Planet nogomet je obiskala članica avstrijskega prvaka St. Pöltna Izabela Križaj: Od plesnih soban do zelenic elitne lige prvakinj
Tekst in foto: Urban Lesjak
Nogometna pot Izabele Križaj je zgodba o predanosti, vztrajnosti in pogumu stopiti iz cone udobja. Ko je nekoč plesala balet in hip-hop, si morda niti sama ni predstavljala, da bo leta kasneje tekmovala na evropski nogometni sceni. Danes nosi dres avstrijskega St. Pöltna, ekipe, ki redno nastopa v ligi prvakinj, in se kot ena izmed najbolj perspektivnih slovenskih nogometašic dokazuje na tujem. A pot do tega trenutka ni bila vedno lahka – od igranja v fantovski ekipi, napornega študija fizioterapije do odločilnega koraka v tujino, kjer zdaj gradi svojo profesionalno kariero.
Z Izabelo Križaj smo se pogovarjali o prehodu iz slovenske lige v avstrijsko, prilagajanju na višjo raven nogometa, njenem pogledu na ženski nogomet, pa tudi o tem, kako se spopada s pritiski in kaj jo žene naprej. Za Planet nogomet je brez dlake na jeziku razkrila, kako pomembni so disciplina, samozavest in podpora najbližjih – ter zakaj je, kljub vsemu, zmaga vedno najslajša tedaj, ko dokažeš, da zmoreš.
Začniva za ogrevanje z nekaj klasičnimi vprašanji. Kdaj in kako ste se začeli ukvarjati z nogometom? Najprej ste se, kolikor vem, ukvarjali s plesom, če se ne motim, baletom. Kdo vas je potem navdušil za nogomet in ali ste že takoj vedeli, da si želite s tem ukvarjati bolj resno, ali ste želeli igrati samo za “dušo”?
Z nogometom sem se začela ukvarjati pri 12 letih, in sicer pri fantovski ekipi NK Vipava. Pred nogometom sem res se intenzivno ukvarjala z plesom (balet in hip-hop). Sem pa že od otroštva igrala z bratom in prijatelji nogomet na igrišču. Mlajši brat je nato začel trenirati in seveda sem mogla potem začeti tudi jaz (smeh). On je tisti, ki me je navdušil. Na začetku, ko sem igrala s fanti, mi je to predstavljajo samo zabavo in sprostitev, šele kasneje čez 2-3 leta, ko se je ustanovila ženska ekipa v Ajdovščini, sem začela nogomet jemati kot resno stvar.
Ste se v mladosti morali soočati s kakšnimi posebnimi izzivi, saj nogomet med dekleti v Sloveniji še ni bil tako zelo priljubljen in ste ga skoraj vse igralke morale začeti trenirati skupaj s fanti? Zadnje čase se to izboljšuje, ampak vseeno: kako vidite razvoj ženskega nogometa pri nas? Se naredi dovolj za razvoj in promocijo le-tega, ali bi se lahko storilo več?
Fantje iz moje ekipe so me vedno lepo sprejeli. Bolj so bili nasprotniki, ki so se mi kdaj posmehovali, češ kaj ta punca tukaj dela. Slovenski ženski nogomet se zaradi pomanjkljive podpore razvija počasi. Ostajajo 2-3 ekipe, ki so konkurenčne tudi ekipam iz drugih, boljših lig. Premalo je poudarka na finančni podpori in promoviranju. Če ne bo prišlo do sprememb, bo tudi v nadaljnje žal tako.
Kako po navadi poteka vaš dan kot profesionalna nogometašica in kaj vas motivira, da vsak dan dajete svoj maksimum? Je potrebno veliko odrekanja?
Moj dan vedno začnem z dobrim zajtrkom, medtem pa razmišljam, kakšen je moj plan za sledeči dan (kdaj imam trening, kaj bom delala po treningu,…). Nekako si načrtujem ves dan v glavi, da sem čim bolj produktivna. Ne morem več govoriti o motivaciji. To je moja služba, moj način življenja. Bolj kot motivacija je pri meni pomembna disciplina. Nemotiviranost ob težkih trenutkih privede velikokrat do tega, da na primer treninga ne narediš na 100% oziroma ne daš svojega maksimuma. Meni je samoumevno, da naredim vse na 100% in da poskušam biti vsak dan boljša, ne samo v nogometu, na vseh področjih. Pri vseh stvareh je potrebno odrekanje, ampak nimam občutka pri sebi, da se moram stvarem odrekati. Čeprav igram v tujini, še vedno najdem čas, da obiščem družino in prijatelje.
