Grega Ciglar za PN v prvem intervjuju po odhodu iz Fazanerije: “Mura? Naj sodijo drugi. Olimpija? Sanje vsakega Ljubljančana!”
Tekst: David Klemenc. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Stvari se v Murski Soboti po izredno pomembni zmagi nad Primorjem vračajo v normalo. Če bodo te tri točke prinesle dolgotrajno stabilnost in mir, še ne vemo, a nekaj je gotovo: zadnji meseci na prekmurski ravnici so bili, milo rečeno, turbulentni. Po pestrem prestopnem roku se je nekoliko nepričakovano poslovil športni direktor Grega Ciglar, ki je do trenutka slovesa – to je še danes zavito v tančico skrivnosti – opravil nekaj zelo zanimivih poslov.
Pripeljal je nekaj obetavnih igralcev, obenem pa napolnil blagajno z odhodoma Blaža Kovača v rimski Lazio in Daria Vizingerja v bližnji Maribor. Tega prestopa roko na srce vsi niso sprejeli z odobravanjem, a je bil nujen za preživetje kluba; črno-beli so prejeli nadomestilo za igralca, ki bi čez kakšen mesec lahko odšel brezplačno, zraven pa so se rešili še njegove za prekmurske razmere astronomske plače.
Skratka, preden je Grega Ciglar odšel iz Fazanerije, je bil ritem kar naporen. Potem pa… Počitek? “Če sem se spočil… Sem in nisem. Najprej je bilo treba urediti formalne zadeve, tako da sem še kak teden ostal doma, potem pa za nekaj dni odšel na dopust. Iskreno sem v teh pol leta res začel pogrešati Ljubljano, tako da sem si čim več časa zdaj želel preživeti v krogu mojih ljudi v prestolnici. Nogomet pa seveda spremljam in zato se popolnoma odklopil v resnici ravno nisem,” je pogovor za Planet nogomet začel Grega Ciglar.
Seveda smo 28-letnika hitro pocukali za rokav z vprašanjem, zakaj je torej dejansko odšel iz Murske Sobote. V podrobnosti se ni želel spuščati. “Vse sem že povedal. O tem ne mislim več razmišljati niti govoriti, ne bi bilo produktivno. Mura je velik klub in želim jim vse dobro,” je v diplomatskem odgovoru namignil, da še ni čas za to temo. Nato je Grega Ciglar odgovoril tudi na vprašanje, ali je kljub razhodu zadovoljen s tem, kar je dosegel v Prekmurju: “Delo naj ocenjujejo drugi. Ali sem bil uspešen ali ne, bo pokazal konec sezone, ko se potegne črta pod vse.”
Grega Ciglar: “To nikakor ne drži”
Preden je sprejel funkcijo v Murski Soboti, je deloval v najstarejšem ljubljanskem klubu Iliriji. Čeprav so nekateri namigovali, da tiste funkcije ni zapustil v celoti, temveč le formalno, ter da je imel celo prste vmes pri mariborskem “prevzemu” kluba…
“To nikakor ne drži. To sodelovanje se je sklenilo, ko mene že kar lep čas ni bilo več v klubu. Sem pa mnenja, da bo Ilirija s tem lahko veliko pridobila. Mnogim mladim fantom bo to odlična odskočna deska na nogometni poti. Sicer je bilo veliko zanimivih reakcij, ljudje z lažnimi profili radi komentirajo vsako novico. Tudi sam sem prav z začudenjem prebral kakšne takšne komentarje, ko se je pisalo o Mariboru in Iliriji. Ampak poglejte – ko smo mi pred dobrim letom dni z vodstvom kluba reševali Ilirijo pred stečajem in vlagali lastna sredstva, so oni doma na kavču ležali. Razumem Ilirijo, da je iskala drugo rešitev. Meni pa je generalno smešno, da lahko v Sloveniji vsak, ki ima dve minuti časa, ustvari lažen profil in nato po raznih kanalih zliva svoje frustracije. Imam nekaj takšnih osebnih ‘oboževalcev’, ki se pod vsako novico v zvezi z mano javijo. Takšni žalostni ljudje se mi prav smilijo,” se je Grega Ciglar nepričakovano razgovoril ob omembi svojega nekdanjega kluba iz Šiške.
V Murski Soboti mu je kljub težavam uspelo stabilizirati klubske finance, ki so bile po odhodu strica iz Amerike Georga Juncaja milo rečeno na psu. A če se pravilno in odločno zaviha rokave, je vse mogoče, pravi stari slovenski pregovor. Bi se to lahko zgodilo tudi v primeru njegovega drugega bivšega kluba iz Domžal? Je bila rešitev dosegljiva na dlani? Ali pa si preprosto nekdo ni želel, da klub zapluje v mirnejše vode?
