Planet nogomet obiskala Laura Škvorc, ki po hudi noči mori spet uživa v nogometu: “Želim, da ljudje vidijo, kaj vse človek zmore!”

Laura Škvorc, nogometašica ŽNK Primorje Ajdovščina, uteleša nepopustljivost in borbenost, njena zgodba pa priča o tem, da v nogometu, športu in življenju na sploh nikdar ne gre obupati. Pa tudi, če se zdi ovira, ki vam pride na poti, preprosto previsoka. V začetku leta 2024 je Laura Škvorc prestala zahteven dvojni operativni poseg, saj si je poškodovala tako križne vezi v kolenu kot tudi Ahilovo tetivo, tokrat pa obiskala Planet nogomet in s slovensko nogometno javnostjo delila tudi občutke, o katerih zagotovo ni vedno lahko govoriti.

Po izjemno težkem procesu rehabilitacije se je uspešno vrnila na nogometne zelenice in je del ekipe Primorja, ki v tej sezoni igra zelo dobro in je trenutno na tretjem mestu lestvice 1. SŽNL. Z leta 1997 rojeno Lauro Škvorc, pred časom tudi slovensko reprezentantko, smo se pogovarjali o tem, kako je potekalo okrevanje, o vplivu poškodbe na psihično zdravje in o njenih – kot sama pravi – minimalističnih ciljih za prihodnost.

Po težji poškodbi ste se uspešno vrnili na igrišče. Kako bi opisali proces rehabilitacije in svoje občutke ob vrnitvi?

• • • Marsikdo se ne zaveda, kako močno lahko poškodba vpliva na posameznikovo stanje. Ponosno stopam nazaj na igrišče, a proces rehabilitacije še zdaleč ni zaključen. Poškodba me je zaznamovala na več področjih, ki se še zdaj niso zacelila. Kot hiperaktivna oseba sem se morala popolnoma zaustaviti in se učiti stvari na novo – od prvih korakov pa do discipline, ki je od mene zahtevala vsakodnevno prenašanje bolečine. Najmanjši problem je bil vsakodnevno trpeti in se prisiliti izvajati vaje, ki so bile boleče (in še vedno so), kajti fokus je bil, da pridem nazaj na igrišče še močnejša in bolj pripravljena. Največja ovira je bila moja glava. Kako z nasmeškom prihajati na treninge in tekme ter spremljati dekleta, ki so lahko igrale še naprej in se zabavale na terenu? Hkrati si vesel zanje in jim nikoli ne bi privoščil kaj takega, saj veš, kaj si dal skozi, obenem pa moraš sam sebe motivirati in sprejeti, da ta trenutek sam ne moreš početi nekaj, kar te veseli. Si popolnoma nemočen. Sama sem se tudi prvič spoznala s paničnimi napadi, s katerimi se moram še naučiti delovati. Ko sem prvič dobila odobritev, da lahko igram s polno paro in brez kakršnihkoli omejitev, sem iskreno letela po igrišču. To je bila nepopisna sreča. Zakaj? Ker vem, da sem vložila toliko truda, znoja in bolečine, da bi se tako zlahka predala in obupala nad stvarmi, ki so bile pomemben del mojega življenja.

S Primorjem ste se odlično podali v novo sezono. Kje se skriva recept za vaš tako vrhunski uvod v novo tekmovalno leto?

• • • Lep izkupiček, priznam. Sicer nam je žreb šel precej na roko in smo s tekmo v tekmo lahko napredovali, saj so nasprotnice z vsako tekmo bile malenkost težje. Bi pa seveda omenila dobro vzdušje v ekipi in pohvalila vodstvo, ki je res strokovno in stremi k dobremu delovanju kluba. Dekleta smo skozi tekme vedno dovolj dobro sledile napredku in to nas je popeljalo do zmag. Proti ekipam na vrhu lestvice bo potrebno še nekaj dodati, da jim bomo lahko parirali. Mislim, da smo na dobri poti, se pa zavedamo, da še nismo tam.

Vaša ekipa ima letos novega trenerja. Kako se primerja njegov pristop z lanskim in kako se kot ekipa prilagajate novim metodam?

• • • Treningi so res kakovostni in čeprav so eni izmed zahtevnejših, kar sem jih imela v svoji karieri, se jih z veseljem udeležujem. Veliko bazirajo na odločni igri, kjer se mora vsaka igralka potruditi za svoje mesto v ekipi. Ni popuščanja in je zagotovljena zdrava konkurenca. Sama sem si morala priboriti minute in vsaka igralka, ki želi vstopiti na igrišče, mora pokazati, da si to tudi zasluži. S kakovostnimi treningi lahko dokažemo, da sodimo med boljše. Seveda bo potrebno še marsikaj dodelati in kakšne stvari popraviti, ampak menim, da smo na zelo dobri poti. Zaupam trenerju in njegovemu delu. Veselim se dela z njim in menim, da je eden izmed boljših, ki sem jih imela v svoji karieri.

V vaši karieri ste igrali za Krko, Olimpijo, Cerklje in Ljubljano. Kaj ste se naučili v posameznih klubih, kar vam danes največ koristi?

