V Avstraliji rojena brata Tomi in Deni Jurić v Sloveniji uresničila otroške sanje: Odločil azijsko ligo prvakov, a ga ni bilo težko prepričati
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: FC Koper
Bratske naveze v nogometu niso ravno fenomen, in tudi v Sloveniji jih imam kar nekaj. Spomnimo se na primer dekanskih Alena in Deana Ščulca, celjskih Gregorja in Staneta Blatnika, goriških Mladena in Nebojše Kovačeviča, kidriških Damjana in Saše Gajserja, pa vse do legendarnih koroških Mateja in Sama Vidoviča iz začetkov prve lige.
Tradicija se je nadaljevala tudi kasneje, z – recimo – piranskima bratoma Andražem in Aljažem Struno, ki sta se prebila do reprezentančnega dresa. Letošnja sezona tudi ni izjema; pri velenjskem Rudarju si v 2. SNL slačilnico delita dvojčka Amadej in Adam Vošnjak, v mariborski pa Jan in Žiga Repas. Tokrat sta Planet nogomet obiskala še dva brata, ki si delita isto garderobo. Nista Slovenca, blestita pa. Sploh v zadnjih krogih sta oba nase še kako opozorila. Tudi pretekli konec tedna v Prvi ligi Telemach.
Na stadionu Bonifika sta se pomerila domači Koper in gostujoča zasedba ljubljanskega Brava. Ko je na igrišče pritekla začetna enajsterica kanarčkov, je bil v njej igralec s številko 11 Deni Jurić. Naša zgodba se začne v 22. minuti srečanja, ko je mlajši od bratov načel ljubljansko mrežo s čudovitimi škarjicami in malo pomoči ljubljanskega vratarja Matije Orbanića. Vsi so rekli: avtogol. Uradni zapisnik trdi: strelec je bil igralec s številko 11. Deni Jurić.
Tomi Jurić odločil azijsko ligo prvakov
Nadaljevanje zanimive zgodbe se odvije v 65. minuti, ko je na njegovo mesto vstopil nogometaš s številko 9 na hrbtu. Starejši Jurić. Tomi Jurić. Po le nekaj dotikih je žogo že spravil v mrežo Brava. Pisala se je 73. minuta. Kratek povzetek tekme bi bil: brat da gol, zamenja ga drugi brat, ki doseže zadetek, njuna ekipa pa zmaga s 3:2. “Lepšega občutka ni; oba sva dosegla gol in po tekmi pogledala na tribuno, kjer sta starša v družbi strica Iva Žutega žarela od sreče,” sta, ko sta stopila pred mikrofon spletne strani Planet nogomet, v en glas poudarila brata Deni in Tomi Jurić.
27-letni Deni in 33-letni Tomi sta rojena v predmestju avstralskega Sydneyja, kamor sta se v želji po boljšem življenju preselila starša, po rodu Hrvata. Tam sta živela Deni do desetega in Tomi do šestnajstega leta, nato se je družina preselila nazaj v Zagreb. “Avstralija nikoli ni imela preveč kvalitetnih nogometnih šol, kjer bi bil mogoč razvoj, zato sta se starša, ko se je pokazal določen talent, odločila, da se kot družina vrnemo v domovino,” pove Tomi, ki pa kljub temu ni prerezal popkovine z deželo ‘land of down under‘.
Kot nogometaš se je vrnil večkrat in dosegel največje uspehe z Western Sydneyem, kjer je imel več soigralcev s podobnim poreklom – hrvaških izseljencev. Med njimi so bili Ante Čović, Matthew Spiranović, Antony Golec in tudi Brendan Santalab, ki je – verjeli ali ne – sorodnik avtorja tega prispevka… Kakorkoli, Tomi Jurić je leta 2014 z omenjenim klubom slavil v azijski ligi prvakov proti mogočnemu Al Hilalu, kjer je bil zdajšnji član Kopra mož odločitve. Zanimivo, da je bila vzporednica s tekmo z Bravom skoraj identična – obakrat je z devetico na hrbtu vstopil v drugem polčasu in dosegel odločilni gol po osmih minutah.
Trener tiste ekipe je bil še en “naš”, Tony Popović, sedanji selektor Socceroosov, ekipe, s katero je starejši od bratov Jurić izpolnil otroške sanje. “Mogoče se sliši kot obrabljena fraza, a v tem primeru ni. Igrati na svetovnem prvenstvu je res to, o čemer sem sanjal, odkar sem prvič videl nogometno žogo. Avstralija mi je to ponudila v Rusiji leta 2018. Tega se ne pozabi; zgrabil sem prvo priložnost, ki se mi je ponudila,” je navdušeno razlagal Tomi Jurić.
