Slovenski trener, ki deluje pri grškem prvaku: Jurij Hostnik prenaša znanje na mlade Grke in se uči ob opazovanju argentinske legende
Foto: Osebni arhiv (Jurij Hostnik)
Koliko slovenski strokovnjakov si kruh služi na tujem? Roko na srce – ne veliko. Toda tudi tujina vse bolj spoznava, da je slovenska stroka sposobna marsičesa. Da je kvalitetna. V Franciji slavijo Luko Elsnerja, potem ko je Ljubljančan Le Havre prvič po 14 letih popeljal nazaj v Ligue 1. Toda Elsner ni edini Slovenec na tujem, ki je imel v zadnjem obdobju dober razlog za veselje. Jurij Hostnik je v Grčiji skupaj s svojimi sodelavci slavil naslov državnega prvaka. Morda že res ne deluje v članskem moštvu, toda AEK je tudi njegov klub. K rumeno-črnim se je precej nepričakovano preselil pred meseci, v Atenah deluje kot pomočnik trenerja mladinskega moštva novopečenega grškega prvaka, ki je hkrati v tej sezoni osvojil tudi pokalno lovoriko.
Pred tem je gromozanski pečat pustil predvsem pri delu z mladimi pri Bravu, pri katerem je služboval dolgih pet let in med drugim lani osvojil ligo do 15 let. V življenjepisu ima tudi izkušnje z delom pri Olimpiji, Kopru in Interblocku, še preden je postal trener, je veljal za nadarjenega nogometaša. Jurij Hostnik je za Planetnogomet.si spregovoril o selitvi v Grčijo, svojih zadolžitvah pri AEK-ju in se dotaknil tudi dela z mladimi nogometaši v Sloveniji.
Za začetek nam pojasnite, kako je prišlo do sodelovanja z grškim velikanom AEK-jem, saj nismo ravno vajeni, da slovenski strokovnjaki odhajajo na tuje. Toliko bolj zaradi dela v mlajših kategorijah.
Moja situacija je bila res precej nevsakdanja. Ženi se je ponudila odlična priložnost za delo v Grčiji, zato sva se na hitro odločila za selitev. K odločitvi je z moje strani seveda pripomoglo tudi dejstvo, da v Atenah, kjer stanujeva, domujejo trije veliki evropski klubi. Zavedal sem se namreč, da se mi s selitvijo povečujejo tudi možnosti trenerskega dela in pridobivanja izkušenj na najvišjem nivoju. Ves čas sem se zavedal, da je za treniranje mladih v Grčiji pomembno poznavanje njihovega nogometa, kulture in jezika, zato sem prve mesece bivanja v Atenah posvetil intenzivnemu učenju grščine, spoznavanju kulture ter izobraževanju na področju nogometa in treniranja. Prav v okviru izobraževanja sem spoznal tudi trenerja AEK-ove mladinske ekipe, ki me je povabil k sodelovanju v njegovem strokovnem timu.
Kakšna je vaša vloga v Atenah, kakšne so vaše glavne naloge in zadolžitve?
V nogometnem klubu AEK od februarja opravljam vlogo pomočnika trenerja v ekipi U-19. Podporna ekipa, ki skrbi za igralce, je za slovenske razmere zelo velika. Glavnemu trenerju smo tako ves čas v pomoč oba pomočnika, trener vratarjev, trije kondicijski trenerji, trije fizioterapevti, zdravnik, videoanalitik, ekonom, športni psiholog in trije skavti. Skupno torej več kot petnajst strokovnjakov, od katerih ima vsak svojo zadolžitev. Moje področje je predvsem vsebinska podpora glavnemu trenerju na treningih. Če sem bolj konkreten, to pomeni, da vodim del treninga, vodim posamezno vajo, vodim določeno ekipo v vaji, nadziram določen aspekt v igri, spremljam posameznega igralca, izvajam individualni trening ali trening za določeno igralno mesto. Prav tako sem vključen na področju analize tekem, skavtinga in individualnega razvoja igralcev.
