Žan Žužek po selitvi iz vročega Barija v še bolj vročo Ankaro za Planet nogomet: “Taksist mi je že obljubil, da me bo vozil zastonj”

Objavljeno 20. avgusta 2024 19. avgusta 2024

Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: Genclerbirligi

Žan Žužek, slovenski obrambni nogometaš, je z nedavnim debijem v Turčiji uradno začel svojo tretjo sezono v tujini. Po mešani izkušnji v Italiji, kjer je igral za Bari, je letos poleti prestopil v vrste enega v zadnjih desetletjih najbolj prepoznavnih turških klubov – Genclerbirligija iz Ankare.

“Bari je bil moj prvi stik s tujino in ko potegnem črto, sem zadovoljen predvsem z vidika pridobljenih izkušenj. Prva sezona je bila odlična, kot novinci v ligi smo prišli vse do finala dodatnih bojev za preboj med elito, kjer so nas sekunde ločile od napredovanja v Serie A. Nato pa se nam v drugi sezoni nikakor ni izšlo. Kljub vsem težavam sem vesel, da smo na koncu v playoutu uspeli rešiti drugoligaški status,” je v intervjuju za Planet nogomet Žan Žužek v nekaj besedah svojo italijansko avanturo.

V italijanski Bari je prišel iz mirne Slovenije, kar je bil zanj pravi kulturni šok. “Logično je, da je bil kulturni šok, ko prideš iz mirne Slovenije na vroč jug Italije. Življenje je bilo tam zame sprva kot na nekem drugem planetu – kaos z vseh strani, od prometa do navijačev in nasploh načina življenja. A ko se enkrat privadiš, ugotoviš, da to sploh ni slabo – ogromno priložnosti za izlete in seveda fantastična italijanska kuhinja,” se spominja 27-letnik, ki ne skriva, da je na Apeninskem polotoku ne glede na nogometni status užival. A dobro življenje gor ali dol, prišel je trenutek, ko je želel narediti korak naprej v karieri, korak proti neprimerno večji minutaži na nogometnih zelenicah.

Žan Žužek: “Vrnitev domov ni bila realna opcija”

Ko je postalo jasno, da bo po sezoni iskal nov izziv, ponudb ni manjkalo. Govorilo se je o vrnitvi domov, v klube kot sta Celje in Olimpija, omenjalo se je Osijek, nizozemski Willem II in še kdo bi se našel. “Res je, ponudb je bilo kar nekaj, a ko sem se enkrat navadil na kaos, je bila večmilijonska Ankara edina logična poteza,” pravi v smehu. “Vrnitev domov ni bila realna opcija, čeprav sem prejel zelo mamljivo in konkretno ponudbo. A menil sem, da še ni pravi čas za vrnitev. Seveda pa sem ponosen in vesel vsakega klica, tudi če bi to bil kak domači četrtoligaš.”

Po opravljenem prvem delu priprav z Barijem se je hitro pojavila priložnost za prestop v turško prestolnico, kjer se je posel hitro zaključil: “Že po prvih minutah sestanka in predstavitve me je stvar zelo pritegnila. Obe strani sta hitro videli, da je to prava poteza.”

Genclerbirligi je velik klub z dolgo tradicijo, pod vodstvom legendarnega predsednika Ilhana Cavcava je veljal za enega stabilnejših turških klubov, večkrat je igral v finalu turškega pokala in bil udeleženec evropskih tekmovanj. “Čeprav se je po njegovi smrti marsikaj spremenilo, se še vedno čuti njegov vpliv. Klub ima vrhunski trening center, imenovan po njem, in moram priznati, da sem bil ob prihodu pozitivno šokiran. Pet igrišč, dva bazena, savne, restavracija, ogromen fitnes in stanovanja za igralce – stvari so na vrhunskem nivoju. Seveda si želimo, da se klub kmalu vrne tja, kamor spada – v turško Superligo.”

Žužek opozarja, da turška druga liga ni lahka. “Kar sem uspel slišati in videti, je stvar na zelo visokem nivoju. Igralci so kvalitetni, hitri, borbeni, infrastruktura pa je na nivoju bogatejših evropskih lig. Kar nekaj ekip ima supermoderne stadione s kapaciteto okoli 30 tisoč.” Vodstvo Genclerbirligija ne skriva ambicij: “Seveda, vrnitev v prvo turško ligo je naš glavni cilj. Letos si želimo najmanj play-off, kjer bomo poskušali doseči ta cilj.” Prvi vtisi o Ankari, v kateri živi skoraj 6 milijonov ljudi, so pozitivni. “Ogromno mesto, mislim, da je 10-15 krat večje od Ljubljane in Barija. Ogromno norosti na cestah, vse je malo divje, a vseeno imam občutek, da je zelo urejeno. Ogromno se gradi modernih stanovanjskih naselij.”

Kot Mitja Viler

V klubu mu pomagajo pri prevozu in nastanitvi, saj se mu bo kmalu pridružila partnerica Kaja. “Po treh dneh so mi ponudili možnost klubskega avtomobila, a po tem, kar sem videl, kako vozijo, sem se odločil, da bom prve mesece raje uporabljal taksiste,” pove v smehu. “Eden od taksistov me je takoj prepoznal: ‘You are a new player’, in izgovoril moj priimek z zanimivim naglasom. Kot navijač mi je obljubil, da me po vsaki zmagi zastonj odpelje domov s stadiona.” Trenutno še živi v klubskem centru, kjer imajo novi nogometaši in člani mladinskega pogona možnost bivanja, dokler ne najdejo primerne nastanitve. “Drugi teden imam ogled stanovanja in mislim, da se bom hitro preselil. Cene so zelo ugodne, sploh v primerjavi s Slovenijo. Tukaj imam 150 kvadratov novo stanovanje v varovani rezidenci za ceno (1300 €), za kar bi v centru Ljubljane morda dobil staro garsonjero.”

