1. SNL Radomlje

Napadalec Radomelj Halifa Kujabi v presunljivem intervjuju: “Prijatelja umrla na poti v Slovenijo, hrvaški policisti so nas brutalno pretepli”

Objavjeno 10. oktobra 2024 9. oktobra 2024

Tekst: David Klemenc. Foto: Global Game Media

Kje začeti in kaj napisati, ko nam mladi Gambijec, ki še nikdar pred tem ni govoril z novinarji, zaupa pot, ki jo je prehodil od rodnega mesta Latrikunda do azilnega doma na Viču? Morda bi najprimernejša beseda za opis njegove izkušnje bila agonija. A je tudi ta včasih preblaga za vse, kar je doživel Halifa Kujabi, ki je zdaj kot naslednji obiskal Planet nogomet, da bi slovenski javnosti zaupal svojo zgodbo. Zgodbo, ki vas bo na trenutke pustila brez besed.

Latrikunda je manjše mesto v regiji Kanifing, kjer po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 33,9 odstotka prebivalcev trpi za hudim pomanjkanjem hrane, približno polovica pa jih živi v revščini. Zato ni presenetljivo, da se, tako kot on, vedno več njegovih rojakov odpravlja na nevarno pot proti Evropi. Da, prav ste prebrali. Halifa Kujabi je pred slabim letom in pol prišel k nam kot migrant. Ne kot nogometaš, temveč kot migrant.

“Gambija je zame najlepša država, ne glede na vse težave, s katerimi se sooča. Saj nismo edini. Številne druge podsaharske države životarijo v podobni situaciji. Tudi mi smo majhni po površini in prebivalstvu, zato lahko rečem, da smo si Slovenci in Gambijci v tem pogledu nekoliko podobni,” je intervju za Planet nogomet začel Halifa Kujabi, danes nogometaš slovenskega prvoligaša iz Radomelj.

Halifa Kujabi: “Pred tem sem nogomet igral le za zabavo”

Da je njegovo življenje postalo kot noč in dan, je kristalno jasno. Kaj pa največja razlika? “Zima, definitivno zima. Do pred kratkim sem jo poznal samo iz fotografij in posnetkov. Kar se tega tiče, imam raje neznosno afriško vročino,” pove v smehu. In kdo ga ne bi razumel, zdaj ko se je poletje že poslovilo, temperature pa so vse nižje. Pa hrana? Žganci, repa in krompir? Seveda ne. “Ker živim s soigralcem, ki je prav tako Afričan (Moses Barnabas), si pogosto kuhava našo tradicionalno hrano, zato glede tega ne občutim domotožja. Seveda pa preizkusim tudi kaj slovenskega. Najbolj so me navdušili čevapčiči, ki jih je pripravil Darko, oče soigralca Sandra Žukića, na njihovem pikniku.”

Ker je bil to njegov prvi intervju v karieri in življenju, ni bilo presenečenje, da je Halifa Kujabi deloval nekoliko zmeden na prisrčno neizkušen način. Večkrat je poudaril, kako vesel je priložnosti, da lahko pove na glas, kako lepo mu je v Sloveniji in kako hvaležen je naši državi, ker mu je po vseh grozotah na poti do Evrope odprla vrata.

Okoli mladih afriških nogometašev vedno kroži stereotip o njihovi starosti, zato smo – malce za šalo, malce za res – preverili, kako je pri njemu. “2005, to je moje leto rojstva, 31. januar, ne dan več, ne dan manj,” se nasmeje. Verjamemo mu lahko iz preprostega razloga – v Evropo ni prišel z namenom igrati nogomet. Še več, niti v rodni Gambiji nogometa ni nikoli zares igral. “Moji prvi pravi nogometni treningi in tekme so se zgodili pri vas. Doma sem res igral veliko nogometa, a to je bilo bolj za zabavo s prijatelji po šoli, da smo si krajšali čas.”

Dovoljenje pridobljeno s podkupnino

Nato pa je prišel dan, ko je imel dovolj življenja brez prave prihodnosti, življenja v agoniji. Odločil se je, da bo odšel v Evropo. Ker se mu je pot čez Sredozemlje zdela preveč nevarna, si je s finančno pomočjo prijateljev priskrbel vizum za Kosovo. “Plačali smo in dobil sem neke papirje, a če sem povsem iskren, je bilo dovoljenje za potovanje pridobljeno s podkupnino in je bilo zelo sumljivega izvora. Kljub vsemu je bilo dovolj, da me je pripeljalo pred vrata Evrope, in tako sem z letalom pristal v Prištini.” Nato se je začelo.

V Kosovu se je podal na pravo odisejado, ki je trajala kar 14 dni, kolikor je potreboval, da je prispel do Slovenije. “Od Kosova proti Srbiji ter Bosni in Hercegovini ni bilo večjih ovir. Res pa je, da smo hodili tudi po dva dni in dve noči brez prestanka, brez hrane. Edino, kar smo imeli, je bila voda,” se spominja in pojasnjuje, kdaj in kje so se začele prve težave. “Utrujenost, mraz in lakota so terjali svoj davek. V Bosni smo izgubili dve osebi, ki sta zaradi izčrpanosti umrli pred našimi očmi. Bilo je strašljivo videti prijatelja, kako je izgubil življenje le zato, ker si je želel boljšo prihodnost. To enostavno ni prav. Še danes me preganjajo te podobe,” pove z žalostnim glasom. Na trenutke se zdi, da ima solzne oči, ko obuja spomine na dogodke, ki bi jih najraje izbrisal iz spomina. Grozljiva izpoved se nadaljuje…

