Brutalna izpoved bivšega vezista Olimpije, Kopra in Gorice – Bojan Knežević za Planet nogomet: “Pil sem, hazardiral, in to na veliko! Nato sem zbolel…”
Tekst: David Klemenc. Foto: Vid Ponikvar / Sportida
Planet nogomet je tokrat obiskal zares zelo zanimiv gost. Nogometaš, ki so mu tudi najbolj cenjeni in uveljavljeni strokovnjaki napovedovali bleščečo kariero, a zaradi spleta nesrečnih okoliščin v obliki nezrelih odločitev, poškodb in hude bolezni svojega potenciala ni nikoli izkoristil. Kot sam pravi, je zdaj s čisto glavo in zdravimi nogami pripravljen na vrnitev, saj pri svojih 27 letih še ni za v “penzijo” in ga – kot je prepričan – zagotovo čaka še šest ali več let dokazovanja na višjem nivoju.
Bojan Knežević, tudi nekdanji nogometaš Olimpije, Kopra in Gorice, je rodni Bjelovar zamenjal za hrvaško velemesto Zagreb že pri 15 letih, ko se je pridružil akademiji uglednega Dinama. Tam se je v družbi igralcev, kot so Čorić, Ivanušec, Majer, Benković, Moro, Sosa in Brekalo, hitro izkazal kot eden največjih hrvaških talentov.
Kmalu so sledile ponudbe evropskih velikanov, kot sta Bayern in Manchester City, a se je po prepričevanju velikega šefa Zdravka Mamića odločil, da je najbolje ostati doma. Pa je res bilo? Bojan Knežević je v intervjuju za Planet nogomet razgrnil tako ogromno mero obžalovanja zaradi določenih odločitev kot tudi brutalno iskreno priznanje, da si je za marsikaj, kar se mu je zgodilo, kriv tudi oziroma predvsem sam.
Bojan Knežević: “Naiven, nespameten, neumen”
“Zdravko Mamić me je imel rad, videl je nekaj več v meni, ukvarjal se je z mano, tako da ni bilo težko ostati v Dinamu. Ponudil mi je tisto prvo štipendijo, ki je bila odlična, in verjel sem mu, ko mi je govoril, da sem sposoben narediti veliko in da je pred mano vrhunska kariera. Tudi na njegovega brata Zorana imam lepe spomine, saj sem ravno pri njemu debitiral v članskem moštvu pri 17 letih, že leto prej pa sem z njimi treniral in šel na priprave,” je uvodoma povedal Bojan Knežević, ki je ob koncu preteklega leta blestel tudi na kultnem turnirju malega nogometa Kutija šibica, na katerem je v finalu ob izdatni pomoči Ivana Borne Jelića Balte, prav tako nekdanjega člana Kopra, slavil končno zmago.
Malo pred polnoletnostjo mu je bila ponujena tista prva – “ta prava” – pogodba, in cifra v njej je jasno pokazala, koliko ga cenijo in vidijo kot gromozansko naložbo. “Brez razmišljanja sem podpisal odlično pogodbo, a ko danes pogledam nazaj, bi bilo morda bolje, da je ne bi. Ko daš dobesedno otroku – ne vem, kako bi se izrazil – naivnemu, nespametnemu, neumnemu – v roke veliko količino denarja, nekaj zame takrat povsem nerealnega, je to harakiri oziroma avtogol. Večina izgubi tla pod nogami, in jaz seveda nisem bil nobena izjema,” je iskreno priznal Bojan Knežević.
“Začetki v članskem moštvu so bili vzpodbudni, bil sem vedno med tistimi 14, ki so bodisi igrali ali dobili priložnost. Zaigral sem pri približno 18 letih tudi v ligi prvakov – skratka, sanjsko,” je s kislim nasmeškom na obrazu svojo res zanimivo življenjsko zgodbo razlagal Bojan Knežević.
Po odličnih nastopih v UEFA Youth League, kjer je v družbi, med drugim, dobrega prijatelja Danija Olma premagal torinskega velikana, mu je trener prvega moštva, Bolgar Ivajlo Petev, ponudil priložnost na velikem odru. Tam je odigral tekme proti Juventusu, Lyonu in Sevilli, kjer se je enakovredno kosal z vsemi zvezdniki, kljub svojim rosnih letom. Na vrata Dinama so začeli trkati večji klubi.
“Izkaži se, pa greš poleti za 20 milijonov”
“Bili smo v Turčiji na pripravah, ko me je na samo poklical Zdravko Mamić in mi rekel, da se zame zanima Köln, ki je poslal ponudbo. Seveda sem rekel, da sem zainteresiran. Prva nemška ponudba je bila 7 milijonov evrov odškodnine, veliki šef pa je po svojem značaju Nemcem odgovoril 17. Nato so oni poslali 8, pa na koncu 10 milijonov, a Mamić ni želel niti poslušati pod 12. Sam sem tudi dobil osnutek pogodbe, ki je bila neverjetna – petletna, ki bi mi skupno prinesla okoli 4 milijone evrov, plus bonuse,” je razkril Bojan Knežević. Na njegovo žalost se prestop ni izšel, a v spominu so mu ostale direktorjeve besede: “Prišel je do mene, poln samozavesti, me objel in rekel: ‘Ne skrbi nič. Odigraj še to pol sezone, izkaži se, pa greš poleti za 20 milijonov evrov.’” Scenarij, ki se ni nikoli uresničil.
