Saido Berahino v ekskluzivnem intervjuju za Planet nogomet: “Kako od Premier League do Sežane in 2. SNL? To je moja zgodba!”
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: Sheffield Wednesday & Pixabay
Planet nogomet je tokrat obiskala ena najbolj zanimivih in – kot smo se lahko prepričali – tudi zabavnih osebnosti v slovenskem nogometu. No, da je sploh prišla v Slovenijo, je bila senzacija z veliko začetnico. Toliko bolj, ko je postalo jasno, da bo v Sežani igral … Saido Berahino! Prav nekdanji zvezdnik Premier League je tokrat prišel na Planet nogomet in nastal je ekskluzivni intervju, v katerem je napadalec Tabora naredil to, kar morda pred tem ni še nikdar. Odprl je dušo in o vsem, o čemer je spregovoril, spregovoril neverjetno iskreno. Brez dlake na jeziku. Brez zadržkov.
Roko na srce – njegov nogometni pedigre in življenjepis sta nekaj, kar v naš drugoligaški nogomet preprosto ne sodi. Že če bi prišel v Prvo ligo Telemach, bi marsikdo pogledal izpod čela… Pred leti eden največjih zvezdnikov Premier League in vroča tema ob vsakem prestopnem roku se danes dokazuje na igrišču tik ob železniški progi v malem obmejnem mestu na Krasu. Ampak kako je sploh prišlo do tega? Berite dalje.
Saido Berahino – 133 tekem in 27 zadetkov v Premier League, 33 tekem in 5 zadetkov v Championship League, 37 tekem in 12 zadetkov v League One, 46 tekem v belgijski prvi ligi, 38 tekem v ciprski prvi ligi, pa še nešteto pokalnih tekem in zadetkov. Letos je temu dodal še 4 tekme in gol v 2. SNL. Kot bi rekel Srečko Katanec: kapo dol za tako kariero, ki pa je še zdaleč ni končana. Čeprav je, to je treba priznati, resnično zavila v nepričakovano smer.
Toda kdo je dejansko Saido Berahino? Anglež? Ne ravno oziroma le delno. Je Burundijec iz osrčja centralne, frankofonske Afrike, ki je odraščal v meglenem Birminghamu, sprva govoril le francoščino in svahili, kasneje pa se je s pomočjo nogometa naučil angleško. Danes živi na Cipru z grško govorečo ženo, igra pa – v Sloveniji.
Saido Berahino: “Ne vem, če se me Robert Koren spomni…”
“Rojen sem v Bujumburi, glavnem mestu majhne afriške države Burundi, ki je po površini sicer primerljiva s Slovenijo, a ima kar 14 milijonov prebivalcev. Takrat je v naši državi divjala kruta državljanska vojna med Hutujci in Tutsiji, zato sem kot desetletnik pobegnil v Anglijo, kjer je že živela moja mama. Birmingham sicer ni ravno luksuzno mesto. Če si, recimo, želiš prave zabave, greš v Manchester,” se otroških let danes 31-letni Saido Berahino spominja s toplino in grenkobo hkrati. Kot prišlek iz Afrike je bil v sicer sila mešanem otoškem okolju tudi tarča neprimernih opazk in diskriminacije. A kmalu je našel ljubezen, ki ga je hitro potegnila vase in povsem zaznamovala. “Ko sem prišel v Anglijo, nisem poznal ne jezika ne običajev. Začetki so bili težki, a so hitro opazili moje nogometne sposobnosti in me povabili v akademijo West Bromwicha. Prek nogometa sem se veliko lažje naučil jezika in vsega drugega, kar je bilo zame novo.”
View this post on Instagram
V domačem West Bromwich Albionu je Berahino prehodil vse klubske selekcije, dokler ni kot 19-letnik debitiral na največjem odru – v Premier League. In prav tukaj se začne tudi prva povezava s Slovenijo. “Že kot mladinec, star sem bil 16 ali 17 let, sem treniral s prvim moštvom in takrat je bil glavna zvezda Robert Koren. Imel je malo daljše lase in na dresu številko 7. Ne vem, če se me še spomni, jaz pa se njega zagotovo,” je v smehu pojasnil simpatični napadalec.
