Planet nogomet obiskal Divine Igwe Ikenna, mladi Nigerijec, ki mu je v Slovenijo pomagal Damir Skomina: “Vedno mu bom hvaležen!”
Foto: Boštjan Rous / ND Beltinci Klima Tratnjek
Divine Igwe Ikenna je 21-letni krilni napadalec iz Nigerije, ki v Beltincih igra svojo drugo sezono. Nekdanji član Fužinarja je v dresu žutih doslej zbral več kot 30 ligaških nastopov, na katerih je dosegel 8 zadetkov in prispeval prav toliko asistenc. V začetku tedna je klub sporočil, da so z Nigerijcem podaljšali pogodbo vse do leta 2027, kar je jasen znak zaupanja in dolgoročne vizije.
Nadarjeni Divine Igwe Ikenna se je na zadnji tekmi proti Gorici znova izkazal: najprej je podal za vodstvo Murata Bajraja, nato pa se še sam vpisal med strelce. V pogovoru za Planet nogomet je spregovoril o svojih nogometnih začetkih v Nigeriji, selitvi v Slovenijo, prilagoditvi na novo okolje, vrednotah, ki ga vodijo, in ciljih za prihodnost.
Divine, iz katerega dela Nigerije prihajate in kako se spominjate svojih otroških nogometnih začetkov?
Prihajam iz zvezne države Ebonyi, natančneje iz ljudstva Igbo na vzhodu Nigerije. Moji prvi nogometni začetki so bili povsem preprosti. Nogomet sem igral zgolj iz veselja, ker sem v tem užival. Takrat še nisem vedel, da je to nekaj, za kar sem rojen. Vse je bilo iz ljubezni in strasti. Začetki pa niso bili ne lahki ne zabavni, saj me pri tem pravzaprav nihče ni podpiral, niti starši. Njim je bilo pomembno le, da hodim v šolo in se učim. O tem obdobju bi lahko povedal veliko stvari, a raje sem hvaležen Bogu za vse. Vedel sem, da mi je on dal ta talent in to pot, in le zaradi njega sem danes nogometaš in imam priložnost igrati v Evropi, kar so bile moje sanje.
Kdo vas je prvi navdušil za nogomet in kdaj ste začutili, da bi lahko postal vaša življenjska pot?
Moj navdih prihaja od Boga – če mi on ne bi dal te poti, tudi navdiha ne bi bilo. Če pa govorim o športni strani, me je navduševal Cristiano Ronaldo. Ko sem začutil, da bo nogomet postal moja pot, je bilo takrat, ko sem bil izbran, da predstavljam šolo iz mesta, kjer sem živel, na državnem šolskem turnirju. Tam so nas obravnavali zelo profesionalno. Na turnirju smo zmagali, v polfinalu pa sem postal prvi igralec v zgodovini tekmovanja, ki je dosegel hat-trick. Takrat sem se tudi prvič v življenju potoval z letalom Takrat sem si rekel: to je življenje velikih nogometašev in jaz moram igrati nogomet, čeprav se takrat še nisem zavedal, koliko žrtvovanja je potrebnega, da do tega sploh prideš.
Kako je prišlo do tega, da ste prišli v Slovenijo, in kakšni so bili vaši prvi vtisi ob prihodu?
V Slovenijo sem prišel prek izbirnega programa, ki se je odvijal v drugem mestu od tistega, v katerem sem živel. Tam so bili med drugim prisotni Damir Skomina, njegov prijatelj in partner Jonathan Endurance ter še nekaj sodelavcev. Moja ekipa, Campos Football Academy/Club Owerri, je imela priložnost sodelovati zahvaljujoč Amarachiju Osujiju, nekdanjemu igralcu Gorice in Kopra, ki je prav tako igral v naši akademiji. On je stopil v stik z Jonathanom in Damirjem in nas povabil. Na tem programu sem bil, na srečo, opažen, saj je bilo tam res veliko dobrih igralcev, a so mene izbrali kot najboljšega in najbolj pripravljenega za selitev v Evropo. Nekaj mesecev kasneje so mi omogočili prihod v Evropo, za jim bom vedno hvaležen – Damirju Skomini, Jonathanu Endurancu in lastniku akademije gospodu Patricku Osujiju. Moji prvi vtisi ob prihodu so bili čudoviti. Ob tem moram omeniti lepoto Ljubljane in tudi Celja, ki sta bili prvi mesti, ki sem ju videl. V primerjavi z mojim domom je tukaj povsem drugače, seveda tudi vreme, prav tako kultura ter vsakdanje življenje ljudi. Kar se pa tiče nogometne igre – tudi ta je precej drugačna kot v Nigeriji.
Vam je morda kaj žal, da niste dlje časa ostali pri Celju, ki je bil vaš prvi slovenski klub? Sploh zdaj, ko vidimo, kako dobro jim gre.
