Hrvaški strokovnjak Dino Julardžija za Planet nogomet tudi o renesansi slovenskega nogometa: “Imate velik potencial za prihodnost!”
Vir fotografije: Instagram
Slovenski in hrvaški nogomet imata kljub skupni zgodovini in geografski bližini precej razlik, ki se odražajo predvsem v načinu dela z mladimi igralci, infrastrukturnih zmogljivostih in dosežkih na mednarodni ravni. Medtem ko je Hrvaška s svojo reprezentanco in predvsem nogometnima akademija Dinama iz Zagreba in splitskega Hajduka ustvarila močno blagovno znamko in igralce svetovnega formata, Slovenija po dolgem obdobju “zatišja” šele v zadnjih letih spet intenzivno krepi svojo prisotnost na evropskem nogometnem odru ter predvsem vzpostavlja trden sistem za razvoj mladih talentov.
O tem, kaj se lahko slovenski nogomet nauči od hrvaškega, kako delo z mladimi igralci dvigniti na višji nivo in katere so ključne razlike med obema nogometnima sistemoma, smo se pogovarjali s priznanim hrvaškim trenerjem Dinom Julardžijo, ki iz prve roke pozna prednosti in izzive obeh nogometnih okolij.
Dino Julardžija je oktobra prevzel vodenje nogometne akademije hrvaškega kluba NK Varaždin, pred tem pa se je kar 15 let dokazoval v mladinskem pogonu Dinama iz Zagreba, kjer je sodeloval pri vzgoji in razvoju številnih kasneje mednarodno gledano uspešnih nogometašev. Kasneje ga je trenerska pot zanesla tudi v Savdsko Arabijo, kjer je bil med drugim tudi športni direktor Al Fateha, ko je slednjega vodil legendarni Slaven Bilić.
Naš tokratni sogovornik je ljubezen do nogometa prenesel tudi na sina Edina, ki smo ga pred časom gledali v dresu Domžal, trenutno pa 23-letni vezist nosi dres Mure iz Murske Sobote.
Kako vi kot nogometni delavec, ki ste na nek način zaradi sina povezani tudi s slovenskim nogometom, gledate na zadnje uspehe Slovenije?
Seveda sem vesel, da je sin prišel v Slovenijo, saj slovenski nogomet raste iz leta v leto. To dokazujejo uspehi na reprezentančni ravni, pa tudi zdaj na klubskem – konferenčna liga je dober primer tega. Zmagi Olimpije in Celja v drugem krogu tekmovanja dokazujeta, da se slovenski nogomet razvija v pravo smer, zato mi je še posebej v veselje, da je Edo izbral prav slovenski nogomet. To je zanj idealno okolje, da se razvija in raste v nogometnem smislu.
Kako na Hrvaškem gledajo na slovensko nogometno renesanso? Je zaznati, da se je spoštovanje v očeh hrvaške javnosti dvignilo?
V nogometnih krogih se veliko govori in piše o – kot ste se izrazili – renesansi slovenskega nogometa. Uspehi v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo in nastopi na turnirju v Nemčiji so pritegnili pozornost tudi na Hrvaškem, kjer mnogi navijajo za Slovenijo. To je razumljivo, saj v Sloveniji igra veliko hrvaških nogometašev, Slovenija pa je vedno zanimiva država z vidika športnega rivalstva, ki nas športnike spodbuja k najboljšim rezultatom.
Kaj menite, da je glavni razlog za preporod slovenskega nogometa?
Sistematično in strokovno delo je opazno pri klubih in posredno tudi v reprezentanci. Čeprav reprezentanca ni neposreden odraz dela v klubih, saj večina reprezentantov igra v tujini, so prav slovenski klubi tisti, ki jim omogočajo, da dosežejo mednarodni status. Uspehi Celja in Olimpije v Evropi dokazujejo, da slovenski klubski nogomet napreduje. Olimpija je že lani pokazala, da ima močne temelje, in očitno so trenerji v Sloveniji strokovno usposobljeni za razvoj igre in igralcev. Na tej poti bi morali le nadaljevati.
Bi lahko potegnili kakšne konkretne vzporednice med hrvaškim in slovenskim nogometom? Kaj imata skupnega, kje so največje razlike?
Če primerjamo hrvaški in slovenski nogomet, sta si precej podobna. Obe državi proizvajata igralce in jih prodajata na tuje trge. Obe delujeta v skromnih pogojih, a kljub omejenim sredstvom uspešno ustvarjata kakovosten nogomet. Individualna kakovost hrvaških igralcev je nekoliko višja, zato so hrvaški igralci na tujih trgih bolj cenjeni. To je predvsem zasluga hrvaške reprezentance in Dinama, ki je ustvaril prepoznavno blagovno znamko kakovostnih igralcev. Slovenija je na tej poti šele na začetku, saj slovenski igralci v tujino odhajajo še v fazi dokazovanja. V smislu strokovnosti in znanja pa sta si nogometa precej enakovredna, v moštveni igri in taktiki pa bi morda celo našli več prednosti v slovenskem nogometu.
Menite, da bodo hrvaški klubi v prihodnje bolj pozorni tudi na mlade talente v Sloveniji?
Hrvaška ima zagotovo dovolj talentov, vendar, kot pravijo, je pri sosedih trava vedno bolj zelena. Tako bodo hrvaški klubi, prepričan sem, v svoje vrste zagotovo pritegnili tudi nekatere mlade, nadarjene slovenske igralce.
Kaj bi se slovenski nogomet lahko naučil od hrvaškega in kaj bi bilo predvsem vredno posnemati, ko gre za delo z mladimi nogometaši?
