Andraž Šporar za Planet nogomet: Prestop v Panathinaikos je bila najboljša možna odločitev
Foto: Grega Valančič / Sportida
Nekoč je Slovenec že navduševal v Atenah. Ne dolgo, pustolovščina Zlatka Zahovića v prestolnici Grčije je bila kratka in predvsem divja. Zdaj, dve desetletji kasneje, se v tej zibki civilizacije v ospredje prebila naslednji Slovenec. Andraž Šporar je eden od razlogov, zakaj navijači Panathinaikosa spet verjamejo. V prvi naslov državnega prvaka po letu 2010. V novo uspešno obdobje zeleno-belih. In v to, da je Panathinaikos spet dobil napadalca, ki bo gole zabijal kot po tekočem traku. Ljubljančan je na dobri poti, da mu uspe. Panathinaikos ima po devetih ligaških tekmah v novi sezoni devet zmag, Šporar je na devetih tekmah v vseh tekmovanjih zabil štiri gole. V preteklem krogu je prav njegov zadetek odločil tekmo z Arisom. V 92. minuti obračuna.
Kaj se vam je podilo po glavi, ko ste v 92. minuti tekme s solunskim klubom Aris zabili edini gol na obračunu in Panathinaikosu priigrali že deveto zaporedno zmago?
Če sem povsem iskren, se tistih prvih 10, 20 sekund po golu sploh ne spomnim. Bil sem v transu, preplavila so me neverjetna čustva. Stadion je ’eksplodiral’ od navdušenja, navijači so ponoreli, vse je bilo preprosto izjemno. Noro, noro in še enkrat več noro.
Malce za šalo, malce za res: vas je v klubu kdo potegnil za ušesa, ker ste si po golu slekli dres in prejeli karton rumene barve?
Ne, ne, seveda ne. Po mojem bi si v klubu želeli, da si ga večkrat takole slečem. Če je, jasno, to posledica doseženega gola v sodnikovem podaljšku… (smeh)
To je bila vaša prva tekma po krajšem počitku. Zakaj ste počivali na ligaških obračunih z Asterasom in PAS Lamio?
Imel sem težave z gležnjem, ki še vedno ni povsem v redu. Zato sem zadnjo tekmo tudi začel na klopi za rezerve in v igro vstopil šele v drugem polčasu. Ob tem velja poudariti, da sem se vrnil hitreje od napovedi zdravnikov, ki so pričakovali, da bo počival dlje časa. Toda marljivo sem delal, kljub bolečini treniral in bil za trud tudi nagrajen z najboljšo možno vrnitvijo na zelenice. Ne bi si mogel želeti več. Na prvi tekmi po poškodbi sem zabil gol za zmago. Res se ne smem pritoževati.
Pritoževati pa se ne smete niti nad začetkom sezone. Panathinaikos vodi na lestvici grškega prvenstva, na devetih tekmah ste zabeležili prav toliko zmag.
Vsekakor. Kdorkoli bi štartal na tak način, se ne bi smel pritoževati. To je dosežek, na katerega bi bili ponosni tudi pri Realu, Barceloni, Bayernu. Ob tem je zadovoljstvo toliko večje, ker Panathinaikos v preteklosti ni bil najuspešnejši. Dejansko je bil klub v krizi, tudi finančno. Toda nato je trenersko palico v klubu prevzel srbski strokovnjak Ivan Jovanović in že ob koncu pretekle sezone je Panathinaikos začel igrati dobro in dosegati pozitivne rezultate. Poleti je tudi uprava opravila dobro delo, zadržala trenerja, pripeljala nekaj kvalitetnih okrepitev. Tudi navijači so hitro prepoznali dobro delo na treningih, že od prve tekme dalje nam v velikem številu stojijo ob strani. Tudi ko smo izpadli iz Evrope, se to ni spremenilo. Stadion je vsakič razprodan, vstopnice so pred vsako domačo tekmo razprodane v nekaj urah. Vse to ti da dodatno energijo, od sebe daš še več, kot si morda v danem trenutku realno sposoben. Hkrati je treba priznati, da smo imeli doslej tudi nekaj sreče. Bile so tekme, ki smo jih dobili, čeprav si zmage morda niti nismo zaslužili. Ampak tako je to v nogometu. Ko ti gre, ti pač gre.