Sledila je nepozabna sezona 2014/15, ko je Saido Berahino zablestel v dresu West Bromwicha. V Premier League je dosegel 14 golov, skupno v vseh tekmovanjih pa 20 zadetkov na 45 tekmah. Svetovna nogometna zvezda je bila nemudoma rojena. Angleški mediji hitro poskrbijo, da je temu tako. A prav mediji so nato odigrali ključno vlogo pri tem, da je Saido Berahino, kot je poudaril, v nekem trenutku dejansko zasovražil nogomet.
Namesto v Tottenham soočenje z depresijo
“Zagotovo nepozabna sezona, ki me je izstrelila med zvezde. Užival sem v vsakem trenutku, želel sem si, da me opazi klub, za katerega navijam že od otroštva – Manchester United. No, oni se niso oglasili, a me je zato močno želel Tottenham. Vse smo imeli dogovorjeno, želel sem oditi, a se je zataknilo pri odškodnini. Tottenham je ponudil 24 milijonov funtov, naš predsednik pa me ni želel prodati in ni pristal na nič manj kot 30 milijonov. Mislim, da mi je prav to obdobje uničilo velik del življenja in kariere. Padel sem v depresijo, začel sem sovražiti nogomet. Ko si tako medijsko izpostavljen, kot sem bil jaz takrat, verjemite, ni prijetno – paparaci, afere… Pokopalo me je. Mislim, da sem potreboval štiri leta, da sem se znova pobral. In to šele, ko sem zapustil Anglijo,” je bil brutalno iskren hitronogi napadalec, ki tudi zaradi omenjene izkušnje danes veliko bolj ceni mir, ki ga je našel v Sežani.
Saido Berahino je nadaljeval o temnejšem obdobju svoje kariere, ko je padel v vodo prestop v Tottenham. “To je bilo res težavno obdobje. Paparaci so me dobesedno obletavali. Še danes o sebi slišim kopico izmišljenih zgodb, ki so me takrat močno prizadele – danes se jim vsaj lahko smejim. Zgodba o tem, da sem za prehitro vožnjo plačal 75 tisoč funtov kazni? Neresnica – bila je 15-krat manjša. Pa tista, da sem v razmaku dveh tednov dobil tri otroke s tremi različnimi ženskami… Tudi to me še danes sprašujejo, in vsakič se samo nasmejem. Z odvetnikom sva takrat celo zagrozila s tožbo enemu znanemu časopisu zaradi lažnih objav, in šele potem se je vse skupaj malo umirilo.”
Tedaj je moral v tabloidih o sebi brati marsikaj. Tudi to, da je menda zapravil ves z nogometom prislužen denar. “Čista izmišljotina. Ljudje si mislijo, da sem brezglavo trošil, a resnica je drugačna. S svojo prvo profesionalno pogodbo sem mami kupil hišo v Birminghamu. Res je, kasneje se je vrnila v Burundi, ker ji angleško vreme ni bilo več po godu, a hišo imamo še vedno – in tam se zbira družina. Mama, ko pride na obisk, ter moje tri sestre, ki še vedno živijo v Angliji in so poročene. Če sem za kaj porabil denar, so to bile ročne ure, ki so moja velika strast. Imam jih kar nekaj, zbirateljskih, in še vedno držijo svojo vrednost. Nikoli nisem kupoval razkošnih avtomobilov – najbolj luksuzen je bil Mercedes. Raje sem vlagal v ljudi okoli sebe. Poskrbel sem za družino, za prijatelje, in zgradil sem sirotišnico v rojstnem kraju. Imam tudi fundacijo, ki pomaga otrokom iz težavnih okolij. Nekateri pa pravijo, da sem vse zapravil. Pa kar naj, meni je vseeno, temu se lahko le smejim,” je hitel razlagati Saido Berahino, ki je danes ponosen, ker je lahko sebi in najbližjim omogočil lepo življenje.