“Družba je res toksična”
“Domžale sem jaz zapustil že pred več kot dvema letoma. Veste, kako dolgo obdobje v nogometu je eno leto, kaj šele dve ali tri… Ko sem odšel, so še dvakrat, če ne celo trikrat, uspešno pridobili tekmovalno licenco. Obveznosti so bile torej ustrezno poravnane. Sicer so plače zamujale, a v mojem obdobju so bile vse poravnane. Lahko rečem, da sem tudi sam res trdo garal, da je bilo tako. Pa so se vseeno našli posamezniki z idejami, da v upravi krademo. V Sloveniji so takšne teorije zarote popularne. Družba je res toksična. Veste, sam sem večino svojega premoženja zaslužil zunaj nogometa. V nogometu sem svoj denar kvečjemu zapravljal. Včasih sam sebe vprašam, če sem sploh normalen, kaj mi je tega treba… No, ljubezen do tega športa je očitno premočna,” je glede klavrnega konca rumene družine povedal Grega Ciglar.
Ni skrivnost, da mu je poleg športa v krvi tudi politika. Koliko bo zdržal brez teh dveh stvari, še ne ve. Morda pa se vrne v staro jato na Nogometno zvezo Slovenije? “NZS gotovo ne. To je zaključena zgodba. Prišel sem v času Mirana Pavlina in odšel, ko je slednji zapustil zvezo. Sam sem zagovornik tega, da odideš s položaja, če organizacijo zapustijo ljudje, ki so te tja postavili. Trenutno v Šiški malo opazujem treninge Ilirije; če me vprašajo za kakšen nasvet, ga z veseljem dam. Sicer pa uživam v premoru in čakam, da se ponudi kaj pametnega. Se mi pa nikamor ne mudi, saj prave pavze v nogometu nisem imel več let in zdaj je dober trenutek, da se telo in um odpočijeta. Politike pa nikoli nisem zares zapustil – vsaj na lokalni ravni ne. Še vedno sem vpet in se po svojih skromnih močeh trudim, da pripomorem k ustvarjanju podobe najlepšega mesta na svetu – Ljubljane.”
Pa smo ostali še malo pri “političnih” temah: bi se morda lahko vrnil na funkcijo v katerega od ljubljanskih klubov? Mogoče Olimpija? Kot podporniku in tesnemu sodelavcu ljubljanskega župana to ne bi bila ravno misija nemogoče…
“Hvala bogu, da imamo Jankovića”
“Najprej – hvala bogu, da imamo v Ljubljani Zorana Jankovića. Boljšega župana Ljubljana ni imela in takšnega verjetno, na žalost, tudi v prihodnje ne bo več. Ogromno je naredil za to mesto, predvsem pa za šport. Tudi Olimpija brez njegove podpore ne bi bila tako uspešna v zadnjih letih. Pomaga pa vsem klubom in društvom v mestu. Kar se mene tiče, pa lahko povem, da prave priložnosti za delo v Olimpiji še nisem imel. Bi pa to seveda bila uresničitev sanj. Vsak Ljubljančan navija za ta klub. Tudi sam ne skrivam, da bi nekoč z velikim veseljem deloval v tem klubu. Morda pa se nekoč tudi to uresniči. Sam sem že ogromno dosegel in za to sem hvaležen,” je Grega Ciglar na glas priznal, da se ne bi branil selitve v Stožice.
Kot navijač Olimpije si je seveda ogledal večni derbi. Bil je podobnega mnenja kot večina nogometne javnosti glede igre in napačnega kadrovanja klubov, ki premalo gledajo na domača igrišča in forsirajo tuje nogometaše. To je metoda, ki se je sam v murskosoboškem obdobju ni posluževal, če res ni šlo drugače, temveč je raje pripeljal igralce s slovenskih zelenic. “Bil sem na tekmi. Ni bila pretirano gledljiva, so pa vsaj Green Dragons popestrili dogajanje s prekrasno kuliso. O tujcih sem vedno govoril isto: biti mora dvakrat boljši od domačega, sicer nima kaj iskati v tej ligi. Vedno sem bil in ostajam zagovornik domačih igralcev, predvsem pa mladih. Naša liga bi morala biti razvojna.”
So v luči izrečenega potrebne tudi spremembe pri Olimpiji? Bi se morala vrniti v slovenske roke oziroma bi morali vsaj slovenski kadri obvladovati vodilne položaje? “To je vprašanje za Olimpijo. Moja želja je predvsem uspešna in stabilna Olimpija. Ni lepšega kot polne Stožice, ki pojejo ‘Malo teraso’. Teh momentov si želimo vsi, ki nam je ta klub blizu. Z vsem spoštovanjem do drugih klubov – Olimpija je zgodovina, tradicija. Tega se ne da kupiti. To je neprecenljiva vrednost,” je prvi intervju po slovesu od Mure zaključil Grega Ciglar.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