Kako bi opisali grško izkušnjo po nekaj uvodnih mesecih? Vsi vemo, da je Grčija nogometno zelo razvita država, AEK pa navsezadnje sodi med klube, ki v zadnjih letih delujejo na morda celo najbolj zdravih temeljih med vsemi v državi.
Če sem povsem iskren, je moje udejstvovanje v AEK-ju povsem preseglo pričakovanja. Ko sem se preselil v Grčijo, sem sicer upal, da se mi bo odprla kakšna priložnost za sodelovanje s katerim od prvoligaških klubov, pri čemer bi bil zadovoljen tudi s kakšno bolj stransko vlogo, v kateri bi dobil priložnost opazovanja treningov in pasivnega učenja. Na koncu so se stvari razpletle tako, da sem bil dejansko vržen v ogenj in čez noč postal enakopraven član ekipe, kjer se je od mene pričakovalo polno podporo igralcem in trenerju. Tako sem že praktično od prvega dne vodil posamezne vaje v grškem jeziku, usmerjal in nadziral vse vidike igre in pojasnjeval posameznikom detajle v igri. Mislim, da se z glavnim trenerjem, ki goji malce drugačen slog od tistega, ki sem ga bil sam navajen iz Slovenije, izredno lepo dopolnjujeva. Ker je zelo odprt in dojemljiv za novitete v igri, ga pogosto zanimajo tudi moji pogledi. Istočasno tudi sam preko njegovega pristopa in vodenja dobivam nove ideje in znanja, ki jim doslej nisem posvečal veliko pozornosti, a sedaj ugotavljam, da lahko pomembno prispevajo h kakovosti igre v fazi napada. Prav tako ugotavljam, da so vsi trenerji in osebje v klubu, s katerimi sem do sedaj sodeloval, izredno odprti za deljenje lastnih ter sprejemanje drugih idej.
Kako bi primerjali trenersko delo v Sloveniji in Grčiji?
Največje razlike opažam v pristopu igralcev. Morda je to tudi posledica dejstva, da delujem na nivoju, kjer je konkurenca izredna. Igralci res trdo delajo, so disciplinirani in hvaležni za vsako novo informacijo, ki bi jim pomagala, da postanejo boljši nogometaši. Prav tako opažam, da se na tem nivoju talent ne meri več toliko v tehniki ali kondicijskih aspektih, saj so recimo v naši ekipi vsi igralci tehnično in fizično dobri. Največja razlika med nadarjenimi in manj nadarjenimi je le še v hitrosti ali sposobnosti dojemanja novih informacij. Tisti najbolj nadarjeni lahko včasih kakšno svojo pomanjkljivost odpravijo že v enem treningu ali po enem dobrem pogovoru. Vsekakor pa obstajajo objektivne razlike, ki vplivajo na sam trenažni proces. Tako je recimo v Grčiji manj deževnih in mrzlih dni, kar omogoča dobre pogoje za treninge tudi pozimi. Istočasno so temperature poleti višje, zaradi česar se sezona konča hitreje, in je tudi moja ocena, da imajo poleti daljše obdobje brez treningov, kot je to v navadi v Sloveniji. Prav tako imam občutek, da so stvari v Sloveniji celo bolje urejene. V Grčiji polovica prebivalcev živi v glavnem mestu, ki je izredno gosto poseljeno. Posledično je zelo malo prostora za igrišča, parke in druge površine, kjer bi se ljudje lahko športno udejstvovali.
Prepričani smo, da lahko mlade grške nogometaše naučite veliko, navsezadnje ste se v Sloveniji dokazali kot eden najbolj priznanih strokovnjakov na tem področju, kaj pa je grški nogomet doslej naučil vas?
Kot sem že omenil, se taktični pristop glavnega trenerja nekoliko razlikuje od tistega, ki sem ga bil vajen v preteklosti. Precej večji poudarek je na igri v napadu, kar pomeni, da praktično vsak dan spoznavam nove rešitve in ideje, ki jih z veseljem vključujem v svoj nabor znanja. Številne ideje dobim tudi ob opazovanju dela argentinskega trenerja Matiasa Almeyde, ki je letos s prvo ekipo AEK-ja osvojil dvojno krono. Nekateri igralci iz ekipe U-19 so že letos dobili priložnost na treningih prve ekipe, kar je tudi meni služilo kot zelo dobra primerjava obeh nivojev. Istočasno sem dobil povratno informacijo, kakšne so zahteve grškega prvoligaškega nogometa ter na katerih področjih moramo pomagati igralcem, da bodo lahko dosegli zahtevano raven.
