vlogo, tako da smo se na koncu tudi dogovorili.” Vukovar 1991 letos piše pravljico in vodi v Prvi NL, kar je po kakovosti drugi rang hrvaškega nogometa. Cilji mesta in kluba so zagotovo selitev med elito, a prva asociacija Vukovarja ni nogomet: “Vidijo se posledice vojne, ja. Dosti hiš je še poškodovanih od nabojev, a ravno zato, kar se jim je zgodilo, se čuti dobrota ljudi. Mene kot tujca so toplo sprejeli tako soigralci kot meščani, nobene negativnosti ni. Velika je pripadnost državi.”

“Sam živim v 20 minut oddaljenem Osijeku, saj imam tam nekaj prijateljev, s katerimi smo še prej igrali, zato sem ocenil, da je malo boljše tako, da se aklimatiziram. Mi je pa tudi všeč, ker je malo večje mesto, živahno. Ni sicer veliko kot Ljubljana, a vseeno prijetno mesto,” ki se nahaja tik ob srbski meji, nedaleč od velemest Beograda ali Novega Sada, kar je med mladimi priljubljena vikend destinacija. Nogometaša iz Slovenije bolj kot to zanima nogomet. Če že ima prosto, “se sam raje vračam domov v Slovenijo, kot bi hodil ob prostih dnevih žurat v Srbijo.”

Pogovor je nanesel na vzdušje okoli kluba, kjer doživlja nekaj, kar redko vidimo po ne le evropskih, ampak kar svetovnih zelenicah: “Mi imamo manjši stadion, a je vedno lepo zapolnjen z našimi navijači. A kjerkoli gostujemo, smo ne glede na to, ali zmagamo ali izgubimo, toplo sprejeti z navdušenjem in aplavzi nasprotnikove publike. Ime Vukovar ima posebno težo. To ni le navadno mesto, ampak mesto herojev, simbol ene nacije.”

O odnosu pa toliko: ob kopačkah mimogrede še pokal

Načeli smo temo, ki mnoge zanima. Govora je o tem, ali čuti nogometno domotožje in ga bomo lahko kmalu videli nazaj na slovenskih zelenicah. “Dvakrat bo odgovor ne. Niti pogrešam niti se želim vrniti. Pogrešam prijatelje in soigralce, to seveda, a da pogrešam odnose, ki so v našem nogometu? Nikakor in nikoli. Če se nam uspe z Vukovarjem uvrstiti v prvo hrvaško ligo, je to dovolj velik razlog, da ostanem tu, saj je liga zelo močna, s par vrhunskimi klubi. Raje bom svoje nogometno ime gradil v tujini kot doma,” je bil kritično odločen lanskoletni kralj strelcev druge lige s 17 zadetki v dresu Lendavčanov.

To bi bilo po prepričanju mnogih dovolj odmeven dosežek za vpoklic v mlajšo reprezentančno selekcijo, a si Toni Lun Bončina, kot mu je polno ime, ne dela utvar: “Nikoli nisem bil zraven nobene reprezentance, bi mi pa bilo v ponos. A sem se očitno nekomu zameril, tako da zame mesta ni,” je skrivnostno odgovoril, a prepričani smo, da dosti ljudi iz nogometnih krogov razume, o čemu je govora.

O zgoraj omenjenih odnosih dovolj pove zanimiva anekdota. “Oče je slučajno šel v trgovino po kopačke na moje ime, pa se je prodajalec po imenu spomnil, da ima še nekaj zame z besedami ‘za njega pa imamo še en pokal’. Tako da so mi zraven nogometnih čevljev še dali pokal za najboljšega strelca druge lige, čisto slučajno, po par mesecih, ko je tam stal v skladišču.” No, po tem ga zagotovo razumemo, ko govori o odnosih v slovenskem nogometu in želji se izkazati raje na tujem. Bomo pa zagotovo o Lunu Bončini, trenutno prvemu strelcu vodilne ekipe Prve NL, še slišali…

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#lunbončina