Po skalpu PSG-ja in osvojenem francoskem pokalu Planet nogomet obiskala Kaja Korošec: Nekoč igrala s fanti, zdaj živi svoje sanje
Tekst: David Klemenc. Foto: Luka Vovk / Sportida
V tednu, ko bo na sporedu finalni dan slovenskega pokala, smo gostili nekoga, ki je pokalno obveznost že opravil – in to uspešno. Kaja Korošec, 23-letna slovenska reprezentantka, se je okitila z medaljo zmagovalke francoskega pokala, kjer je v velikem finalu pomagala svoji ekipi Paris FC do zmage nad renomiranimi in favoriziranimi nasprotnicami, pa tudi mestnimi tekmicami, pravzaprav kar sosedami, saj se stadiona nahajata le 50 metrov narazen. Paris FC je po pravi drami in streljanju enajstmetrovk, pri čemer je enega od strelov v zadetek spremenila tudi Kaja Korošec, premagal kultni Paris Saint-Germain.
To seveda ni bila prva lovorika, ki jo je v svoji karieri osvojila Kaja Korošec, saj jih je v Sloveniji dejansko zbirala kot po tekočem traku z Muro. Ni pa na njenem naslovu v Slovenski Bistrici edina, ki je dvignila pokal – kar je njej uspelo letos, je lani, ravno tako presenetljivo, z Rogaško uspelo minuto starejšemu bratu dvojčku Alenu Korošcu, zdajšnjemu nogometašu bolgarskega Boteva Plovdiva, ki je v tej sezoni v Evropi premagal Maribor.
“V družini smo štirje otroci – jaz in trije bratje. Poleg mene in Alena se z nogometom ukvarja tudi najmlajši brat Aleks, ki je trenutno pri Bistrici in je že zaigral tudi v 2. SNL, najstarejši Andraž pa je z igranjem že zaključil. Poleg nas štirih je dres Bistrice uspešno nosil tudi oče,” je za Planet nogomet Kaja Korošec opisala zanimivo situacijo v verjetno najbolj nogometni slovenski družini in se spomnila svojih začetkov: “Pri petih letih sva z Alenom izbirala športe in najprimernejši se nama je zdel nogomet. No, do četrtega razreda sva bila tudi oba judoista, a se je bilo treba odločiti le za en šport, saj je bilo že precej naporno glede obveznosti – tako da sva izbrala nogomet,” je pojasnila. Toda na začetku nad idejo, da bi igrala nogomet s fanti, ker drugače v Slovenski Bistrici pač ni šlo, vsi niso bili navdušeni.
Kaja Korošec: “Najprej me v klubu niso želeli”
“Najprej me v klubu niso želeli, saj sem bila punca. No, mama je postavila svoje pogoje – ali vzamejo tudi mene, ali pa ne pride nihče. In tako je tudi bilo. Uspešno sem igrala s fanti do petnajstega leta, v družbi brata, pa tudi z denimo vratarjem Domnom Grilom, Jašo Martinčičem, Lanom Vidmarjem in drugimi. Ko sem dopolnila 15 let, je moral klub zaprositi Nogometno zvezo Slovenije, da mi dovolijo še naprej igrati, kar so odobrili, a z zahtevo, da sem istočasno registrirana tudi pri eni ženski ekipi. Tako sem se odločila za Muro. Tisti dve leti sem uspešno igrala tako v moški kot v ženski ligi. Kasneje, pri 17 letih, sem se dokončno odločila in odšla v Mursko Soboto, čeprav sem med tednom še vedno trenirala doma, ob koncih tedna pa igrala za Muro. Pri 19 letih sem se nato tja tudi preselila. Mura se mi je zdela najboljša možnost za razvoj – in izkazalo se je, da sem se odločila pravilno. Osvojile smo več naslovov, sama pa se najbolj spominjam hat-tricka proti Ferencvarosu v kvalifikacijah za ligo prvakinj,” je svojo zanimivo življenjsko zgodbo opisovala Kaja Korošec.