Čeprav je že nekaj časa odsoten s slovenske nogometne scene, jo še vedno redno spremlja. “Kot vsa zadnja leta ne bom odkril tople vode, če rečem Celje, Maribor, Olimpija… Bravo se zelo dviga, Mura standardno toplo-hladna, tu je pa seveda vedno še moj Koper, ki zna presenetiti. Me pa nekoliko žalosti strmo padanje Domžal, a vseeno verjamem, da se bodo skozi sezono dvignili.” Žan Žužek se pošali, da je postal kot nekdanji Koprčan z dolgoletnim mestom v mariborski garderobi Mitja Viler. “Ja, res je, spremljam vse športe, ki obstajajo, najbolj vneto pa naše ekipe in posameznike,” pravi.

Zadovoljen je z olimpijskimi igrami, a ga najbolj jezi 4. mesto rokometašev: “Če nas po domače povedano ne bi pokradli v polfinalu, sem prepričan, da bi šli na zlato.” Znan je tudi po tem, da nešteto noči prebije ob gledanju NBA in NFL. “Uf, res je to kar neka obsedenost,” pravi navijač LeBrona in Lakersov. Vendar ga ne moti, če njegovim Jezernikom kdaj ‘zagodeta’ Dallas in slovenski košarkarski superzvezdnik Luka Dončić. “Bil sem izjemno vesel prstana njegovega someščana Vladka Čančarja…”

“Imeli smo vrhunsko ekipo”

In če se sprašujete, zakaj someščana, 27-letni Domžalčan hitro razjasni: “Koprčan sem že v srcu, čakam pa, da se norija na obalnem nepremičninskem trgu umiri, pa bom tudi uradno preseljen.” Čeprav je poleti 2022 zapustil Koper, ima tam še vedno v najemu stanovanje, kjer veliko časa preživi njegova partnerica Kaja, saj na obali študira na fakulteti za management in bo kmalu magistrirala. “Definitivno planirava s Kajo živeti v Kopru, saj sem se v to mesto enostavno zaljubil. Tukaj sem prvič začel igrati nogomet na malo drugačen način kot v domačih Domžalah.”

Prvo leto je igral v drugi ligi, nato pa dve sezoni v prvi ligi, kjer mu je zadnja ostala v večnem spominu. “Imeli smo vrhunsko ekipo (Rajčević, Colley, Parris, Balta, Barišić, Kotnik, Novoselec, Golubović, Guberac, Tičić itd.) in prepričan sem, da bi se, če bi tista ekipa ostala skupaj dve sezoni, redno uvrščali v skupinsko fazo konferenčne lige ali celo lige Europa.”

Zanimivost je, da je bil Koper že položen v njegovo nogometno zibelko. “Da sem začel trenirati nogomet, je odgovoren moj velik prijatelj Luka Badžim, saj je v tistem obdobju njegov oče, priznani nogometni strokovnjak in sedanji trener Izole Vlado Badžim, vodil ekipo Domžal. Ker je Luka veliko časa preživel pri njem, sva se spoznala že kot 9-, 10-letna mulca in začela brcati žogo. Tako se je moja nogometna zgodba začela – zaradi Koprčana,” je zanimivo anekdoto razkril Žan Žužek, ki je pred odhodom na tuje v slovenskem državnem prvenstvu odigral 131 tekem, hkrati se je 9-krat vpisal tudi med strelce.

Kot mladinec in kadet je zabil celo 40 golov, kar je brez dvoma zajetna številka. Toliko bolj za branilca, čeprav je treba vedeti: še ko je leta 2019 zapustil Domžale, so ob Kamniški Bistrici zapisali, da jih zapušča nogometaš sredine igrišča…

Preberite še

Lagal bi, če bi rekel, da ne

Kasneje sta bila Žan Žužek in Luka Badžim še soigralca v mlajših reprezentančnih selekcijah in Kopru, še vedno pa sta nerazdružljiva. “On je isti kot jaz, obožuje ameriške športe,” doda. Skoraj tragična anekdota, kot jo imenujeta, pa se je zgodila, ko sta se pred časom s partnericama (srčna izbranka Luke Badžima je Nuša Fegic, hčerka legendarnega primorskega nogometaša Adriana Fegica) odločila obiskati Florido in si ogledati tekmo. “Mislila sva, da se nama bodo uresničile sanje, ko bova videla idola Toma Bradyja v živo na tekmi Tampa Baya proti New Orleansu. Naletela sva ravno na eno redkih njegovih tekem, ko ni dosegel niti enega touchdowna in so izgubili z 0:9,” se smeji Žužek: “Ampak kljub temu je bila izkušnja fenomenalna.”

Kaj bo prinesla prihodnost, še ne ve, a se ne želi preveč obremenjevati. “Ambicije morajo biti, ampak ne z glavo skozi zid. Počasi in kvalitetno oddelati sezono ter biti optimist.” In ali razmišlja o slovenski reprezentanci, ki je letos navdušila Evropo in svet z izjemnimi nastopi na letošnjem razburljivem evropskem prvenstvu v Nemčiji? “Lagal bi, če bi rekel, da ne. Bil sem član mlajših selekcij in z veseljem bi želel stopiti tudi na najvišjo stopničko. To mora biti cilj vsakega, ki se kdaj loti katerega koli športa,” je pogovor za Planet nogomet zaključil Žan Žužek.