“Med prečkanjem bosansko-hrvaške meje je našo skupino ustavila hrvaška policija, kar se je zgodilo zatem, pa me bo zaznamovalo za vedno. Tega ne bom nikoli pozabil. Mislili smo, da nam bodo pomagali, a namesto tega… Začeli so nas pretepati. Bili so sovražno nastrojeni, udarci so padali z vseh strani. Ko so se naposled vendarle umirili, so nam vzeli tisto malo hrane, ki smo jo imeli, in jo začeli metati po gozdu, rekoč, da bo to za njihove divje živali.” Prav tako so jim vzeli nahrbtnike in jih skupaj z oblekami zažgali pred njihovimi očmi. “Pustili so nam le to, kar smo imeli oblečeno.”

Končno na toplem. In predvsem sit

“Niso nas niti vprašali po imenih ali dokumentih, ničesar niso zabeležili. Po končanem terorju so nas preprosto prisilili, da se vrnemo po isti poti nazaj v Bosno,” pripoveduje Halifa Kujabi. Besede, ki mu jih je tedaj izrekel policist, mu še danes odmevajo v glavi: “V polomljeni angleščini mi je rekel, da če se spet srečamo, ne bodo več tako prijazni. Samo pomislite. Prijazni… Ni nam ostalo drugega, kot da se res vrnemo v Bosno, kar smo tudi storili. Ne vem, kako smo vse to preživeli, saj nismo imeli ničesar več. Čez nekaj dni smo znova poskusili prečkati mejo na drugem mestu in, hvala bogu, nam je uspelo.”

Prvi stik s Slovenijo je bil precej prijetnejši kot s sosednjimi državami. “Takoj po prestopu meje so nas sicer prijeli, vendar je bil naš strah odveč. Dobili smo nekaj hrane, vode, pokrili so nas z odejami, in po končanem postopku, ko smo zaprosili za mednarodno zaščito oziroma azil, so nas prepeljali v azilni dom na Viču. Tisto noč sem po zelo, zelo dolgem času zaspal v postelji. Na toplem. In predvsem sit.”

Pa nogomet? Kako je ta prišel v celotno zgodbo? Lahko bi rekli, da povsem po naključju. Njegova nogometna zgodba se je začela pisati nekega popoldneva, ko je z drugimi afriškimi prosilci za azil v Ljubljani sproščeno brcal žogo. Eno od društev, ki se ukvarja z migrantsko problematiko, namreč organizira nogometne turnirje, kjer se migranti lahko družijo in rekreirajo. “Eden od gledalcev me je opazil in pristopil do mene. Povedal mi je, da sem zanimiv nogometaš in da pozna slovenski klub, kjer bi mi morda lahko ponudili priložnost, da se dokažem.”

Sledila je selitev k tretjeligašu Šenčurju, kar se je izkazalo za odlično potezo. Kot 18-letnik je na 23 tekmah dosegel zavidljivih 16 zadetkov. Za nekoga, ki je imel to prvi resni stik z nogometom, je to brez dvoma impresiven dosežek. “V Šenčurju so me sprejeli na najlepši možen način, nikoli nisem občutil niti kančka rasizma. Ponudili so mi dom in prijateljstvo, zelo so mi pomagali, za kar jim bom vedno hvaležen. Še danes sem v stikih z nekdanjimi soigralci, in če imam čas, jih obiščem na kakšni tekmi.”

Preberi več

Po dveh letih in pol spet na obisk k domačim

Po krstni in uspešni sezoni je prejel povabilo prvoligaša iz Radomelj, kar je zanj predstavljalo ogromen preskok v načinu in kakovosti dela. “Mislim, da sta med tretjo in prvo ligo edini stvari, ki sta enaki, igrišče in žoga. Vse ostalo je popolnoma drugačno, kar mi ustreza, saj zdaj veliko bolj intenzivno treniram, se trudim in napredujem. Zanima me predvsem razvoj.” Ob nedavni zmagi proti neposrednemu nasprotniku v boju za obstanek Nafti je dosegel svoj premierni gol med prvoligaši. “Zelo sem bil vesel, da sem zadel, a to je šele začetek. Še se bom trudil, da jih bo še več. Grem tekmo po tekmo in sem osredotočen zgolj na to,” po tekmi z Nafto ni pretirano slavil. So pa v zrak skočili njegovi najbližji.

“Najbolj ponosna je bila mama, seveda pa tudi prijatelji. Vsi so mi pisali, saj preko spleta spremljajo moje igre. Ni mi tako težko, ker sem daleč od družine, saj se z njimi vsak dan slišim preko računalnika. Čakam, da si dokončno uredim papirje, pa bom, upam, po koncu letošnje sezone, po skoraj dveh letih in pol, šel obiskat domače,” je razkril Halifa Kujabi, ki se v prostem času rad odpravi v središče Ljubljane in tam druži s peščico rojakov, ki živijo v slovenski prestolnici. Prav v glavnem mestu Slovenije vidi tudi bodočega državnega prvaka. “Prva slovenska liga ima več kvalitetnih klubov. Od velike trojice — Celje, Maribor, Olimpija — mislim, da ima najboljšo igro in največ možnosti za končni uspeh prav Olimpija,” je zaključil mladenič, ki je na poti do Slovenije postal moški, zdaj pa se želi prav v deželici na sončni strani Alp uveljaviti še kot nogometaš.