Pričakovanja vodstva kluba so verjetno po odličnem startu v novo sezono še narasle. Je naslov prvaka cilj, s katerim se odkrito spogledujete?
Vsi smo zelo zadovoljni. Tako nogometaši kot tudi trener in vodstvo kluba. Toda hkrati se vsi skupaj zavedamo, da je za nami šele devet krogov. Še dolga pot je pred nami, ne smemo poleteti preveč v nebo. Z nogami moramo ostati trdno na tleh in še naprej delati, kot smo delali doslej. Razmišljamo le o vsaki naslednji tekmi. Pred nami je še dolga pot.
Ste zadovoljni z vašimi nastopi po prestopu v Panathinaikos?
Izredno sem zadovoljen. V grškem prvenstvu sem trenutno pri štirih golih, čeprav na treh tekmah nisem igral. Pozna se mi, da uživam zaupanje in podporo vseh v klubu. Dobro treniram, redno igram. Samozavest je na visoki ravni, drugače po takšni seriji zmag niti ne more biti. Zares sem zelo zadovoljen, ampak bom ponovil, kar sem že dejal. Sezona se je komaj začela. Smo šele v mesecu oktobru in pred nami je še več kot pol leta zahtevnih preizkušenj.
Bržčas vam je še kako po godu, ker vam družbo v garderobi delata dva rojaka? Člana Panathinaikosa sta tudi Benjamin Verbič in Adam Gnezda Čerin
Tudi po njuni zaslugi nisem imel nikakršnih težav s prilagajanjem na novo okolje. Mislim, da za Benjamina velja enako. Adam nama je dobro pripravil teren (smeh). Ob tem je treba vedeti, da je tudi trener Srb, iz Srbije prihaja eden od njegovih pomočnikov, za soigralca imam Hrvata Hrvata Zvonimirja Šarlijo. Tudi vsi ostali soigralci so super fantje, v garderobi se je ustvarilo izjemno vzdušje. Dejansko sploh nimam občutka, da sem na tujem. Že od začetka se počutim, kot da sem doma, kar je za igranje v drugi državi vsekakor nenavaden občutek.
Tudi na igrišču se vidi vaša povezanost, sploh z obema rojakoma. Navsezadnje vam je ob zadnjem golu podal prav Benjamin Verbič.
Petkrat sem mu moral povedati, kam naj mi poda, da si je zapomnil (smeh). Šalo na stran… Dejstvo je, da se z Verbičem poznava že dlje časa in se odlično razumeva tudi na igrišču. Prav tako se lahko na zelenici pogovarjava v slovenskem jeziku. Ko sem mu proti Arisu razlagal, kam naj mi poda, naju seveda nihče iz tekmečevih vrst ni razumel. Potem je bilo potrebno le še realizirati idejo, kar pa ob igralcu, kakršen je Verbič, seveda ni težko.
Je v Atenah čutiti evforijo zaradi odličnih rezultatov vašega kluba? Vas navijači zaustavljajo na ulici?
Evforija je izjemna. Že ko sem prišel na letališče, sem začutil, kaj pomeni igrati za Panathinaikos. Ob pristanku letala sem se znašel v pravi norišnici. Bil sem obkrožen z navdušenimi navijači. Tudi v mestu ni nič drugače. Atene so trenutno zeleno-bele, kamorkoli greš, te spremlja nogomet. In ko igraš za Panathinaikos, Atenčani brez dvoma dobro vedo, kdo si. Dejansko nečesa takšnega v svoji karieri še nisem videl. Tudi Sporting ima ’nore’ navijače, ki živijo za svoj klub. Ampak v Atenah je vse skupaj še na višji ravni. Ljudje so v transu po vsakem golu, vsaki zmagi. Na tekmah vlada neverjetno vzdušje, kakršnega še nisem videl. Preprosto noro. Norišnica! Trenutno zmagujemo in je seveda vse super, si pa ne znam predstavljati, kako je, ko rezultati niso tako dobri…
Zdi se, da niti po naključju ne obžalujete prestopa v Panathinaikos, kajne?
