Med okrevanjem po hudi poškodbi Planet nogomet obiskal Jan Đapo: V Rusiji živi svoje sanje, toda do uresničitve je moral po težji poti

Planet nogomet je tokrat obiskal nekdo, ki je vajen tako vzponov kot padcev. Sezona se je zanj začela naravnost sanjsko, nato pa ga je nesrečna poškodba oddaljila za dlje časa od nogometnih terenov. In to ravno v obdobju, ko bi lahko zaigral tudi na evropskem prvenstvu do 21 let na Slovaškem. A ker po dežju vedno posije sonce, verjamemo, upamo in mu želimo, da se bo to tudi v njegovem primeru zgodilo. Planet nogomet je tokrat obiskal Jan Đapo.

22-letni Jan Đapo izhaja iz športne družine. Dedek je bil nogometaš, oče uspešen rokometaš in kasneje trener, zato mu je bila žoga praktično položena v zibelko. “Začel sem v domačih Brežicah, kjer me je med drugim vodil tudi Iztok Kapušin. Nato sem kot kadet odšel v bližnje Krško, kjer je bil moj soigralec recimo Mark Španring. Kasneje sem prestopil v Krko, kjer sem odigral mladinski staž in prve članske minute pri Zoranu Zeljkoviću in nato še v precej večji meri Mariu Careviću. Sledila je selitev v Mursko Soboto, tisto leto po tem, ko so osvojili naslov. Igrala se je Evropa, a meni niso ponudili prave priložnosti. Pa niti ne vem, zakaj. Lahko samo rečem, da je bila selitev v Prekmurje zelo slaba odločitev,” je uvodoma iskreno priznal Jan Đapo, ki se je tedaj odločil narediti korak nazaj. Seveda v želji, da bi nato sledila dva naprej. In tudi sta. Več kot le dva.

Po neuspešni epizodi v črno-belem dresu se je Jan Đapo vrnil Novo mesto med drugoligaše. “Najboljša poteza se mi je v tistem trenutku zdela vrnitev v znano okolje, kjer bom spet odigral sezono, kar se je izkazalo za pravilno. Sledilo je vabilo v Domžale in...” In vse ostalo je zgodba o uspehu. Domžalčani so prepoznali talent in mu ponudili, za razliko od Prekmurcev, pravo priložnost na največjem odru: “Selitev v Domžale je bila zagotovo zelo pravilna odločitev. Igral sem, napredoval sem, prišel celo do reprezentančnega poziva.”

Jan Đapo: “Poklical sem Vanjo Drkušića…”

Po uspešni sezoni ob Kamniški Bistrici so logično v domžalske pisarne začele romati ponudbe, tako domače kot tuje. Govorilo se je med drugim o italijanski Serie B, a je izbral nekoliko drugačno opcijo. “Ruska ponudba je bila finančno zelo dobra, tako za mene kot za Domžalčane. Bili so najbolj konkretni in se po domače povedano niso cenkali,” je Jan Đapo pojasnil svojo odločitev za selitev v ruski nogomet.

Kot sam prizna, sprva ni vedel, kam se odpravlja. Za Dagestan, kjer domuje Dinamo iz Mahačkale, je le slišal, kaj več pa mu ni bilo znano. “Res nisem vedel praktično ničesar. Ugotovil sem, da je to muslimanski del Rusije, mesto se nahaja ob Kaspijskem morju in je malce starinsko.” Seveda je bil, kot vsi, ki se jim ponudi možnost prestopa v Rusijo, malce skeptičen zaradi kaotičnega stanja, zato se je odločil opraviti telefonski klic, ki mu je olajšal odločitev. “Poklical sem prijatelja Vanjo Drkušića, ki mi je zagotovil, da je stanje v državi super, vse mirno, življenje poteka, kot da se nič ne dogaja.” Kar je pomenilo le eno – izziv sprejet.

“Kar se tiče življenja, sem bil recimo prva dva meseca nekoliko izgubljen, nato sem se pa privadil in sem zdaj že čisto domač. Kar se tiče samega nogometa, je pa liga zelo močna, precej močnejša od slovenske. Najbolj sem razliko v načinu dela in pripravljenosti začutil, ko sem se vrnil domov na reprezentančni zbor,” je leta 2002 rojeni Jan Đapo opisal razliko med našim in ruskim nogometom in nadaljeval: “Prvi dve tekmi po prihodu sem odigral res dobro, nato pa je prišla za mano utrujenost. Poznalo se je, da nisem opravil celotnih priprav po programu. Tu sem opazil, da je liga precej težja. Rabil sem dober mesec, da sem se privadil vsemu skupaj.”

Druženje s Habibom Nurmagomedovim

V mestu Mahačkala je nekoč domoval nesramno bogati Anži, katerega drese so nosili med drugim številni superzvezdniki svetovnega nogometa. Če omenimo le Samuela Eto’oja in Roberta Carlosa. Zdaj je prvo ime v mestu ravno Đapov Dinamo, ki je “podedoval” Anžijev stadion in trening center: “Anži je bil svoje čase zelo velik in priznan klub, toda zdaj je nižjeligaš. Infrastruktura, ki so nam jo pustili, je ne glede na vse zelo dobra. Naš klub jo še dodatno obnavlja, tako da se glede tega res ne moremo pritoževati.”