• • • Menjava klubov mi je dala vpogled v različne sisteme iger, osvajanje več različnih pozicij, predvsem pa sem spoznala delo trenerjev, kjer je imel vsak drugačen pristop. Od vsakega sem se nekaj naučila in odnesla kakšno stvar, ki mi še zdaj koristi. Spoznala sem tudi, kako je lahko ključno, ali vas ekipa sprejme ali ne. Moram reči, da se v Primorju izredno dobro počutim in sem vesela, da sta me tako ekipa kot tudi vodstvo zelo lepo sprejela. Počutim se zaželeno, zaradi česar sem izredno hvaležna vsem, ki so del tega kluba.

Poleg nogometa imate bogato izkušnjo tudi v futsalu, kjer ste zbrali 17 nastopov za reprezentanco. Kako bi primerjali oba športa in kako vam izkušnje v futsalu pomagajo na nogometnem igrišču?

• • • Futsal je zelo lepa igra. Definitivno je popolnoma drugačna igra kot na velikem nogometu. Futsal mi je dal malo več poguma za preigravanje, hitro spremembo smeri in predvsem vračanje v obrambo po izgubljeni žogi. Tu sem močna. Ko naredim napako, si jo želim takoj odpraviti. Na žalost pa se že nekaj časa omejujem z igranjem futsala, saj moje poškodbe niso optimalne za to igro. Se veselim, da se vrnem, kajti sama zelo uživam v futsalu in mislim, da mi ustreza ta hitra in eksplozivna igra, saj me to najbolj kreira kot igralko.

Imate pet nastopov za slovensko nogometno reprezentanco. Kakšen je občutek, ko zastopate državo, in kateri trenutki so vam najbolj ostali v spominu?

• • • Že kar dolgo obdobje je za menoj, ko sem igrala za reprezentanco. Spomnim se, da mi je bilo vedno v čast, da so me poklicali, da zastopam državo, saj sem s tem dobila potrditev za svoj trud in delo ter sem bila ponosna, da sem lahko imela možnost nositi državni grb. Moram pa reči, da sem bila vedno pod manjšim pritiskom, saj je bil nivo precej višji kot na klubski ravni. Ko sem zastopala futsal reprezentanco, sem se lažje sprostila, ker je bil nivo nekoliko nižji. Mislim, da je naša reprezentanca velikega nogometa precej vzletela in sem vesela, da nivo raste. Menim, da je ponos, da lahko zastopate državo na takšnem nivoju, in sem ponosna, da sem bila tudi sama del te zgodbe.

Skokoviti razvoj ženskega nogometa v Sloveniji je v zadnjih letih zelo opazen. Kakšen je vaš pogled na to rast in kam bi po vašem mnenju lahko ženski nogomet še napredoval?

• • • Ponosna sem na razvoj ženskega nogometa. Odvija se precej počasi, ampak sem vesela, da se je začelo malo bolj spremljati, oglaševati in dajati tudi več pobude za razvoj ženskega nogometa. Zaslužimo si pozornost in s tem lahko tudi sam ženski nogomet raste. Z gledanostjo dobiva na popularnosti in hkrati s tem lahko razvoj napreduje.

Poletni premiki med klubi in vrnitev po poškodbi pogosto zahtevajo prilagoditve. Kako ste vzpostavili svojo formo in samozavest po vrnitvi?

• • • Za menoj je težko obdobje, ki mi je sicer veliko dalo, ampak tudi marsikaj odvzelo. Še vedno se borim s samozavestjo in veliko delam na tem. Nikoli nisem bila pretirano samozavestno dekle. Poškodba mi je to še dodatno odvzela. Vseeno pa sem z vsakim korakom, ki sem ga delala v smeri, da moje življenje vrnem nazaj na pravo pot, dobila večji zagon za spreminjanje sebe v bolj močno in bolj samozavestno osebo. Vsakodnevno sem posvečala večji delež svojega časa rehabilitaciji, ki me je pripeljala do točke, da sem močnejša, hitrejša in si predvsem zaupam telesni zmogljivosti, ki jo premorem.

Kdo ali kaj vas najbolj motivira v vsakdanjem delu, treningih in tekmah?

• • • Sama se vsakodnevno poskušam motivirati za napredek. Največ lahko postori vsak posameznik sam in s tem stremi k boljšemu sebi. Vseeno pa imam za seboj neprecenljive ljudi, ki mi pomagajo na vseh področjih, in sem jim neizmerno hvaležna, saj so mi v najtežjih trenutkih najbolj pomagali.

Kaj so vaši osebni cilji za prihodnost – tako na klubskem kot reprezentančnem nivoju – in kaj bi radi dosegli v naslednjih letih?

• • • Moji cilji so precej minimalistični. Včasih sem si želela uspeti z nogometom, zdaj pa si samo želim, da uživam in da ljudem okoli sebe dokažem, da sem močna oseba. Želim si biti v prvi vrsti vzor sebi in vzor drugim ljudem, da se lahko po težki poškodbi oseba vrne na igrišče še močnejša in bolj željna te izjemne igre. Želim si dokazati, da sem borben človek in da se je moj trud izplačal. Želim, da ljudje vidijo, kaj vse človek zmore, in se v težkih trenutkih opomnijo, da je možno prebroditi težka obdobja. Najbolj od vsega pa si želim, da bom lahko v prihodnosti tekla brez bolečin in se udeleževala vseh športnih dogodkov, brez da razmišljam, koliko mi bodo noge dopustile, saj mi gibanje predstavlja življenjsko iztočnico.

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#1SŽNL

#lauraškvorc

#ženskinogomet

#žnkprimorje