Nikakor. To je bila najboljša možna poteza zame v tem trenutku. Prišel sem v velik klub, ki premore neverjetno zveste, evforične in glasne navijače. Prav tako sem postal del kvalitetne ekipe, za katero ne dvomim, da je sposobna doseči velike stvari. Sicer se trudimo brzdati navdušenje, da ne bi preveč poleteli v nebo, toda hkrati se vsi skupaj zavedamo, da nam lahko uspe marsikaj.
Obžalujete, da se je vaša pustolovščina pri Sportingu končala tako, kot se je? Lizbončani so za vas plačali milijonsko odškodnino, toda potem niste igrali toliko, kot bi si želeli. Navsezadnje ste bili dvakrat tudi posojeni drugam.
Ne morem trditi, da obžalujem, ker sem odšel v Sporting. Tam sem spoznal čudovite ljudi, s katerimi sem še vedno redno v stiku. V Lizboni imam veliko prijateljev, tam sem preživel čudovito obdobje, si med drugim zgradil hišo. Na obdobje pri Sportingu me vežejo lepo spomini, čeprav je res, da nisem dosegel toliko golov, kot bi si želel. Sem pa po drugi strani veliko osvojil. Izkušnja je bila lepa in koristna. Dobra šola za prihodnje.
Velja to tudi za mesece, ki ste jih preživeli v Middlesbroughu? Tudi tam ste bili ljubljenec navijačev, ti so vam namenili prav posebno pesem.
Še danes dobivam sporočila navijačev Middlesbrougha, da me pogrešajo. Kar se mi je zgodilo v Angliji, se mi je prvič v življenju. Da je cel štadion pel pesem, ki je bila napisana prav zame. V Angliji. Za nogometaša iz Slovenije. Neverjetno. Izkušnja sicer ni bila takšna, kot bi si želel, toda obstaja več razlogov, zakaj je bilo temu tako. Zgodile so se določene spremembe in odšel sem drugam. Toda Middlesbrough mi je še vedno pri srcu. Še vedno ga spremljam in mu želim le vse najboljše.
Podobno dobro kot Panathinaikosu gre v Sloveniji vaši Olimpiji. Ste presenečeni nad rezultati vašega nekdanjega kluba?
Olimpija igra zares zelo, zelo dobro. Če odmislimo tisti spodrsljaj v Evropo, ki je bil mogoče razumljiv, ker se je veliko dogajalo okrog kluba, je Olimpija na izjemno visoko ravni. Na ravni, ki je za slovensko ligo dovolj, da klub zmaguje iz kroga v krog. Ko vidim, da Olimpija nima težav s tekmeci, sem seveda več kot zadovoljen.
Nedolgo tega je slovenska reprezentanca, za katero igrate že kar nekaj let, dobila tekmece v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2024. So Danska, Finska, Kazahstan, Severna Irska in San Marino primerni tekmeci, da se Slovenija po več kot desetletju naposled spet prebije na veliko tekmovanje?
Lahko smo optimisti. Nasploh mora biti v življenju optimizem vedno prisoten. Tudi ko ti ne gre, moraš verjeti, da bo kmalu bolje. Negativne misli s sabo prinesejo zgolj slabe stvari. Kar zadeva reprezentanco, je res, da v zadnjem obdobju nismo dosegli nič odmevnejšega, če seveda odmislimo obstanek v drugem kakovostnem razredu lige narodov. Toda kljub temu nam je v zadnjem obdobju uspelo pripeljati gledalce nazaj na stadion. Dve, tri dobre predstave in Stožice so bile razprodane, vzdušje pa odlično. Vidi se, da smo nekoč že imeli kult reprezentance in da so Slovenci lačni reprezentančnih uspehov. Naša dolžnost je, da nadaljujemo tam, kjer smo končali. Da poskušamo še nadgraditi dobre predstave iz zadnjega časa in končno dosežemo nekaj velikega. In se, jasno, uvrstimo na veliko tekmovanje. Skupina je vsekakor zanimiva, tekmovalna. Danes so vse reprezentance kvalitetne, ampak glede na to, koga vse bi lahko dobili, moramo biti zadovoljni. Verjamem, da smo v skupini, v kateri lahko premagamo vsakega, in dosežemo to, po čemer vsi hrepenimo.
