Bivši kralj strelcev 1. SNL Mate Eterović v Savdski Arabiji vodi Ronaldovega sina, Slovenije pa ni pozabil: “Dala mi je vse! Prej ali slej se bom vrnil…”
Foto: Vid Ponikvar / Sportida
V zgodovini slovenskega nogometa se je po tukajšnjih prvoligaških zelenicah podilo nešteto tujih nogometašev. Nekateri so bili za takojšnjo pozabo… Žal je bilo ogromno takšnih, za katere bi bilo boljše, če nikdar ne bi prišli. A bili so tudi fantje od drugod, ki si jih bomo zapomnili za vse čase. Mate Eterović je eden tistih, ki so v Sloveniji brez kančka najmanjšega dvoma pustili zelo pozitiven pečat. Dalmatinec, ki prihaja z otoka Brač, je bil povsod, kjer je igral, ljubljenec navijačev. Ti so ga imeli radi, ker je bil srčen in strasten, a hkrati preprost. Nikdar nadut, nikdar zvezdniški.
Mate Eterović je na slovenskih zelenicah odigral več kot 200 tekem, kar je za tujca izjemna statistika. V Prvi ligi Telemach je bil kot član Maribora, Nafte, Mure, velenjskega Rudarja in Domžal na delu kar 197-krat, med strelce se je vpisal 65-krat. Njegov zvezdniški trenutek je brez dvoma prišel v sezoni 2013/14, ko je bil najboljši strelec slovenskega prvenstva.
Danes Mate Eterović kot trener deluje v Savdski Arabiji, kjer trenira – verjeli ali ne – sina legendarnega portugalskega superzvezdnika Cristiana Ronalda! Toda bolj kot o slednjem smo se z vedno zgovornim Hrvatom pogovarjali o državi, ki ga je najbolj zaznamovala. O Sloveniji.
Kmalu bo minilo 20 let od vašega prihoda v Slovenijo. Ste si tedaj, ko ste zapuščali rodno Dalmacijo, sploh lahko zamislili, da vam bo Slovenija dala vse to, kar vam je?
Ah, nikakor… Tedaj sem imel v glavi le eno samo misel: kako narediti vse, kar bo v moji moči, da bom kar najdlje ostal v Mariboru. No, na koncu pa sem v Sloveniji ostal kar 8 let. V tem času se je nabralo veliko, veliko lepih zgodb. Res sem ponosen na vse, kar mi je kot nogometašu uspelo doseči v Sloveniji.
Omenili ste Maribor, ki vas je tudi pripeljal v Slovenijo. Kako težko se je bilo tedaj prilagoditi na novo okolje? Prišli ste z otoka Brač, kot rosno mlad ste se znašli daleč od doma. Bržčas ni bilo ravno enostavno, kajne?
Vse skupaj je bilo v prvi vrsti nenavadno. Prišel sem v velik klub, hkrati pa so bila pričakovanja, s katerimi sem bil soočen, res visoka. Preprosto na nivoju tako dobrega kluba. Danes bi rekel, da sem v Maribor verjetno prišel premlad. Morda bi bilo bolje, če bi pred tem naredil še kakšno vmesno stopnico. Ampak tako pač je v nogometu… Prepričan sem, da sem imel dovolj kvalitete za Maribor, nisem pa imel izkušenj, ki so v takšnem okolju več kot pomembne. Tedaj sem se prvič podal na tuje. Bilo je težko. Bilo je tudi veliko minusov. Toda ne glede na vse Maribor ocenjujem kot nekaj pozitivnega v svoji karieri.
V Sloveniji ste nato igrali tudi za Aluminij, a pravi preboj doživeli šele pri Nafti. V Lendavi ste si odprli vrata na tuje, podpisali ste za Debrecen, a se dokaj hitro spet vrnili nazaj v Slovenijo. Bi rekli, da vam je bila slednja na nek način usojena?
Slovenija je bila predvsem vedno moj drugi dom. Dala mi je res veliko in vedno, ko me kdo pocuka za rokav glede Slovenije, odgovarjam v superlativih. Tako glede življenja v Sloveniji kot tudi nogometa. Toliko prijateljev, kot sem dobil v Sloveniji… Jernej Javornik je bil recimo moj trener, danes pa je predvsem prijatelj. Vsakič, ko se vrnem in si ogledam kakšno tekmo, s prijatelji obujam spomine na stare, lepe čase. In zame osebno je to nekaj najlepšega. To, da sem tudi po koncu kariere ostal prijatelj s številnimi ljudmi. Da imam prijatelje, ki me razumejo in jaz njih.