Ob igranju nogometa za ŽNK Olimpija in slovensko žensko reprezentanco ste obiskovali tudi Univerzo na Primorskem, kjer ste na Fakulteti za vede o zdravstvu obiskovali program fizioterapija. Ta program ste po pripravništvu na URI Soča ter opravljenem strokovnem izpitu tudi uspešno zaključili in s tem postali diplomirana fizioterapevtka. Kako naporno vam je bilo usklajevati vse treninge, tekme in šolo? Verjetno vam je po uspešno končanem šolanju kar precej odleglo?
Definitivno je bilo obdobje, ko sem igrala in delala pripravništvo, eno izmed najtežjih mesecev mojega življenja. Biti pripravnik v najboljšem rehabilitacijskem centru v Sloveniji je že samo po sebi naporno. Po osmih urah učenja, izvajana toliko različnih terapij in samostojnega dela s pacienti, sem šla takoj na trening, kjer sem mogla biti fizično in mentalno pripravljena. Po treningu pa učenje, pisanje poročil in priprava fizioterapevtskih načrtov za naslednji dan. Moram pa priznati, da mi je bilo obdobje na URI Soča zelo všeč. Mentorji so me tudi zelo podpirali, tudi pacienti so velikokrat gledali tekme in smo vsak ponedeljek malo poklepetali o sodniških odločitvah (smeh). Po opravljenem strokovnem izpitu mi je zelo odleglo, končno sem malo zadihala.
Poleti ste se iz Olimpije preselili v sosednjo Avstrijo k devetkratnim državnim prvakinjam iz St. Pöltna. Kako bi opisali svoje občutke ob prestopu? Kako so novico o prestopu sprejeli starši in prijatelji? Pa tudi razdalja med St. Pöltnom in domačo Vipavo ni tako velika, kar vam verjetno omogoča obisk domačih, ko imate kakšen prost dan?
Občutki ob prestopu so bili zanimivi. Kar naenkrat mi je zvonil telefon z vseh strani. Do mene je tudi prišla informacija, da noben ni pričakoval, da bom jaz šla kdaj v tujino. A razlog, zakaj nisem odšla že prej, je bila ravno šola. Hitela sem z diplomo in pripravništvom, sedaj lahko z lahko glavo uživam v nogometu in imam zagotovljeno, da po končani karieri takoj začnem fizioterapevtsko kariero. Najpomembnejše osebe v mojem življenju so mi seveda pomagale pri odločitvi, tako da zanje moj prestop ni bila velika novica. Korak v tujino in to k ekipi, ki nastopa zadnja leta v ligi prvakinj, je nekaj posebnega. Ko imamo prost dan ali dva, se skoraj vsakič pripeljem na obisk.
Nogomet v Avstriji se v primerjavi s tistimi v Sloveniji verjetno razlikuje. Kje so največje razlike?
Odnos igralk in hitrost igre. Ni prostora za napake.
Zadnje čase se je začelo več govoriti tudi o pomenu duševnega zdravja med profesionalnimi športniki. Kako pomemben je za vas mentalni trening poleg fizične pripravljenosti in kako se spopadate s pritiski ter pričakovanji, ki jih prinaša profesionalni šport?
Zdi se mi smiselno, da se vedno več o tem govori in da je vedno več psihologov vključenih v ekipne športe. Ne vem, sem zelo samozavestna oseba. Ne obremenjujem se s pritiski, tekmujem sama s seboj.
St. Pölten si je z zmago v državnem prvenstvu zagotovil igranje v kvalifikacijah za ligo prvakinj. Tekme vaše kvalifikacijske skupine so se igrale v Gruziji in obe tekmi ste zmagali – najprej proti Neftchi Baku (5:0) in nato še proti KFF Vllaznia (1:0). S tem ste si priigrale uvrstitev v dodatne kvalifikacije. Usoda je hotela, da ste pri žrebu za nasprotnice dobili ravno ŽNK Mura Nona, ki so vam bile kot bivši igralki Olimpije vedno glavne konkurentke za naslov. Kakšne so bile vaše misli ob žrebu? Verjetno je bilo prisotno veselje, ker ste se “vrnili” v domovino in so vas prišli s tribune podpirati domači ter prijatelji in tudi malo žalosti, ker je to pomenilo, da se nekdo od “slovenskih predstavnikov” ne bo uvrstil v ligo prvakinj.