Kot ena najboljših igralk slovenske lige in standardna članica reprezentance Kaja Korošec nikoli ni trpela pomanjkanja ponudb. A namesto da bi z glavo skozi zid že ob prvi priložnosti zapustila domače okolje, se je odločila počakati na tisti pravi trenutek, ko bo občutila, da je res napočil čas za selitev v močnejšo ligo. In ta trenutek je prišel leta 2023 z odhodom v Francijo, kjer zdaj uspešno igra za Paris FC. Čeprav bi mnogi pomislili, da je svojo odločitev morda povezala z romantičnim pridihom prestolnice ljubezni, je simpatična Bistričanka hitro postavila stvari na svoje mesto.
“Ne, to, da se bom preselila v Pariz, ni igralo pravzaprav nikakršne vloge. Zanimalo me je bolj napredovanje, minutaža in kvalitetna liga, vse to so bili razlogi za selitev v Francijo. Jaz sem doma z vasi, ta velika mesta in vsa ta gneča mi ravno ne ustrezajo. Pariz je lepo mesto, a se ne odpravljam ravno pogosto v center. Sem taka; raje sama doma in rešujem križanke ali puzle,” je pojasnila ponosna Bistričanka, nato pa odgovorila na malce provokativno vprašanje – ona je iz Bistrice odšla v Pariz, njen dvojček pa v Bolgarijo. Kdo se je preselil na boljše? “Mislim, da kar jaz,” je kot iz topa in v smehu ustrelila.
V klubu, v katerem je poskrbljeno za vse
Nad življenjem v Parizu se kakopak marsikdo ne bi pritoževal. Plovdiv? No, obstajajo brez dvoma bolj priljubljene destinacije… “Živim v Orlyju, kjer imamo trening center, ki si ga delimo tudi z moškim delom ekipe, ki se je letos premierno uvrstila v Ligue 1,” je povedala članica kluba Paris FC, katerega lastnik je peti najbogatejši Zemljan Bernard Arnault.
Danes se v Franciji že počuti kot doma, toda vedno ni bilo tako. “Kar se tiče življenja, so bili začetki malce težki zaradi domotožja. No, da sem iskrena – še zdaj me po dveh letih kdaj prime, a sem se hitro privadila. Res pa je, da ne mine dan, da se ne bi slišala z družino. Poleg tega je težavo predstavljala tudi komunikacija, saj takrat še nisem razumela nič francosko, Francozi pa so znani po tem, da zaradi ponosa bojkotirajo angleščino. A sem tudi to rešila,” je z nasmehom potrdila, da anekdota o Francozih in angleščini še kako drži. Pogoji za delo pa… Kot noč in dan v primerjavi s slovenskim klubskim nogometom. “Klub kot klub je na visokem nivoju – za vse je poskrbljeno do najmanjšega detajla, francoska liga pa je tako ali tako med boljšimi v Evropi oziroma na svetu.”
Na vprašanje, ali se da igranje v Sloveniji sploh primerjati s tujino oziroma v konkretnem primeru s Francijo, smo dobili precej direkten odgovor: “Lig enostavno ne moreš primerjati. Bodimo realni – igranje v Sloveniji in igranje v Franciji… Tu ni sploh kaj debatirati ali uporabiti ti dve ligi v istem stavku. Slovenski ženski ligaški nogomet žal ni v stanju za karkoli…”
V Parizu se obetajo velike spremembe
Je pa res, da se je osnovnih nogometnih korakov naučila na domačih zelenicah, ki so jo – zaenkrat – daleč pripeljale: igranje v ligi prvakinj, osvojitev francoskega pokala … “Osvojeni pokal, priznam, je za Paris FC kar velik uspeh. Naše sosede PSG so klub svetovnega formata. Izredno smo se razveselile uspeha, sama pa sem seveda navdušena. Lansko leto, ko smo v ligi prvakinj gostovale na Stamford Bridgeu pri Chelseaju in ko sem stopila na ta teren, ki sem ga do tedaj občudovala samo na televiziji, sem si rekla oziroma pomislila v sebi – daleč sem prišla,” je Kaja Korošec upravičeno ponosna na prehojeno pot.