Začetek njegove dolgoletne nesreče se je zgodil na zadnji dan priprav, ko so igralci večer pred jutranjim odhodom v Zagreb dobili prosto, da se malo zabavajo. “Nas par se je zbralo v enem lokalu, prava žurka, pilo se je, jedlo, prihajal je nepoznan folk. Ko se je največji zvočnik zvrnil in padel na mojo nogo! Zlomil mi je nart in dva prsta. Od tistega dne do mojega naslednjega nastopa za Dinamo je minilo skoraj leto, tedaj pa sem izgubil kar nekaj mesecev v prazno, bi se reklo,” je Bojan Knežević pojasnil, kako je zgodba o uspehu nenadoma zavila v povsem drugačno smer.
“To me je uničilo bolj kot poškodbe”
Ker se ni mogel takoj vrniti v Dinamo, je sledila uspešna posoja pri mestnem tekmecu Lokomotivi. Z dobrimi igrami je prisilil tedanjega trenerja Nenada Bjelico, da ga že po pol sezone vrne na Maksimir, a mu je tudi tam že po nekaj tekmah zagodla poškodba. Strgal je ligamente, kar je pomenilo nov daljši počitek. Ravno to obdobje nesreč ga je najbolj zaznamovalo v življenju. “Lagal bi, če bi rekel, da sem bil v glavi v redu. Prizadelo me je. En dan sem že skoraj imel nemško bogastvo v žepu, takoj naslednji dan pa sem bil na operacijski mizi. Depresivno obdobje. Trenirati nisem mogel, vse, kar sem imel od nogometa, je bila plača. Začel sem vse bolj spoznavati zagrebško nočno življenje. Pil sem, hazardiral, in to na veliko, vse to iz nekega razočaranja. Vse te stvari so mi v kasnejših letih bolj uničile kariero kot same poškodbe,” je Bojan Knežević postregel z enem bolj iskrenih odgovorov, kar smo jih kadarkoli slišali v nogometnih intervjujih.
Ko pri Dinamu nato ni bilo več pravega mesta zanj, se je začela njegova skoraj triletna slovenska odisejada. Z Olimpijo je lovil naslov prvaka, končalo se je z razočaranjem. Bojan Knežević je prst krivde usmeril tudi v Milana Mandarića, ki je nekoliko kasneje spet precej močno posegel v njegovo kariero.
“V Ljubljani mi je bilo top. Mislim, da je bila to najmočnejša Olimpija zadnjih let – Menalo, Cekici, Bagnack, Boakye, Jurćević, Savić, z mano na sredini legendarni Tomislav Tomić, v špici pa Vukušić. Na debiju sem takoj po nekaj minutah zabil Rudarju. Trener je bil Safet Hadžić, o katerem lahko povem res vse najboljše, tako z nogometne kot človeške plati. Imeli smo 13 točk prednosti pred Celjem. Nato smo z njimi eno tekmo izgubili doma z 0:1, pa čeprav smo bili boljši in zgrešili enajstmetrovko. Mandarić ga je nato nerazumljivo zamenjal. Tisto je bil začetek konca sanj o naslovu. Naslednjo tekmo je vodil Nikica Milenković in nas je Bravo povozil s 5:0. Nato pa je prišel Dino Skender, ki je že prvi dan rekel Vukušiću: ‘Ne zanima me tvojih 30 in ne vem koliko golov. Jaz rabim napadalca, ki se bo vračal v obrambo.’ Ta Skenderjeva obrambna taktika nam je uspela zaj***ti 7 točk prednosti v zadnjih 6 tekmah. Tabor in Aluminij sta nas premagala, a ko smo z njima igrali pod Hadžotom, niso mogli priti čez polovico,” je sočno pripomnil Bojan Knežević in v enem odgovoru ošvrknil tako rojaka Dina Skenderja kot tudi nekdanjega “mecena” Olimpije Milana Mandarića.
“Kamorkoli, le v Olimpijo ne. Razlog? Mandarić!”