Ne bi rekel, da mi je žal, saj to ni bila moja odločitev. Na preizkušnji sem se dobro odrezal, opravil zdravniški pregled in ga uspešno prestal, naslednji korak bi moral biti podpis pogodbe – toda niso mi je ponudili. Do danes ne vem, zakaj se to ni zgodilo. To je zdaj preteklost, a kljub temu sem postal navijač Celja, klub imam rad in vesel sem njihovih uspehov. Seveda bi si želel biti del te zgodbe, toda življenje te včasih preizkusi. Tista izkušnja v Celju je bila zame velik izziv.
Kako težko je bilo zapustiti domovino ter se prilagoditi na novo kulturo, jezik in navade?
Pogrešam dom, ampak ni bilo težko oditi, ker sem bil tam vse življenje in sem potreboval spremembo. Res pa je, da sem odšel v času, ko je bila moja družina v zelo težkem položaju. A nisem imel izbire. Enostavno sem moral slediti svojim sanjam. Moral sem zapustiti dom, da bi lahko poskrbel za dom in da bi dal upanje drugim mladim igralcem, da so sanje dosegljive. Sicer pa se hitro prilagodim novemu okolju, hitro sem se navadil na kulturo in navade tukaj v Sloveniji. Edino, na kar se nikakor nisem mogel navaditi, je zima. Mraza res ne maram.
Če primerjate življenje v Nigeriji in Sloveniji: katere razlike so vas najbolj presenetile?
Življenje v Nigeriji in Sloveniji je povsem drugačno, ljudje živijo drugače. V Nigeriji je vse bolj naporno, gre za boj za preživetje, tukaj pa je življenje lažje. V Sloveniji se mi zdi, da religija ljudem ne pomeni veliko, v Nigeriji pa je ena izmed največjih vrednot. Najbolj pa me je presenetilo, kako ljudje tukaj živijo povsem po svoje – ne glede na to, ali dobro ali ne, nihče se ne vmešava. V Nigeriji pa je to povsem drugače.
V Beltincih ste zdaj že drugo sezono, nedavno pa ste podaljšali pogodbo do leta 2027. Koliko vam to pomeni?
To, da sem dobil in podpisal novo pogodbo, pomeni, da rastem, napredujem in da je klub zadovoljen z mano. Zelo sem srečen, da sem jo podpisal, saj to ogromno pomeni meni in moji družini. Toliko bolj, če pomislim, skozi kakšne težave sem šel doma v Nigeriji in ob prihodu v Slovenijo. To je šele začetek. Vem, da ima “tisti tam zgoraj” zame še velike načrte. Zahvaljujem se Beltincem, da so mi zaupali in mi ponudili to pogodbo. In kot pravijo: komur je veliko dano, od njega se tudi veliko pričakuje. Jaz pa sem pripravljen to zaupanje vrniti na igrišču.
Na igrišču se pogosto znajdete v situacijah, ki privedejo do gola – se imate raje za strelca ali podajalca?
Mislim, da imam še veliko prostora za napredek na tem področju – biti ob pravem času na pravem mestu, da dam gol ali podam. Vidim se tako kot strelca kot tudi kot podajalca. Kar pride, to vzamem. Najbolj pomembno pa je, da pomagam ekipi do zmag. Nisem samo za gole in asistence. Na vsaki tekmi se trudim dati vse od sebe in navijačem ponuditi razloge za veselje, da vstanejo s sedežev in uživajo v naši igri. Oni si to zaslužijo, saj kupijo vstopnice, da nas pridejo podpirati. Prav zato jim moramo vrniti s predstavo, ki jih osreči.
Kateri so vaši osebni cilji v naslednjih sezonah in kako visoko merite v vaši karieri?
Moji cilji so igrati v najboljših ligah, v ligi prvakov, v ligi Europa, zastopati Nigerijo na svetovnem prvenstvu in v afriškem pokalu, ko pride priložnost. Vem, da ni lahko – zahteva veliko dela, osredotočenosti in vztrajnosti, a verjamem, da mi bo ob pravem času uspelo. Moj cilj je iti tako visoko, kot me bo popeljal Jezus. Prepričan sem, da lahko z njegovo pomočjo dosežem vse.
Katere vrednote vas vodijo v nogometu in življenju nasploh?
Življenje in učenje Jezusa Kristusa – svetopisemske vrednote. To je moj vodnik za nogomet in za življenje nasploh. Boljšega vodila, kot to, zame ni.
V naslednjem krogu vas čaka gostovanje v Krškem. Kakšno sporočilo bi radi poslali navijačem Beltincev pred nadaljevanjem sezone?
Gremo tekmo po tekmo, v 2. SNL ni lahkih tekem. Tekma proti Krškemu ne bo enostavna, saj bodo dobro pripravljeni, a verjamemo vase in v svoje kvalitete, vemo, da lahko premagamo vsakega. Navijačem pa bi se rad zahvalil za vso podporo, ki nam jo dajejo – že zdaj so bili fantastični. Prosim, naj ostanejo ob nas skozi celotno sezono. Mi bomo dali vse od sebe, da bodo ob koncu lahko ponosni in zadovoljni. (vm)
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