Zdaj jih čaka nova evropska sezona, novi cilji in velike spremembe. “Z uvrstitvijo naših fantov v prvo ligo se v našem klubu obetajo velike spremembe – vsaj tako se govori. A te spremembe veljajo tako za njih kot za nas. Vse želijo dvigniti na še višji nivo od tega, že zdaj zelo visokega, ki ga imamo. Selile se bomo tudi na novi stadion Jean Bouin, ki se nahaja tik ob Parku princev.”
No, iz Pariza pa smo se vrnili tudi malce domov. Nikakor ne moremo mimo zadnjih uspehov, ki jih reprezentanca dosega pod vodstvom selektorja Saše Kolmana in ob pomoči odlične Bistričanke. “Reprezentanca je zelo napredovala, smo tik pred uvrstitvijo v A skupino lige narodov, kar bi bil velik uspeh,” je ponosno povedala in nadaljevala: “Smo zelo mlada ekipa, tako da nas čaka še kar nekaj skupnih let. Navijačev ni treba skrbeti za prihodnost. Mirne duše lahko rečem, da smo dobre in lahko konkurenčne tudi najboljšim ekipam.”
To so dokazale v februarskem reprezentančnem oknu, ko so na kolena spravile tudi absolutno favorizirano Irsko, ki je na Bonifiki klonila s kar 0:4. “Proti Irski smo presegle same sebe. Verjetno bi pred tekmo celo podpisale remi. Ne pozabimo, da so Irke ena boljših ekip – igrale so na svetovnem prvenstvu, da sploh ne omenjamo pogojev in proračuna, s katerim razpolagajo. Že minimalna zmaga bi bila super, a 4:0 je res spoštovanja vreden rezultat,” je neposredno in realistično opisala razmere. Sledilo je še eno nepozabno gostovanje v Sivassu pri prav tako favoriziranih Turkinjah, a se naše punce niso ustrašile ambienta in so se domov vrnile s polnim izkupičkom. “Igrale smo pred približno 20 tisoč domačimi, zelo temperamentnimi navijači, a smo šle odločno v tekmo in zmagale. Bilo je dosti žvižgov, tudi kak predmet je poletel na teren, a je bil to zame prijeten občutek, saj sem – oziroma smo – vedele, da ves ta pritisk prihaja zato, ker smo zmagovale.”
Izenačil Svit Sešlar, nato je zadela Kaja Korošec…
Kljub prejšnji kritiki na račun slovenskega klubskega nogometa, ki je na mestu, drži tudi, da ženski nogomet pri nas napreduje iz leta v leto. O tem pričajo rezultati reprezentanci in uspehi nogometašic, kot je tudi Kaja Korošec. “Mislim, da ženski nogomet z leti zelo napreduje. Sama bi si večkrat želela, da igramo pred takimi množicami, saj mislim, da si to zaslužimo. Že v francoski ligi sem se navadila igrati pred pet tisoč in več gledalci, na finalu pa smo igrale recimo pred polnim stadionom v Calaisu, ki je po kapaciteti na primer podoben Stožicam,” je prijeten pogovor zaključila mlada, talentirana vezistka, ki je enega svojih prvih golov pri starejših dečkih dosegla ob visoki zmagi v gosteh pri Dravinji. V vodstvo jih je popeljal Jaša Martinčič, za Konjičane je izenačil Svit Sešlar, nato pa je na sceno stopila prav Kaja Korošec in vrnila Bistričane v vodstvo z 2:1. Pa naj še kdo reče, da punce ne znajo igrati nogometa…
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