Če se ozrete v vašo preteklost, s čim ste najbolj zadovoljni, kaj ocenjujete kot največji uspeh v vaši karieri?
Glede na to, da sem do sedaj deloval le v mladinskem nogometu, sem vselej največjo pozornost posvečal razvoju posameznih mladih nogometašev. To pomeni, da so moji največji uspehi povezani z njihovimi življenjskimi zgodbami. Če igralec, ki sem ga treniral, prejme vpoklic v reprezentanco, podpiše profesionalno pogodbo, se uspešno vrne po dolgotrajni odsotnosti zaradi poškodbe, osvoji nek nov element v igri, že samo če je dobil v nogometu dobre prijatelje, delovne navade. Vse to so zame največje lovorike in nagrade.
Kje vi osebno vidite največje rezerve pri delu z mladimi v Sloveniji?
Mislim, da bi bila ena najpomembnejših in najučinkovitejših pridobitev večja profesionalizacija trenerskega poklica v mlajših starostnih kategorijah. To bi pomenilo, da bi dosegli večji delež trenerjev, ki jim delo z mladimi predstavlja osnovni poklic. Na ta način bi lahko več energije in časa posvetili treniranju in pomoči igralcem v svojih ekipah. Korak v pravo smer je verjetno že zadnji razpis Nogometne zveze Slovenije, ki bo zagotavljal sofinanciranje desetih trenerjev mlajših selekcij. Bolj vsebinsko bi delo z mladimi v Sloveniji težje komentiral, saj se pristop razlikuje od trenerja do trenerja. Kot zanimivost lahko povem, da je ne glede na vso podporno tehnologijo in osebje, ki ga imamo v mladinski ekipi AEK-ja, še vedno na prvem mestu osnovna nogometna igra. Čeprav na primer v živo med treningom prejemamo vse podatke GPS, se vseeno še vedno osredotočamo le na igro ekipe in posameznika. Čeprav v Sloveniji takšnih pogojev v večini primerov še nimamo, sem mnenja, da to ni pomembna pomanjkljivost. Z vso tehnologijo ali dodatnimi trenerji seveda lahko učinek treninga dvignemo za nekaj odstotkov, a je vseeno po mojem ključno delo in vsebina na treningu. Tako mislim, da je v Sloveniji največ rezerv ravno v trenerskem vodenju, pristopu in učenju najpomembnejših nogometnih vsebin.
V zadnjem obdobju smo bili priča nekaterim odmevnim uspehom mlajših selekcij. Je to morda dokaz, da Slovenija v tem pogledu napreduje?
Izredno me veselijo dobri rezultati mladih reprezentanc in prepričan sem, da je tudi to pokazatelj dobrega dela klubskih trenerjev, selektorjev in NZS. A kot sem omenil že v prejšnjih odgovorih, bomo pravi odgovor dobili šele čez nekaj let, ko bomo videli, ali se trenutni mladi reprezentanti uspešno prebijajo tudi v člansko reprezentanco.
Kakšne so vaše trenerske ambicije za prihodnost? Bi vas zanimalo tudi dokazovanje v članskem nogometu?
Čeprav sem imel spomladi ponudbi za samostojno vodenje ekipe U-19 v prvi hrvaški in prvi grški ligi, sem se z AEK-om dogovoril za sodelovanje še za eno sezono, saj verjamem, da mi trenutna situacija omogoča najboljše možnosti za osebni trenerski razvoj. Dnevno sem namreč v stiku z odličnimi trenerji in nekdanjimi vrhunskimi nogometaši. Prav tako imamo v klubu člansko B-ekipo, ki igralcem in trenerjem omogoča lažji prehod in spoznavanje s članskim nogometom, v katerem bi v prihodnosti želel delovati tudi sam.