Kljub sezoni, ki so jo, kot že neštetokrat prej, zaznamovale poškodbe, je bila obojestranska želja – igralčeva kot ljubljanska – da se posoja podaljša še za eno sezono. A je prišlo do nepričakovanega zapleta. “Želel sem ostati v Ljubljani, celo najeto stanovanje sem zadržal. Toda ko sem se vrnil v Zagreb, da se dogovorim, so mi rekli, da lahko grem kamorkoli na posojo, samo v Olimpijo ne, ker z njimi ne želijo več imeti posla. Bili so dogovorjeni s tedanjim predsednikom Mandarićem, da plača 50.000 evrov posojnine, česar ni storil in kasneje niti ni želel. Dogovor je odpadel. Odšel sem v Koper za eno sezono, kjer sem se ravno tako odlično počutil in več igral, le rezultatsko ni bilo idealno. Na zimski premor smo odšli kot podprvaki, na koncu pa smo se borili za obstanek v kvalifikacijah. Poleg teh dveh klubov sem igral še pol sezone v Novi Gorici na povabilo bivšega trenerja Mirana Srebrniča.”
Ko mu je dokončno potekla pogodba z Dinamom, je za kratek čas odšel v Bolgarijo, ki jo je hitro zapustil z mešanimi občutki. “Ekipa ni bila slaba, vse ostalo pa ja. Če sem bil v preteklih letih vajen Zagreba, Ljubljane, Kopra, nato pa prideš v Bolgarijo… Težko je bilo tam, življenje je katastrofa. Zato sem se odločil prekiniti pogodbo.”
Po dveh mesecih brez kluba je odšel v italijanskega nižjeligaša Termoli. Sredi decembra je podpisal pogodbo, se vrnil za praznike domov, nato pa… Šok vseh šokov. In takoj zatem bitka vseh bitk. “Šel sem normalno spat, zbudil se v bolečinah in z oteklino v modih. Hitro so me odpeljali v bolnišnico na pregled, kjer mi je zdravnik specialist sporočil grozno novico – tumor. Nemudoma je sledila operacija. Sreča v nesreči je bila, da so pravočasno ugotovili, o čem je govora, in mi ga uspešno odstranili. Javil sem v Italijo, kaj se je zgodilo, in se odločil, da pustim nogomet za sabo, vsaj za nekaj časa. Okrevanje je bilo dolgotrajno – od novega leta do septembra, ko sem po devetih mesecih spet začel normalno trenirati.”
“Problem je bil, da glava ukazuje”
A v vsakem slabem je vsaj nekaj dobrega, nam pove v pozitivnem tonu. “Tisto slabo leto, ko sem okreval, sem imel ogromno časa za razmislek, za razčistitev stvari v svoji glavi. Vedel sem, kje sem storil napake v preteklosti, in se odločil, da je tega dovolj. Moram se pohvaliti, da mi uspeva. Rešil sem se vseh negativnih odvisnosti, uredil stvari z družino. Srečen sem, ko vidim, da je žena ponosna name, da imam hčerko, ki me obožuje. Spet sem vesel, ko stopim na teren, naj bo to za tekmo ali trening.”
Roko pomoči mu je ponudil tudi znani agent Andy Bara, ki ga je vzel v Kustošijo, da se vrne v ritem treningov in tekem. Zdaj uspešno nastopa pri bogatem drugoligašu NK Zrinski Osjecko 1664, kjer je spet soigralec Anteja Vukušića. “Hvala bogu, sem zdrav. Igral sem skoraj vse tekme. Kot sem rekel, še nisem star in v meni je še energije za pet, šest dobrih sezon na višjem nivoju.”
Ali to pomeni morebitno vrnitev v Slovenijo, kjer je med drugim že uspešno sodeloval z alfo in omego Primorja Boškom Županovičem? “Prva slovenska liga bi mi ustrezala, sploh zdaj, ko sem spet tisti stari jaz. Kot igralec nisem nikoli pozabil igrati. Noge še vedno udarijo žogo in še vedno dribljajo. Problem je bil, da glava ukazuje, in ko glava ni bila na mestu, tudi ostalo ni funkcioniralo. Z veseljem bi se vrnil, priznam.”
V zadnjih sezonah smo iz druge hrvaške lige v prvo pripeljali več igralcev, ki so se izkazali kot zadetek v polno… “Hrvaška druga liga je solidna, najdejo se dobri igralci zagotovo, a sem mnenja, da je slabša, kot je bila. Nazadnje sem jo igral pred desetimi leti z drugo ekipo Dinama. Imeli smo še Osijek II, Hajduk II, pa Gorico, na primer. Tisto obdobje je bila zelo močna. Takrat Koper, Olimpija, Maribor ali Celje ne bi mogli niti pomisliti, da bi jemali najboljše igralce. Nepredstavljivo je bilo. Danes je vse drugače,” nam za konec zaupa nekdanji kapetan vseh hrvaških mladinskih selekcij od U15 do U19 in ob slovesu pripomnil: “Igral sem tudi za U21 nekaj tekem, a tam nisem bil kapetan. Vem, da so govorili o meni, da sem velik talent, a od vseh, s katerimi sem igral, je bil od naše generacije Alen Halilović z velikanskim naskokom pred ostalimi najboljši igralec.”
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