Če je v ruski federaciji nogomet kot drugod po svetu šport številka ena, je Mahačkala glede tega malce drugačna, zato nam je tokratni sogovornik zaupal zanimivo anekdoto: “Mesto Mahačkala in nasploh republika, v kateri smo, Dagestan, je znana po UFC borcih. To je zagotovo prva stvar, po kateri je kraj svetovno poznan. Kar nekaj zvezdnikov je tu rojenih, tudi naš velik navijač je vsem znani Islam Mahačev in seveda številka ena tega športa Habib Nurmagomedov. Oba sta redna gosta na naših tekmah, ko seveda nista kje v Dubaju. Habib recimo redno prihaja celo v našo garderobo po tekmah čestitat, pa tudi med treningi nam je večkrat držal motivacijske govore. Kljub temu, da je zvezda svetovnega formata, je zelo vljudna in skromna oseba, čisto nasprotje nastopaštva.”

V Dinamu je Jan Đapo izbral dres z zanimivo številko, in sicer zaradi posebnega razloga. “Sprva sem želel številko 17, a je bila zasedena, zato sem izbral 71, saj je to bil rojstni datum pokojne mame,” je pojasnil in razkril enega od razlogov, ki so mu v zadnjem obdobju zagrenili življenje, a se kljub temu ni želel nikdar predati.

“Hvala bogu nisem padel v depresijo”

Med drugim nam je Jan Đapo zaupal, da mu je po selitvi v Rusijo postal letalski prevoz prijetnejši kot vožnja z avtom. “Rusija je velika, zato preživim dosti časa na letalih. Verjetno sem v mesecu tukaj preletel več, kot prej v celem življenju. Vedno letimo prek Moskve, izjema je gostovanje pri Ahmatu iz Groznega, ki je naš sosed in se tja odpravimo kar z avtobusom. No, seveda se moramo tudi v Rostov in Krasnodar odpraviti na isti način, saj sta mesti v bližini ukrajinske meje, kjer velja popolna prepoved letenja.”

Žal je njegovo prvo in hkrati sanjsko sezono na tujem prekinila huda poškodba pred mesecem dni, ko je na domačem obračunu proti moskovskemu Himkiju ob izbijanju nerodno stopil in padel, tako da je moral že v 19. minuti zapustiti zelenico. Zle slutnje so se uresničile.

“Mislim, da sem se isto sekundo po padcu oziroma ko sem nerodno stopil, zavedal, za kaj gre. Dobro, bil sem optimist, v upanju, da mogoče ni tako hudo, a sem že med tekmo šel na ultrazvok in obeti niso bili dobri. Sicer so sprva mislili, da so šle križne vezi in meniskus, a se je izkazalo, da so nastradale samo križne. Na koncu ne bi bilo neke razlike. Seveda sem bil razočaran, takoj sem vedel, da me čaka dolgo okrevanje, da sem izgubil Euro, a sem se proti večeru nekako pomiril. Seveda mi je bilo in mi je še vedno hudo, a hvala bogu nisem padel v nobeno depresijo, kar se nekaterim zgodi,” je s cmokom v grlu opisoval nesrečno aprilsko popoldne, ko se je moral sprijazniti z dejstvom, da lep čas ne bo igral nogometa.

Klub je medtem v popolnosti poskrbel za vse in ga poslal v Nemčijo. “Stojijo mi 100-odstotno ob strani. V navezi z enim zelo priznanim ruskim zdravnikom, ki sodeluje z zdravnikom, ki je pri Bayernu zadolžen za tovrstne posege, so mi uredili operacijo in vrhunsko nego. Zdaj del rehabilitacije opravljam doma, a sem konstantno na vezi s klubskimi trenerji in fizioterapevti. Kasneje, na začetku nove sezone, se bom verjetno vrnil v Rusijo. Upam, da bom že proti koncu leta normalno treniral,” se nadeja Jan Đapo.

No, razen profesionalnosti so ga v tej trenutno izolirani državi navdušile še druge stvari. “Soči in Sankt Peterburg sta čudoviti mesti, Moskva pa je razred zase. Prava metropola, meni osebno eno najlepših mest na svetu.” Da se v Rusiji cedita med in mleko, pa pove tudi zanimiv podatek: “Zimske priprave smo opravili v Turčiji, kar dva meseca smo bili v Antalyi. Trenirali in igrali smo prijateljske tekme z ostalimi ruskimi klubi in klubi iz držav, ki so z Rusijo v prijateljskih odnosih. Ostali so se nas nekako izogibali, a verjamem, da bo tudi tega kmalu konec in bo spet vse po starem.”

Če bi potrkal tisti zagrebški Dinamo…

Seveda ne gre pozabiti niti financ. Ko je podpisal za Dinamo, je prišel do pogodbe, o kateri je še nedolgo tega, recimo tedaj, ko je zaman čakal na priložnost na prekmurski ravnici, lahko zgolj sanjal. A niti v norih sanjah si ni mogel misliti, da bo podpisal tako dobro… “Rusija je v nogometu kot neka mala Savdska Arabija. Mah, kaj mala, kar Savdska Arabija glede financ! Mislim, da so ruski velikani glede ponudb in pogodb zelo konkurenčni, če ne celo boljši, kot klasična evropska velika klubska imena. Kar se mene tiče, bi lahko celotno kariero odigral tukaj brez najmanjšega problema,” je poudaril Jan Đapo, a se na koncu vendarle malce tudi pošalil. “Res bi ostal do konca v Rusiji, toda če mogoče kdaj pride ponudba zagrebškega Dinama, ki je 20 minut oddaljen od mojega stanovanja, bi znal razmisliti,” je z nasmeškom na obrazu povedal Jan Đapo. Fant, ki čaka še zanimiva klubska in tudi reprezentančna kariera. O tem smo prepričani…

Avtor: Uredništvo Planet nogomet

Intervjuji

#janđapo