Planet nogomet obiskal vroči član Celja Armandas Kučys: “Brez nogometa bi bil verjetno nezaposlen in na socialni podpori države!”

Objavljeno 23. februarja 2026 23. februarja 2026

Tekst: David Klemenc. Foto: Luka Vovk / Sportida

Prišel, videl, zmagal, se poškodoval pa spet prišel, videl, zmagal in se poškodoval. Litovski ostrostrelec Armandas Kučys je zdaj tretjič prišel, videl, zmagal in ostal cel. 5 golov na 5 tekmah po dolgotrajni, skoraj 10-mesečni odsotnosti je 22-letnika iz košarkarskega mesta Panevežys spet izstrelilo v evropsko nogometno orbito.

Verjetno bi prenekateri nogometaš svetovnega kova z zanimanjem poslušal nasvete visokoraslega Litovca o tem, kako mu je uspelo dvakrat prebroditi težavno obdobje. Spomnimo se legendarnega Ronalda iz Brazilije, ki se po skoraj enaki usodi nikoli več ni vrnil v popolnem sijaju… No, Armandas Kučys, ki je med obema evropskima tekmama Celja z Drito obiskal Planet nogomet, je živi dokaz, da so zdrave misli in popolno fokusiranje na en cilj močnejši od še kako neprijetne poškodbe.

“Če sem povsem iskren, kak dan po poškodbi, sploh po tisti drugi, ki je bila totalno nepotrebna, sem bil res malce potolčen, a to je tudi to. Veš, da si nemočen, takoj pogrešaš tisti občutek, ki ti ga da igranje, a moraš razmišljati pozitivno oziroma vsaj ne razmišljati o tem, kar se ti je zgodilo. V klubu sem tedaj prosil takratnega trenerja Alberta Riero, če se lahko odklopim od vsega za nekaj časa; popolnoma me je razumel in mi skupaj z vodstvom kluba to ugodil. Tiste tri tedne pred operacijo sem preživel doma v Litvi, obkrožen z ljudmi, s katerimi sem odraščal, in počel stvari, ki so me zamotile in pomagale odmisliti nesrečen dogodek. Rabil sem menjavo iz nogometnega okolja in to mi je verjetno zelo pomagalo, da nisem padel v neko depresijo. Borben sem že po naravi in obenem strasten pri tem, kar počnem, zato sem si samo želel se vrniti boljši in močnejši. Litovci smo na splošno tak narod, ki se bori zase, in tako je tudi v nogometu. Mogoče nismo tehnično nadarjeni kot Brazilci, a to nadoknadimo na drug način in sam pri tem nisem nobena izjema,” je s ponosom v glasu na dolgo in široko razložil visokorasli litovski golgeter, ki kljub vsem preizkušnjam ostaja neomajen in odločen, da mu bo uspelo – tako in drugače.

Kučys: “V Litvi? Nemogoče!”

Po obeh poškodbah mu je nekoliko lažjo vrnitev na teren omogočilo tudi dejstvo, da se je ekipi oziroma soigralcem pridružil med pripravami na spomladanski del sezone.

“To, da nisem takoj začel z ekipo, ko bi bila slednja v fazi prvenstva, mi je roko na srce zelo olajšalo proces. Januarja, ko smo bili dva tedna na pripravah na Mallorci, je bilo kot naročeno zame. Na začetku, ko sem čutil malo več bolečine, sem se še brzdal, a kasneje, ko je zabolelo le še za vzorec, če se lahko tako izrazim, nisem popuščal. Treniral sem še bolj vneto na način, da sem živel za danes, brez razmišljanja o tem, kaj bo jutri,” se je slikovito izrazil 15-kratni litovski reprezentant.

Glede na formo, ki jo kaže v zadnjem obdobju, tako v domačem prvenstvu kot na evropskem odru, bi ga namesto Armandas lahko že počasi klicali Diegas Armandas po argentinskem nogometnem božanstvu, a se skromni Litovec se je ob tem zgolj sramežljivo nasmehnil. Z nogama želi čvrsto stati na trdnih tleh, dobro se zaveda, da se v nogometu raj hitro lahko spremeni v pekel.

“Seveda je lepo pomisliti na kaj takšnega, a tega tudi ne bi jemal resno. Nasmehnem se pa lahko. To, da bi moje ime na prvi pogled lahko izhajalo iz neke povezave z Maradono, pa ne drži, čeprav bi bilo roko na srce res priročno. Toda Armandas je kar pogosto ime za otroke v moji deželi,” je z nasmeškom na obrazu razlagal nekdanji član Kauno Žalgirisa, ki je v preteklosti izkušnje nabiral tudi na Švedskem.