Čeprav je London padel v vodo, se je njegova nogometna zgodba seveda nadaljevala. “Še nekaj časa sem vztrajal pri West Bromwichu, nato pa za 14 milijonov funtov prestopil k premierligaškemu konkurentu Stoke Cityju, kjer sem podpisal večletno, izjemno donosno pogodbo. A znova se je pokazalo, da ni vse zlato, kar se sveti,” se spominja Saido Berahino, ki je nato razkril, kako je tudi svet nogometa na najvišji ravni lahko še kako gnil.
“Stoke City? Porazni odnosi v garderobi”
“Ekipa je bila vrhunsko sestavljena – igral sem skupaj z Bojanom Krkićem in Petrom Crouchom -, a odnosi v garderobi so bili porazni. Pravzaprav jih sploh ni bilo. V moji drugi sezoni smo izpadli iz lige. V garderobi sta obstajala dva klana: Angleži in tujci, večinoma Francozi, s katerimi sem bil tudi sam. Med seboj se sploh nismo pogovarjali. Imeli smo ločene zabave, ločene skupine in neuspeh je bil skorajda neizogiben. Vse skupaj je bilo tako negativno, da sem bil zaradi izmišljenih govoric, še posebej s strani nekdanjega soigralca Glena Johnsona, koncu celo prikrajšan za prestop v Turčijo,” je razkril Saido Berahino, ki se je med intervjujem sprostil in nadaljeval z razkrivanjem stvari in anekdot, ki so sploh prvič zagledale luč sveta.
“Takrat so me vsi vlekli po zobeh. Klub je bil v težavah, novinarji so komaj čakali, da nekoga potunkajo v d***. Neko popoldne sem se po treningu vrnil domov in pred mojo hišo, na sicer precej odročni ulici, je stal bel kombi. Nič posebnega, sem si mislil, naj pač bo tam. A naslednji dan je bil spet tam. In tretji dan spet. Poklical sem nekaj prijateljev, naj pridejo pogledat, kaj se dogaja. Ugotovili smo, da so v kombiju paparaci, ki so na skrivaj slikali vsak moj korak. Da bi jim pokazal, da sem jih opazil, sem se domislil majhne ‘akcije’. Naročil sem pico in, ko mi jo je dostavljalec prinesel, sem ga povabil v hišo. Na notranjo stran kartona sem s flomastrom napisal: ‘Dober tek – in fuck off.’ Prosil sem ga, naj to odnese naravnost v kombi. Po tem so paparaci preprosto odpeljali – in za nekaj časa sem imel mir,” je v smehu razlagal Saido Berahino, ki je dejansko doživel vse barve mavrice elitne Premier League.
A zagotovo ni bilo vse le slabo, smo ga pocukali za rokav. Strinjal se je. Tudi lepih spominov je nemalo. Recimo igrati proti najboljšim na svetu. Toda kdo so bili zanj najboljši, najtežji, najbolj nadarjeni v tistih zlatih letih Premier League? “Najboljši nasprotnik? Yaya Touré. Najboljši branilec? Vincent Kompany. Največji talent in kakovost? Sergio Agüero. Omeniti velja tudi Jermainea Defoeja, a najbolj strašen od vseh – zagotovo Kompany. Vidite, kakšno glavo ima! Že njegov videz ti požene strah v kosti,” je našteval s širokim nasmeškom na obrazu.
Sunderland in Everton najbolj grozna
Tudi vprašanje o najtežjih stadionih je postreglo s presenetljivim odgovorom: “Ljudje si predstavljajo, da je igra v Liverpoolu strašljiva. Pa ni – mogoče malo na začetku, ko slišiš tisto himno, potem je pa kar užitek. Enako velja za Old Trafford – res je veličasten, a mene ni prestrašil. Imam ga v posebej lepem spominu, saj sem tam dosegel svoj prvi gol v Premier League, in to za klub, ki mu navijam že od malega. Grozno pa je igrati pri Sunderlandu ali Evertonu – tam so najhujši in najbolj zastrašujoči navijači. V Championshipu pa je čisto svoj svet Millwall – tam je ambient res peklenski.”
