Legendarni Adriano Fegic pred dvobojem Olimpije in Rijeke, s katero je namučil sloviti Real: “Danes bi si lahko kupil helikopter”
Tekst: David Klemenc. Vir fotografije: YouTube
Kdo bi bil primernejši gost v dnevih pred epskim bojem med Olimpijo in Rijeko kot ena od ikon reškega, jugoslovanskega in slovenskega nogometa, legendarni Adriano Fegic, ljubkovalno imenovan Nando s strani številnih prijateljev? Da bi bolje razumeli, kdo je bil Nando v tistih časih, smo se obrnili na dolgoletnega športnega novinarja in poznavalca ter rojenega Rečana Ardena Stancicha, ki je odraščal le streljaj od stadiona večnih rivalov, Orienta. Kljub temu pa, kot pravi, v tistih letih niti on niti celoten Kvarner ni mogel ostati imun na pravljico, ki so jo takrat ustvarjali fantje s kamnitega stadiona.
“Adriano Fegic in njegovi soigralci so tedaj postali ekipa, katere se je bala tudi velika četverica. Klapa pod vodstvom kapetana Srečka Jurčića je verjetno igrala najboljši nogomet v jugoslovanski eri reškega kluba. In popularni Nando je bil eden stebrov te ekipe. Tiho, marljivo in vedno spoštljivo je postal živa legenda Kantride, še posebej po dveh golih velikemu Realu v sezoni 1984/85, v njegovi zadnji sezoni pred prestopom v Francijo pri 28 letih. Še danes, 40 let kasneje, se ga nogometna Jugoslavija spominja kot enega redkih, zaradi katerih so se ‘merenguesi’ tresli. Kljub temu, da na povratni tekmi na čuden način niso uspeli izločiti Reala, to ni omajalo večne ljubezni med reško publiko in ajdovskim bomberjem,” pove Stancich.
Danes 67-letni Fegic še vedno ne more brez nogometa in aktivno pomaga v svojem matičnem klubu, Primorju. Pogosto ga vidimo tudi v sosednji dvorani, kjer vneto spremlja ajdovske rokometašice in navija za hčerko Nušo, ki je očitno podedovala športni talent po slavnem očetu. Le redki pa vedo, da je bil Adriano tudi odličen atlet.
Adriano Fegic: “Še boljši v skoku v višino”
“Da, res je. V JNA sem leta 1983 zmagal v skoku v daljino, a moram priznati, da sem bil še boljši v skoku v višino. Vendar sem se že v mladih letih odločil za nogomet,” z nasmehom pove Fegic. Seveda ni mogoče mimo tekme, ki ga je uvrstila med nesmrtne. Doma so Real Madrid (3:1) deklasirali, na povratni tekmi pa vsi vemo, kaj se je zgodilo. “Ni res, da Reala nismo mogli premagati… Resnica je, da ga nismo smeli,” kratko in jedrnato odgovori Fegic, s čimer ne preseneti nikogar, ki je spremljal tiste dogodke. Kakšna bi bila njegova kariera, če bi se dvoboj končal drugače, nikoli ne bomo vedeli, a zdi se, da ničesar ne obžaluje.
Provokativno vprašanje, kaj bi storil, če bi bil danes 30-40 let mlajši in bi zabil dva gola Realu, ko bi mu ponudili triletno pogodbo v vrednosti 60 milijonov evrov v Savdski Arabiji, Fegic odgovori z nasmehom: “Ma, takoj grem! Tudi peš, če je treba.” Še sam sebe hudomušno zbode na račun tega, da nima vozniškega dovoljenja: “Denar bi mi prav prišel, ker ne znam voziti avta, pa bi si lahko kupil helikopter.”
Vodil ga je tudi Arsene Wenger
Ko se spominja romantičnih let jugoslovanske lige, pravi, da je bilo ogromno talenta, a če že mora izbrati enega, ki ga je najbolj navdušil, izpostavi Safeta Sušića, s katerim se je kasneje srečeval tudi v Franciji, kjer je Sušić dolga leta igral za PSG. Prehod iz domače lige v Francijo, kjer je igral za Nancy, Limoges, Dunkerque in Valence) zanj ni bil težak, vendar ga je marsikaj presenetilo. “Francija je bila tedaj neprimerno bolj razvita država, tako da me je na začetku vsak dan nekaj presenetilo,” pravi Fegic. Vendar pa francosko vino verjetno ni bilo ena od teh stvari, saj ima Ajdovec 15 minut na levo od hiše kraški teran, če zavije 15 minut na desno, pa Goriška brda. “Takrat nisem smel o tem govoriti, a moram priznati, da sem bil vedno profesionalec. Če bi mi kaj rekli, bi jim hitro razložil, kako stvari stojijo pri nas doma,” dodaja simpatično.
V karieri je imel srečo, da je sodeloval z dvema vrhunskima strokovnjakoma, ki pa sta si po njegovih besedah zelo različna. “Ćiro Blaževič je bil mojster psihologije, mojster manipulacije, Arsene Wenger pa je z eno besedo gospod. Kot smo ga videvali pri Arsenalu, tako je bil z nami vedno uglajen.” Na vprašanje, katerega od njiju bi izbral, če bi bil športni direktor ekipe, ki nujno potrebuje trenerja za rešitev sezone, Fegic odgovori: “Oba sta posebna, a če bi se šlo zares, bi se verjetno odločil za gospoda.”
Riera malo aroganten, a to ne pomeni, da je slab
Ko pa govori o novi generaciji tujih trenerjev v Prvi ligi Telemach, pravi: “Všeč mi je, da je tako pestro. Victor Sanchez se mi zdi super izbira. V nekaj mesecih se že vidi sprememba in disciplina, moram reči, da mi je všeč. Albert Riera je malo aroganten, glasen, a to še zdaleč ne pomeni, da je slab, ravno obratno.”
Pred prvo tekmo med Olimpijo in Rijeko je Victor Sanchez napovedal, da so možnosti 50:50, kar se je po mnenju Fegica izkazalo za pravilno. “Prva tekma je bila eno tipanje, verjetno taktiziranje. Nič ni odločeno in na povratni tekmi bo šlo na nož. Videli bomo vrhunsko predstavo, kar ne pomeni, da bomo umirali v lepoti, a borbenosti in spektakla ne bo manjkalo, in tega se zelo veselim. Ne bom razočaran, če bo napredovala Olimpija, a vseeno prva ljubezen je pač prva ljubezen…”
Ob koncu danes 67-letni Fegic dodaja: “Rujevica in Stožice sta super objekta, a vseeno bi stara Kantrida in stari Bežigrad ta dvoboj naredila čisto drugačen. Vsaj z mojega vidika lahko povem, da bi bila Rijeka zaradi Kantride 20-30 % trši nasprotnik.”
Avtor: Uredništvo Planet nogomet
Intervjuji
#evropskipokali
Deli s prijatelji