Deni Jurić zaman čakal na Dalićev klic
Tudi mlajši Deni je imel podobno priložnost, vendar se je usoda v obliki poškodb grdo poigrala z njim. “Žal nisem poslušal starejšega brata; vedno mi je rekel, naj prvo povabilo, bodisi Hrvaške bodisi Avstralije, sprejmem. Sezona 2020/21 v dresu Šibenika je bila odlična, brez poškodb – življenjska forma, bi lahko rekel. Povabili so me na Maksimir, kjer sem podpisal večletno pogodbo. Avstralska zveza me je trikrat kontaktirala, vendar sem zavlačeval, saj sem slišal, da me spremlja Zlatko Dalić. Na njegov klic sem čakal, začel sem dobro, nato pa se po nekaj tekmah grdo poškodoval, tako da je vse padlo v vodo. Dalićevega klica nisem dočakal,” se z grenkim priokusom spominja Deni, ki ima sicer štiri nastope za mlado avstralsko reprezentanco.
Po seriji neuspešnih vrnitev, kjer so poškodbe ovirale njegov povratek na staro pot, se je v zadnjem zimskem prestopnem roku pridružil Kopru. “Iskal sem klub, ki bo razumel moje težave in ki me bo pripravljen počakati. To mi je ponudil Koper, zato sem prišel.” Polsezono je zaključil s šestimi nastopi, na katerih je dosegel dva gola. Očitno mu v Kopru zaupajo, zato so ga po izteku posoje ponovno pripeljali nazaj. Njegova dobra beseda o Kopru kot klubu in mestu pa je pripomogla, da so v paketu pridobili še njegovega starejšega, zvezdniškega brata.
Igranje z bratom pred ponudbami iz tujine
“Imel sem ponudbe iz tujine, a ko se je pojavila priložnost, da končno zaigram z bratom, sem bil takoj za. Ni me bilo težko prepričati,” pove Tomi, devetkratni strelec na 48 tekmah za avstralsko reprezentanco, ki je uspešno nosil tudi drese zagrebške Lokomotive, nizozemske Rode, švicarskega Luzerna in za kratek čas bolgarskega velikana CSKA iz Sofije, ima pa tudi številne nastope v avstralski in indijski superligi. Zdaj oba brata živita v Zagrebu, v Avstralijo se vračata redko zaradi napornega ritma. Tomi, ki pogosto investira v nepremičnine v Melbournu, pogosteje obiskuje rodno deželo, kar vidi kot dobro naložbo za čas po koncu kariere.
View this post on Instagram
“V Kopru se oba odlično počutiva; mesto je moderno, urejeno in prelepo. V klubu so nam ogromno pomagali, radi bi se zahvalili sekretarju Mateju Pirjevcu, ki nama je pomagal pri iskanju nastanitve in pri urejanju dokumentacije,” sta složno odgovorila. Čeprav sta zelo navezana, ne živita skupaj, ampak … “Sva pa zelo blizu, v isti stavbi, loči naju le eno nadstropje.” Medtem ko mlajši živi sam, starejši tukaj živi z življenjsko sopotnico. “Ko pridejo starši, spijo pri Deniju, k meni pa pridejo na kosilo in večerjo.” Njuno skupno igranje je koristno tudi za starša, saj “ubijeta dve muhi na en mah” s spremljanjem tekem Kopra. “Prej je bil kar problem, ko sta morala spremljati najine tekme, saj so bile ob čudnih urah za zagrebške razmere. Enako velja zame, ko sem brata gledal ob petih zjutraj, a to mi ni predstavljalo velikega problema, saj sva zelo navezana,” nam pove Tomi.
No, spremljanje tekem prek malih zaslonov je za starša zdaj, vsaj za kako leto, preteklost. “Od Kopra do Zagreba imata dve uri vožnje, tako da sta na vsaki domači tekmi, gostovanja pa so še lažja – do Ljubljane imata eno uro, naslednji vikend do Lendave pa še manj.” V Kopru od bratov Jurić pričakujejo veliko, saj sta igralca z zavidljivim pedigrejem. Sedaj, ko sta oba zdrava, jima zaupanje vračata – Deni s prvencem proti Bravu in Tomi s svojo strelsko formo proti Bravu in Primorju.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