Ko je bil na vrhuncu slave, je bil tudi na pragu reprezentance Anglije. In prav v dresu slednje so se prvič prekrižale njegove poti s Slovenijo. Za selekcijo angleških levov v kategoriji U21 je odigral 11 tekem in dosegel 10 golov. Prvega je zabil že ob debiju proti Moldaviji, ob zmagi z 1:0, ko je na igrišču prebil 86 minut, nato pa ga je zamenjal nihče drug kot Harry Kane. Na svoji poslovilni tekmi za mlado reprezentanco je znova zadel in prispeval asistenco – spet Harryju Kaneu. To se je zgodilo ob zmagi z 2:1 proti reprezentanci Hrvaške. Takrat je premagal Dominika Livakovića, za kockaste pa so igrali tudi Rebić, Livaja, Pjaca, Perica, Caktaš, nekaj časa ga je poskušal zaustavljati tudi donedavni član Mure Mato Miloš, na klopi pa je sedel nekdanji Koprčan Karlo Bručić. Med Berahinovimi soigralci so bili poleg že omenjenega Kanea še Jack Butland, John Stones, Luke Shaw, Eric Dier, Tom Ince in drugi.
Kasneje bi kmalu skoraj postal tudi članski reprezentant Anglije, a je obsedel na klopi. To se je zgodilo 15. novembra 2014 na kultnem Wembleyu, nasprotnik pa – kdo drug kot Katančeva Slovenija. Končni izid je bil 3:1. Po avtogolu Jordana Hendersona za vodstvo naših je sledil ekspresni odgovor Wayna Rooneyja in dva zadetka Dannyja Welbecka. Kot rečeno, do debija ni prišlo. Tekmo si je z dresom s številko 20 na klopi ogledal v družbi Smallinga, Lamberta, Oxlade-Chamberlaina, Carricka, Milnerja, Walcotta in drugih. Leta 2018 je nato oblekel dres članske reprezentance rodnega Burundija.
“Tukaj v Sežani imam končno mir”
Elitni nogomet torej ni samo raj, je tudi pekel. Pekel, ki se ga je naveličal, pekel, ki mu je želel ubežati. In mu tudi je. “Po vseh tistih grdih stvareh v Stoke Cityju sem si želel oditi. Stran od Anglije, stran od nogometnega sveta, kot sem ga poznal. Jaz nogomet še vedno obožujem – a vse tisto, kar pride zraven, me odbija. Tukaj v Sežani imam končno mir. Trening, tekma, nič več maltretiranja. Nihče me ne nadleguje.”
View this post on Instagram
Po turbulentni izkušnji v Angliji je sledila bolj stabilna faza kariere. V Belgiji je igral za prvoligaša Zulte Waregem in Charleroi, nato pa se za eno leto vrnil na Otok k Sheffield Wednesdayu, preden je odšel na Ciper, kjer je dve sezoni branil barve AEL Limassola. “Ciper je bil idealen za življenje. S Cipra prihaja moja žena, čeprav je odraščala v Angliji. Lokacija mi ustreza; je blizu Afrike, Dubaja, Evrope. Vreme mi odgovarja, zato sem se tam tudi ustalil in kupil hišo. Kar se tiče nogometa: prva sezona je bila odlična, veliko sem igral, nato pa sem v drugi sezoni staknil poškodbo, zaradi katere sem bil leto dni brez nogometa. Šele zdaj se počasi vračam na igrišča.”