In že ko debata nanese na njegovo deželo, seveda nismo mogli mimo njihovega nacionalnega športa; pa smo ga malce zbodli s tem, da vendarle ni prvi litovski superzvezdnik v Sloveniji in če morda ve, kdo je bil tisti prvi… Seveda smo malce pomagali, da to ni bil nogometaš, čeprav je nosil dres Olimpije, in da je danes uspešen trener.

Tudi oče je bil reprezentant

“Hmmm… Naj pomislim. Ja, ja, vem. Šarūnas Jasikevičius! Bral sem knjigo o njem, tako da vem, da je začel evropsko kariero v Ljubljani,” je Armandas Kučys “prestal test”. Pa je možnost, da bi ga nekega dne prehitel v priljubljenosti? Tako v Sloveniji kot – jasno – tudi v rodni domovini? Odgovor je bil zanimiv.

“Bolj priljubljen v Sloveniji od njega lahko postanem, ni problema, v Litvi pa roko na srce bolj težko oziroma kar nemogoče. Mislim, da ni nogometaša ali kogarkoli, ki bi lahko konkuriral košarkarjem, sploh pa Šarunasu Jasikevičiusu. Tako da si tega cilja raje niti ne bom zadal,” je z nasmehom malce hudomušno in obenem še kako resnično odgovoril Armandas Kučys, ki bi glede svoje atletske sposobnosti dejansko tudi sam igral na škripajočih parketih. Kako to, da se ni odločil za litovski nacionalni ponos? “Kaj drugega razen nogometa ni bilo nikoli niti opcija pri meni. Že kot otrok sem se gibal samo v nogometnih krogih,” je izstrelil kot iz topa. Odgovor je bil pričakovan. Njegov oče Aurimas je bil prav tako profesionalni nogometaš. Igral je tudi v Ukrajini in zbral17 nastopov v dresu z državnim grbom. Kučys mlajši je dodal: “Kljub temu da imamo v Litvi več športov, ki so še kako priljubljeni med državljani, je mene zanimal samo nogomet. Imam ga v krvi, tako da sem že hitro začutil, da se bom temu posvetil malce bolj resno.”

V prvi vrsti ni dosti sonca

No, na vprašanje, če bi se vseeno lahko s kom pomeril v košarki oziroma kakšne so njegove košarkarske sposobnosti, smo dobili kratek in jedrnat odgovor – tak, ki bo v intervjuju sledil še enkrat. “Da bi šel s kom igrat košarko? Z lahkoto. Kot otroci v Litvi smo bili cele dneve na igrišču, igral sem tako nogomet kot košarko, tako da mislim, da se znajdem tudi na kakšnem drugem igrišču zelo dobro, ne samo na travi,” je odločno poudaril in se je ponovno nasmejal …

Kar zadeva Slovenijo, je slednja bolj kot ne že postala njegov drugi dom. Sam tako ali tako pravi, da smo si Slovenci in Litovci zelo podobni, zato mu aklimatizacija na življenje v mestu ob Savinji ni povzročalo nikakršnih težav.

“Najprej sem mislil, da me čaka tista klasična balkanska zgodba, a ko sem se malce pozanimal – navsezadnje sta v Sloveniji že pred mani prišla reprezentančna kolega Lasickas in Širvys – sem spoznal, da ni ravno tako. Podobni smo si v neki agresivnosti, v neki jezi, a na koncu so tu ljudje dobrega srca. No, tudi v Celju, kot pri meni v Litvi, pa v prvi vrsti ni dosti sonca,” je Kučys s hudomušnim odgovorom vnovič potrdil, da se, ko si sleče nogometno opremo, smeji precej več kot na igrišču, kjer v glavnem proti vratarjem nasprotnih ekip gleda še kako srepo in izpod čela.

Vsak začetek je seveda težak in tudi Kučys je imel svoje težave, a njegova tranzicija je bila ne glede na vse kratkotrajna, saj se je že v prvih preizkušnjah v dresu grofov izkazal, kar mu je bilo zagotovo v pomoč: “Da bi se lažje privadil na življenje v Sloveniji, sem najprej moral pridobiti spoštovanje navijačev. Opazili so, da nisem bil na terenu le za lastno statistiko in sebičen, ampak za uspeh celotne ekipe, in tako so me počasi začeli spoznavati in pozdravljati na ulici.”