Po slovesu od Madžarske ste igrali tudi v Grčiji, nato pa leta 2010 presenetili vse s podpisom za malo znani klub Postira Sardi. No, tam ste imeli več doseženih golov kot odigranih tekem, med drugim ste zaigrali proti hrvaški reprezentanci, ki se je na Braču pripravljala na veliko tekmovanje. Toda bodite pošteni: ste mislili, da je bilo tedaj, ko ste si nadeli dres Postire Sardi, vaše resne kariere konec?
Takrat se mi je res veliko dogajalo v mojem življenju… Preprosto nisem našel kluba, ki bi me prepričal. Nisem dobil ponudbe, ki bi me zadovoljila. Prav tako je bila žena noseča, zato sem se odločil, da bom pač ostal doma. Stal sem ji ob strani, kot je ona vedno stala meni ob strani. In vem, da ji velikokrat ni bilo lahko zaradi moje nogometne kariere… Kar zadeva igranje za Postiro Sardi, je dejstvo naslednje. Če si pravi profesionalec, kar sem tedaj brez dvoma bil, se ti hitro začne ’mešati’, ko ne dobiš prave ponudbe. Sprašuješ se, zakaj je temu tako. Sprašuješ se, kaj je narobe. Hitro začneš tudi dvomiti o sebi. Pri meni ni bilo nič drugače, toda nato sem se odločil, da bom naredil vse, kar lahko. Začel sem garati, začel sem trenirati kot obseden. Prihaja otrok, to ni več hec! In prav na Braču sem imel super sezono. Igral sem, zabijal gole in prejel klic … Hajduka!
Hajduka? Toda podpisali ste za Muro…
Res je. Dobil sem klic, a se ni izšlo. Hajduk mi ni bil usojen… Malce zatem so me poklicali tudi iz Murske Sobote. Takoj sem jim odgovoril, da pridem. In prav nič nisem zgrešil. Čeprav je res, da je bila Mura takrat nekaj drugega kot zdaj. Vsaj kar zadeva organizacijo, da o denarju niti ne govorim. Če plače niso zamujale, jih preprosto ni bilo! Toda tedaj se je zgodilo nekaj drugega, nekaj zanimivega. Skupaj smo bili fantje, ki smo želeli narediti nekaj več iz sebe. In ni naključje, da so številni iz tiste ekipe nato naredili dva, tri korake naprej v svojih karierah. Bili smo lačni uspeha, naprej nas je gnal športni motiv. Ko se samo spomnim tiste evropske avanture in dejstva, da smo izločili kar tri nasprotnike, na koncu pa igrali celo z rimskim Laziem! Res smo lahko ponosni na to, kar smo naredili. Sploh glede na okoliščine, v katerih smo delovali, igrali, živeli…
Vam navijači Mure nikdar niso zamerili, ker ste pred tem igrali za Nafto? Ali obratno?
Tudi če mi kdo je, tega nisi za trenutek nisem občutil. V Lendavi sem preživel dve super leti, se uveljavil v slovenskem nogometu in tudi Nafta ima posebno mesto v mojem srcu. Mura se je pojavila kasneje. Mura je prišla, ko sem v svoji karieri že nekaj doživel. Tedaj sem se lažje kosal z izzivi, ki jih prinaša nogomet. Ne, zares nikdar nisem imel nikakršnih težav.
Toda pristaši Mure veljajo za ene najbolj vročekrvnih v Sloveniji. V kakšnem spominu ste jih ohranili?
V zelo lepem. Toda ob tem bi rad poudaril, da sem imel povsod, kjer sem igral, res zelo dobre odnose z navijači. Morda so me imeli toliko bolj radi, ker sem igral kot napadalec ter sem in tja zabil kakšen gol (smeh)! No, jasno je, da ko zabijaš gole, te imajo navijači radi. Hkrati je res, da sem vedno vse navijače spoštoval in se na igrišču trudil, da bi jim vrnil zaupanje in se jim zahvalil za podporo. Če so me imeli navijači radi, to pomeni, da sem naredil nekaj dobrega.
Največji individualni uspeh v slovenskem nogometu ste poželi v sezoni 2013/14, torej pred skoraj natanko desetletjem, ko ste v dresu Rudarja iz Velenja zabili 19 golov in bili najboljši strelec slovenskega prvenstva. Je bil to vrhunec vaše kariere?