Po Cipru je Saida Berahina na začetku letošnje sezone nogometna pot vodila v indijsko Superligo, natančneje k enemu izmed tamkajšnjih prvoligašev. A zanimivo – v Indiji ni odigral niti ene same tekme. “Tja sem odšel z družino, a žena je zdržala točno pet dni in spakirala kovčke – zaradi neznosnih življenjskih razmer. Jaz sem vztrajal malce dlje, ostal sem natanko dva meseca, nato pa novembra prekinil pogodbo. Ne bom šel v podrobnosti, a lahko rečem samo to: življenje v Indiji je zame nevzdržno,” je bil iskren, da bi bil težko bolj.
Nato pa iz ene skrajnosti v drugo. Iz Indije v Slovenijo. Oziroma v kraj s skupno 6000 prebivalcev. Verjetno jih v vsaki indijski vasi živi več… Toda kako je sploh prišlo do sodelovanja s Taborom? “Z Lyndonom Tomlinsonom, športnim direktorjem Tabora, se poznava že dolgo. Poklical me je in predlagal, da mu pomagam pri projektu – pri uvrstitvi kluba v višji rang tekmovanja. Meni se je to zdela dobra priložnost, da se po poškodbi počasi vrnem v tekmovalni ritem. Star sem 31 let, nekaj let imam še pred sabo,” je prepričan leta 1993 rojeni Saido Berahino.
Mislil, da je Jan Oblak iz Rusije
Ko smo ga zbodli s pripombo, da je v slovenski 2. SNL zadel le enkrat, v Premier League pa kar 27-krat, je v smehu takoj izstrelil: “V Sežani sem odigral natanko 55 minut in dosegel gol. V Angliji sem pa igral precej več. Ampak drži, seveda je tukaj težje igrati! Ne moremo pričakovati, da so igralci na istem nivoju kot v angleški ligi. Tam gre za neprimerljiv nivo – tam ni zgrešenih podaj. Pa še igrišča so tukaj slabša, v Angliji pa igraš na pravih preprogah.” Po igranju na največjih odrih svetovnega nogometa – od Old Trafforda do Wembleya in Stamford Bridgea – se človek zares ne more izogniti vprašanju: kako nekdo najde motivacijo za vikend tekmo v Dekanih, Beltincih ali Grosupljem? “Moj glavni motiv nikoli niso bili slavni nasprotniki ali veliki stadioni. Moj motiv je preprost: ljubezen do igre. Nogomet je moje življenje. To je vse, kar sem počel, in vse, kar poznam. Rad ga igram, rad spet treniram in zelo rad spremljam tekme. Gledam vse, kar lahko,” pravi iskreno.
Ko je Saido Berahino prišel v Slovenijo, se je znašel v državi, o kateri ni vedel veliko. Ali tudi: o Sloveniji ni vedel praktično nič. “Vedeli smo, da obstaja Slovenija, to je pa bilo tudi vse. Celo za Jana Oblaka sem dolgo mislil, da je Rus!” se je zasmejal. No, nekoga iz Slovenije pa je le pozna. In to zelo dobro. Kaj poznal. Celo občudoval! “Zame je Luka Dončić fenomen. Ne morem verjeti, kako je lahko človek tako dober. Poglejte ga – fant je okrogle postave, pije pivo, je sendviče iz McDonald’sa, torte in pometa z vsemi v NBA! Splošno gledano – športniki z območja nekdanje Jugoslavije so po mojem mnenju najboljši na svetu. Enako velja za Nikolo Jokića. Potem pa vidiš igralce, ki se pred sezono dva meseca pripravljajo, trenirajo kot zveri, jedo le piščanca in riž in nič. Ta dva pa se zabavata in na koncu kraljujeta.”
Tudi Saido Berahino se je odločil, da se bo v nogometu raje zabaval, kot pa da bi ga jemal preveč resno in si s tem grenil življenje. Doživel je tako ali tako vse – bil je v raju, občutil je, kako je v peklu. Zaslužil ni slabo, podpisoval je pogodbe, o katerih lahko navadni smrtniki le sanjajo. Zdaj pa… Sežana. Tabor. 2. SNL. Ni kaj, nogomet res piše neverjetne zgodbe. Eno takšnih ste lahko ravnokar prebrali.
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