“Mislim, da lahko obljubil gol”

Ko je Celje poskrbelo še za prihod sonarodnjaka Artemijusa Tutyškinasa, mu je bilo toliko lažje: “Lahko rečem, da sem bil pri tem prestopu malce posrednik. Trener me je vprašal zanj, dal sem svoje mnenje, ravno tako me je Artemijus povprašal po Celju in tako se je zgodilo. Sicer ni bila moja zadnja beseda, to je bila trenerjeva, a vseeno mislim, da sem malce pomagal.”

Litovska kolonija v slovenski ligi sicer trenutno šteje 3 člane, v preteklih sezonah pa je bila še številčnejša, ko je v Olimpijinem dresu nastopal Justas Lasickas. “Zaradi vseh obveznosti v klubih se je težko veliko družiti, poleg nogometa imamo tudi družine. Je pa res, da se v reprezentanci dosti hecamo o tem, pa tudi po prvenstvenih tekmah se ustavimo malce. Med tekmami pa ne, tam ni prijateljev,” je razpredal celjski golgeter.

Že v četrtek sledi povratno in izredno pomembno srečanje s kosovsko Drito. Po težko prigarani zmagi v Prištini s 3:2 se dogajanje seli na stadion Z’dežele. Kaj drugega kot napredovanje ne pride v poštev, toda ali se navijači lahko nadejajo tudi nadaljevanja ostrostrelske forme? “Mislim, da lahko obljubim gol. Sem mož beseda in potrudil se bom izpolniti to obljubo. Tekma ne bo lahka, a na našem terenu smo mi gospodar. Nekaj pritiska sicer je, toda ravno zaradi tega je lepše igrati.”

In ravno igranje je tisto, kar je najbolj pogrešal, ko je v prvem delu spremljal, kako je padel atenski AEK in kako varšavska Legia: “Drži. Težko mi je bilo gledati soigralce na delu, lahko tudi rečem, da sem kar trpel ob gledanju tekem, ko sem le nemočno sedel na tribuni.”

A evropske sanje niso edine, ki so v mislih Celjanov. Spomladi jih čaka še boj v domačem prvenstvu, kjer so suvereno vodilni. Pa bodo na tej poziciji tudi ostali? No, ponovno smo dobili odgovor, kot takrat, ko je bilo govora o njegovih košarkarskih sposobnostih. Odgovor, v katerem se močno čuti leto in pol šolanja – ne samo nogometnega, ampak tudi mentalnega – Alberta Riere … Odgovor pa: “Z lahkoto! Noben nam ne bo vzel prvenstva. Na koncu sezone bomo mi tisti, ki bomo dvignili pokal.”

Klubski PR ga je navdušil za padel

Vsi poznamo nogometnega Armandasa Kučysa, tistega brezkompromisnega borca. Kaj pa se zgodi, ko se reflektorji ugasnejo, ko se prvenstvo zaključi? “Kar se mene tiče, se zgodi zelo malo,” je ponovno v smehu začel razlagati o svojem več kot očitno zelo preprostem življenjskem slogu.

Preberi več

“Armandas je zelo dolgočasen človek. Kar se njega tiče, je lahko tudi cel dan doma in igra igrice ali pa ure in ure sedi na kavi in se pogovarja s prijatelji. Vse brez stresa in prevelikega napora. Spremljam kak šport tudi na TV, malo nogometa in košarko.” Na presenečenje to ni liga NBA. “Najraje gledam evroligo in tekme Žalgirisa, kar se pa tiče drugih športov, se sem in tja odpravim na padel.” Za ta relativno novi šport ga je v Sloveniji navdušil klubski PR Rok Gregorič.

Za zaključek se je Armandas Kučys še enkrat pošalil na svoj račun z zanimivimi besedami, ko smo ga vprašali, kaj bi počel v življenju, če ne bi bil nogometaš. “Jaz mislim, da se ne vidim nikjer drugje kot v nogometu. Tudi po karieri bo nekaj okoli žoge, pa naj bo to analitik, trener ali agent. Da bi pa počel kaj drugega, težko. Brez nogometa bi bil verjetno nezaposlen in na socialni podpori države,” je brutalno iskreno bralcem Planeta v slovo pomahal Armandas Kučys.