To, da sem bil najboljši strelec slovenskega prvenstva, mi pomeni res ogromno. To je individualno priznanje, ki bo vedno del mene, ki bo vedno ostalo z mano. Pustil sem neko sled, vpisal sem se v zgodovinske knjige. Verjamem, da me je večina v Sloveniji v spominu ohranila prav po tem. No, tista sezona v Velenju je bila res enkratna. Toda brez ekipe, brez soigralcev, ki sem jih imel ob sebi, mi nikdar ne bi uspelo.
Vam je žal, da ste po tem, ko ste z 19 zadetki osvojili naslov najboljšega strelca Prve lige Telemach, odšli v Iran? Tedaj se je govorilo, da se za vas zanima tudi ljubljanska Olimpija…
Ni mi žal, saj menim, da se v življenju vse zgodi z razlogom. Bolj mi je žal zgodbe z Domžalami… Nisem bil potrpežljiv in tudi pravi nisem bil. Na to obdobje gledam kot na svoj edini večji neuspeh v Sloveniji. Klubu bi lahko dal veliko, a izšlo se je, kot se je. Kar zadeva Iran, pa je zgodba takšna: ko sem bil najboljši strelec slovenske lige, sem imel 1000 ponudb. Toda… Da, brez toda ne gre. Nekdo ni želel plačati odškodnine, nekdo me je želel zgolj za kratek čas. In zgodilo se je, kar se je. Ni me sram priznati, da sem šel tedaj za zaslužkom, čeprav sem kasneje izvedel, da je v klub prišlo tudi nekaj boljših ponudb… Ne, ni mi žal. Iran mi je pomagal, da sem razširil svoja obzorja in spoznal nova okolja. Danes ničesar ne obžalujem.
Kako je prišlo do tega, da je fant z Brača nogometno zaposlitev po koncu igralske kariere našel v Savdski Arabiji?
Po koncu profesionalne kariere sem šel na nogometno akademijo in najprej naredil vse izpite za licenco UEFA A. Moj cilj je seveda licenca UEFA PRO, navsezadnje sem vedno vedel, da bom ostal v nogometu. Kar zadeva mojo trenersko pot, pa sem se praktično čez noč podal nanjo. Sezul sem si kopačke in postal trener. Najprej sem odšel v Ittihad Kalbo (pri tem klubu si kruh služi Andres Vombergar, op. a.), potem je prišla ponudba Al Nassra, ki je velikan arabskega nogometa. Zdaj sem v akademiji tega kluba že dve leti in nimam razloga za pritoževanje. Delamo odlično, dosegamo super rezultate. Lahko se pohvalim tudi, da treniram sina Cristiana Ronalda (smeh). Nikdar nisem mogel niti pomisliti na to, da bom nekoč treniral sina enega najboljših nogometašev vseh časov!
Vam življenje v Savdski Arabiji ustreza? V Rijadu je vendarle precej drugače kot v Dalmaciji…
Življenje v Rijadu je super! Savdijci so zelo prijazni, odlično so me sprejeli in ne bi bil presenečen, če bi še vrsto let deloval v tej državi. Trenerska pot je seveda negotova, dejstvo pa je, da sem poln želje in elana. Želim se naučiti vsega, kar lahko, veliko časa posvečam nabiranju novega znanja, vsako leto preživim nekaj časa na izobraževanju pri drugih trenerjih, drugih klubih. Za zdaj sem zadovoljen s tem, kar počnem, uživam v Savdski Arabiji. Seveda pa bi se rad prej ali slej preizkusil tudi v članskem nogometu. Prej ali slej bo prišlo tudi to… Za zdaj nočem preskakovati stopnic. Grem korak za korakom do prave zgodbe.
Vas bomo še kdaj spremljali v slovenskem nogometu?
Nesmiselno je govoriti o tem, ali se bom vrnil v Sloveniji ali ne… Slovenija mi je dala vse in še dan danes redno spremljam nogometno dogajanje v deželici na sončni strani Alp. Prepričan sem, da bo prej ali slej prišel čas, ko se bom vrnil. V drugačni vlogi, pa vseeno. Ampak ko se bom vrnil, se bom vrnil z največjim veseljem!
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Intervjuji
#mateeterović
1. SNL
Deli s prijatelji