Kot sem že omenil, se v Sloveniji dobro dela, trenerji in nogometna infrastruktura so na pravi poti. Dobro delo poteka na vseh starostnih nivojih, tako na klubskem kot na reprezentančnem nivoju. Slovenija ima urejeno selekcijo in razvoj igralcev, zato ni potrebe, da bi v tem pogledu prevzemali karkoli od Hrvaške.
Pri Dinamu nase opozarja nekaj mladih Slovencev: Mark Kerin, Sven Šunta, Deen Okanović. Kakšno mnenje imate o njih?
Trije igralci, ki ste jih omenili – Mark Kerin, Sven Šunta in Din Okanović – so res veliki talenti. V Dinamo so prišli v letih 2007 in 2009, treniral sem jih in imel privilegij sodelovati pri njihovem prestopu. Vesel sem, da sem prispeval k njihovemu nogometnemu razvoju in da so zdaj del slovenskih reprezentanc. Spremljam jih in me res zanima njihov razvoj. Poznam kolege, ki delajo kot selektorji in trenerji pri Nogometni zvezi Slovenije, zato verjamem, da bo slovenski nogomet rasel skupaj s temi nadarjenimi igralci. Generacija 2007, v kateri igrata Kerin in Šunta, je zelo obetavna. Spremljam tudi nekatere druge igralce, kot so David Pejičić (Udinese), Niko Osterc (Maribor) in Dominik Drobnič (Parma, prej Bravo). Slovenija ima velik potencial za prihodnost, in upam, da bomo mnoge izmed teh igralcev gledali v največjih evropskih ligah.
Ste bili kdaj blizu temu, da bi delovali v Sloveniji?
Bil sem blizu selitve v Slovenijo in pogovarjal sem se z dvema kluboma. Eden igra v 2. SNL, a cilja na prvo ligo, pri drugem bi se ukvarjal z mladimi nogometaši. Med čakanjem na končni dogovor se je pojavil NK Varaždin s konkretno ponudbo. Z ljudmi iz Slovenije smo se prijateljsko dogovorili, da morda v prihodnosti še pride priložnost za sodelovanje. Zdaj sem v Varaždinu, kjer se počutim zelo dobro in kjer vsi skupaj delamo odlično. Z veseljem bi nekega dne delal v slovenskem nogometu.
Vaš sin igra v Sloveniji. Kakšno je njegovo mnenje o slovenskem nogometu? Je bil presenečen nad tem, kar ga je pričakalo tukaj?
Edo je že drugič v Sloveniji. Prvič je bil v Domžalah, kjer se je počutil kot doma, zdaj pa je pri Muri, kjer je prav tako dobro sprejet. Popolnoma je zadovoljen z vsem, dela z veseljem in mislim, da je to odlična izbira za njegovo prihodnost.
Kje bi morali obe državi narediti največji korak naprej, da bi bili še bolj konkurenčni v mednarodnem merilu? Vemo, da je problem infrastruktura, ne samo stadioni, tudi pogoji za delo.
Vedno se da narediti še bolje, tako v nogometnem svetu kot v Sloveniji in na Hrvaškem. Verjamem, da ljudje, ki so odgovorni za vodenje zveze in razvoj nogometne infrastrukture v obeh državah, trdo delajo na tem, da bi bilo stanje vedno boljše, še posebej kar zadeva infrastrukturo igrišč. Prepričan sem, da vlagajo v izobraževalne centre z vso predanostjo, in menim, da je treba biti le potrpežljiv, saj gre vse v pravo smer.
View this post on Instagram
Kakšni so vaši osebni cilji za prihodnost? Začeli ste z novo službo… Boste pripeljali tudi kakšnega mladega Slovenca?
Moj cilj je jasen – nekega dne želim kot trener delovati v članskem nogometu. Glede slovenskih talentov – seveda bi jih pripeljal, če bi imel priložnost. Že imam načrt za dva igralca, saj sem spremljal U15 reprezentanco, ki je pred kratkim igrala na razvojnem turnirju v Zagrebu. V NK Varaždin že imamo nadarjenega slovenskega nogometaša, ki zelo obeta; Nejca Leljaka, reprezentanta Slovenije, ki je nadarjen strelec in bi lahko čez nekaj let postal pomemben igralec in v vrhu slovenskega napada skupaj s Šeškom.
Delovali ste v arabskem nogometu, ki doživlja pravi preporod. Kakšna je bila omenjena izkušnja?
Ko govorimo o arabskem nogometu, se nam hitro v misli prikradejo zvezdniki, kot so Ronaldo, Benzema, Brozović, Mitrović in Cristian Tello. To je svet zase, ki se razlikuje po vsem – od življenjskega sloga do nogometne kulture in finančnih sredstev. Po mojem mnenju gre za pozitivno norost, ki resnično raste iz dneva v dan in nima meja. Tamkajšnja liga je v vzponu, saj še naprej privablja vrhunske igralce in trenerje. Zadnji primer tega je prihod Nacha iz Reala v Al Qadsiah, najbogatejši klub v Arabiji. Bil sem tudi del reprezentance Savdske Arabije do 20 let in lahko rečem, da so v pozitivnem smislu svet zase. Bil sem tudi dogovorjen za mesto športnega direktorja v Al Qadsiahu, vendar sem zaradi drugih razlogov ostal na Hrvaškem, česar ne obžalujem.
Za konec malce za šalo: kdo bi zmagal, če bi se pomerila Hrvaška in Slovenija?
Tekma med Hrvaško in Slovenijo bi bila dobra. Vseeno verjamem, da smo v prednosti in da bi Hrvaška zmagala (smeh).
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Intervjuji
Deli s prijatelji