Sprva nisem mogla verjeti, da smo dobile Muro (smeh). Žreba nisem spremljala, saj sem bila na poti. Nato dobim klic od bivše soigralke (Sare Makovec, ki je medtem prav tako podpisala za St. Pölten, op. a.), s katero sva še pred meseci igrali za Olimpijo in najprej sva se samo smejali. Veselila sem se, saj sem lahko odigrala tekmo “doma”. Tudi poznam določene igralke kako igrajo, kam driblajo… To ti vsekakor olajša delo.
Kako vam je bilo z novim klubu ponovno igrati proti stari znanki Muri? Poleti 2022 ste se jim skoraj pridružili, a ste si na koncu premislili in ostali v Ljubljani pri Olimpiji. Zdaj pa ste z novim klubom proti njim igrali za uvrstitev v ligo prvakinj. Motivacije vam več kot očitno ni primanjkovalo, saj ste zadeli na obeh tekmah, a so vam na vašo žalost tisti gol v Murski Soboti razveljavili. Glede na to, da so vam bile igralke Mure včasih največja konkurenca, je bila uvrstitev v ligo prvakinj preko njih verjetno samo še slajša?
Občutki so bili fenomenalni, saj sem se takoj po selitvi v tujino uvrstila na največje možno tekmovanje in seveda prispevala tudi gol. Zmaga ni bila zaradi tega nič slajša, saj bi tudi slovenski ekipi rada privoščila, da se uvrsti na veliko tekmovanje.
V dodatne kvalifikacije za uvrstitev na evropsko prvenstvo, ki se bo odvijalo letos v Švici, se je uvrstila tudi slovenska reprezentanca. Žreb vam je, zanimivo, namenil Avstrijke, kjer seveda igra tudi nekaj vaših zdajšnjih klubskih soigralk. Vpoklic v reprezentanco ste prejeli tudi vi, a žal zaradi poškodbe prve tekme niste igrali. Kako ste se počutili, ko ste lahko samo nemočno opazovali soigralke, kako se borijo na igrišču?
Seveda sem bila žalostna, ker ekipi ne morem pomagati, ampak poškodbe so sestavni del športa. Sem pa potem igrala drugo tekmo.
Koliko vam pomeni podpora vaše družine in prijateljev ter kako pomembni so za vas navijači in njihova podpora? Pred kratkim ste reprezentantke v sodelovanju s Telekomom za njihov socialna omrežja posnele več krajših videoposnetkov. V enem ste s soigralkami govorile o neprimernih in včasih celo žaljivih besedah ter komentarjih, ki ste jih dobile tekom kariere. Vi ste omenili, da so vas označili za opico, kar lahko žal potrdim, saj sem bil tudi sam prisoten na tej tekmi. Kljub temu – imate tudi kakšen lep spomin na druženje z navijači, ki vam je ostal v srcu?
Podpora najbližjih mi pomeni največ. Kaj je lepšega kot narediti starše ponosne. Tudi ko zagledaš družino in prijatelje na tribuni, nekaj najlepšega. Navijači so tudi pomembna podpora. Želim si, da bi bilo na nogometnih tekmah več navijačev, ne pa samo “gledalcev”. Omenjeni incident? Tega ne bom pozabila nikoli (smeh). Ampak mi je bilo smešno. Mene to ne gane, še posebno, če potem na tekmi zabijem gol, se bom še veselila kot opica (smeh). Za navijače si vedno vzamem čas, vsi spomini so lepi. Ko pridejo po tekmi mlajša dekleta in te vprašajo za avtograme in selfije. Občutki so čudoviti.
Pa zaključiva ta prijeten pogovor s kakšnim nasvetom, ki bi ga dali mladim dekletom, ki sanjajo o profesionalni nogometni karieri.
Verjemi vase in zaupaj v svoje sposobnosti. Pomembno je, da se zavedaš svojih sposobnosti. Da verjameš vase, da ne obupaš ko pridejo slabi dnevi (slabe tekme, poškodbe, nemotiviranost). So tudi ljudje ki dvomijo vate, to je zame najboljša motivacija.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
