Kenan Bajrić v intervjuju za Planet nogomet: “Občutek je resnično drugačen, ko naslov osvojiš po toliko letih in celotno Ljubljano dvigneš na noge”
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Ko se je že pripravljal na odhod proti Celju, je prejel klic in se odzval. Kenan Bajrić si je pred težkim gostovanjem Slovana v knežjem mestu, s katerega so, ob igri z igralcem manj, odnesli celo kožo, vzel čas tudi za Planet nogomet. Nekdanji član Olimpije in občasni slovenski reprezentant je v intervjuju z našim novinarjem Nikom Brumnom spregovoril o morebitnem povratku Andraža Šporarja v slovaško prestolnico, predstavah Slovenije na Euru 2024 in obdobju, ko je že razmišljal, da v ekipi bratislavskega ponosa ni več mesta zanj.
Če imamo točen podatek, si izjavil, da bi si Kenan Bajrić še kdaj rad oblekel dres Olimpije. Toda po osvojenem naslovu v pretekli sezoni si podaljšal sodelovanje s Slovanom; morda to pomeni, da želiš do povratka v Ljubljano ostati v Bratislavi, ali je v načrtu še kakšna vmesna postaja?
Tako je, podpisal sem novo pogodbo, saj sem tukaj zadovoljen, v klubu pa so zadovoljni z mano. Mislim, da vrnitev v Olimpijo še trenutno ni v načrtu, ker bi rad še nekaj časa preživel v tujini. Bomo pa videli, kam me bo zanesla moja nogometna pot, če bom do povratka v Ljubljano še zmeraj član Slovana, ali pa me bo pot zanesla kam drugam.
Si presenečen, da imaš pri Slovanu spet tako pomembno, skorajda ključno vlogo v ekipi? Sprašujemo iz tega vidika, ker si bil pred tem kar dve leti posojen Pafosu. Ni ravno najbolj običajno, da je nekdo toliko časa posojen istemu klub…
Če bi me vprašali, ko sem bil na posoji pri Pafosu, če se bom vrnil v Slovan, bi dejal, da se nekako ne vidim več v slovaški prestolnici, kajti dve leti sem bil posojen. V tem času se veliko stvari tudi spremeni, od igralskega kadra do še česa drugega, ampak ko sem se vrnil, sem na pripravah očitno pustil dober vtis in v prejšnji sezoni prikazal dovolj dobre predstave, da sem se uvrstil v idealno enajsterico prvenstva. Posledično je prišlo do situacije, ki je v nogometu dokaj nenavadna, toda jaz sem bil s tem zadovoljen, kot tudi glavni trener in vsi ostali.
Je lepše osvojiti državni naslov v dresu Olimpije po 21 letih ali serijsko zmagovati v slovaškem prvenstvu?
Težko je izbrati. Pri Olimpiji je bil resnično drugačen občutek, ko naslov osvojiš po toliko letih in si ravno ti v tej ekipi, ki ji je to uspelo in je hkrati dvignila celotno Ljubljano na noge. Medtem ko pri Slovanu ni druge poti, saj je osvojitev naslova pogoj, zato nič drugega tukaj ne šteje, kajti potem se lahko borimo za Evropo in nastope v najelitnejših klubskih tekmovanjih. Tukaj enostavno moraš osvojiti, druge opcije ni. Na drugi strani pa je bilo pred tem pri Olimpiji kar nekaj let turbulentnih, zato je bil ta naslov res nekaj edinstvenega. V Bratislavi se naslov vsako leto slavi, kot da je šele prvi, pripravi se velik dogodek, navijači proslavljajo z nami in omenjeno proslavljanje je v veliko veselje tudi nam, igralcem.
Še spremljaš tekme Olimpije oziroma slovenskega državnega prvenstva nasploh?
Seveda. Spremljam vsako tekmo Olimpije, kolikor le lahko, oziroma v slovenskem prvenstvu, če utegnem, kar vsako, saj sem tukaj naredil prve nogometne korake, igral kar nekaj časa, zato mi je samo prvenstvo tudi zelo zanimivo.
Kakšen pa je bil tvoj odnos z Darkom Milaničem? Glede na to, da sta bila najprej tekmeca, nato pa si deloval pod njegovo taktirko?
Res je. Tudi jaz nisem pričakoval, da bo takrat prišel k Slovanu, hkrati pa nisem niti vedel, kaj pričakovati od njega, ker nikoli pred tem nisva imela nobenega stika. Poznal sem ga kot trenerja Maribora, kot nekega rivala iz večnih derbijev. Ko pa je prišel k Slovanu, sva zelo dobro sodelovala, saj mi je odgovarjal kot trener, zato sem z njim potem odšel tudi na Ciper in sva bila tam skupaj še eno leto, tako da sva bila v zelo dobrih odnosih. Meni je predvsem ugajal njegov način treningov in igre, kako on vse skupaj vodi, zato sva ostala zelo dobra prijatelja.
Si spremljal pretekli Euro? Kaj sam misliš o uspehih in predstavah slovenske reprezentance ter romanju tisoče slovenskih navijačev v Nemčijo?
Vse tekme sem spremljal, seveda. Za to, kar je prikazala slovenska reprezentanca, si zaslužijo same pohvale, kajti verjetno pred prvenstvom nihče ni pričakoval takšnega razpleta, da bomo bili tako blizu napredovanja v četrtfinale, če bi morda imeli malce več sreče pri izvajanju enajstmetrovk seveda. Lahko rečem le, da so me pustili brez besed, saj menim da so vsi člani reprezentance dali svoj maksimum. Pohvalo si zaslužijo tudi navijači, kolikor sem spremljal so igralci dejali, da so imeli na vsaki tekmi občutek, kot da igrajo doma. Videl sem tudi posnetke z ulic pred in po tekmi, za kar lahko ponovno izrečem same pohvale.
Kako pa gledaš na končni razplet celotnega prvenstva?
Mislim, da je bila Španija na koncu zasluženo evropski prvak, da so čez celotno prvenstvo pokazali konstantno formo. Medtem ko so preostale večje reprezentance nihale, so oni držali določen nivo.
Z Andražem Šporarjem sta si slačilnico delila pri Olimpiji, nato pa še pri Slovanu. Sedaj se ponovno omenja, da bi se Andraž lahko vrnil na Slovaško. Kako ti gledaš na to? Bi si ga ponovno želel za soigralca?
Res je. Z Andražem sva kar nekaj časa preživela skupaj v Olimpiji, nato pa tudi pri Slovanu, preden je on odšel na Portugalsko k Sportingu. Vsekakor bi si vsak želel imeti takšnega igralca v ekipi, definitivno si tako navijači kot tudi jaz želimo, da bi se vrnil v Bratislavo, če obstaja kakršnakoli možnost, tako da upam na dober razplet. Če pride do prestopa, bom imel tukaj ob sebi še enega prijatelja, s katerim se bom lahko družil, zato upam, da se zadeva na koncu poklopi in se morda vrne k Slovanu.
Nekaj časa ste bili v moštvu skupaj trije Slovenci, sedaj pa si edini. Je občutek drugačen?
Sestava moštva se spreminja iz sezone v sezono. Ko smo bili trije, sta bila tukaj še Žan Medved in Alen Ožbolt, ampak zmeraj je v ekipi nekaj nogometašev iz Balkana, zato je atmosfera zelo dobra, ker praktično nikoli nisi osamljen in glede tega res ni problema.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
